Jedro

10. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala bistvenega elementa odškodninske odgovornosti - protipravnega ravnanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka za naročnika B. aprila 2014 delo opravila nekvalitetno, prav tako iz nobenih dokazov in tudi ne izpovedi prič ali listinskih dokazov ne izhaja, da bi bila prav toženka tista, ki naj bi nepravilno sestavila izdelek, prav tako pa ni bila odgovorna za kontrolo izdelka. Zato je pravilen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da ni izkazano, da bi ravnala toženka nedopustno in zato tudi ni podan temelj odškodninske odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.361,52, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati 45.975,11 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila in ji povrniti stroške pravdnega postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.966,70 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da je v predmetnem delovnem sporu uveljavljala odškodnino iz treh naslovov in sicer, ker toženka namenoma ali iz hude malomarnosti ni dosegala norme v obdobju od 2012 do 2014, ker je v dogovoru z delavci neinvalidi hkrati podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ker je v aprilu 2014 pri pakiranju programa A. naredila toliko očitnih hudih napak, da je naročnik tožeči stranki za vedno prekinil poslovno pogodbo za tovrstno pakiranje. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče zgolj parcialno povzelo navedbe zaslišanih strank in prič, izpovedi strank in prič pa ni ocenilo v celoti in ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih za svojo odločitev. Menim, da je sodišče tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, predvsem prič, ki bi vedele povedati glede toženkinega namernega in nedopustnega ravnanja pri delu pri tožeči stranki. Navaja, da sodišče z zaslišanjem računovodkinje in delavke iz proizvodnje, pa še to tiste delavke, ki je bila odgovorna za kontrolo pakiranja po programu A., ni mogla ugotoviti objektivno relevantnih dejstev za pravilno odločitev. Meni, da ne more biti naključje, da so delavci tožeče stranke, med katerimi je bila tudi tožena stranka, potem ko jim tožeča stranka od januarja tega leta plač ni mogla izplačati do 18. v mesecu, ampak nekaj dni kasneje, v mesecu aprilu 2014 izvedli napačno pakiranje po programu A., zato je matična družba iz tujine svoji hčerinski družbi v Sloveniji prepovedala sodelovanje s tožečo stranko na tem programu, kar bi se z zaslišanjem vseh predlaganih prič nedvomno ugotovilo in, da je 10 delavcev tožeče stranke v mesecu juniju 2014 hkrati podalo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če se tega predhodno ne bi dogovorili. Zatrjuje, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da je bila tožena stranka potem, ko ji je bilo v letu 2009 odpovedano delovno razmerje iz poslovnih razlogov, pa jo je bila tožeča stranka primorana vrniti nazaj na delo, jezna in maščevalna do direktorice in lastnika tožeče stranke in si je ves čas prizadevala tožeči stranki škodovati. Meni, da je tožena stranka imela vpliv na ostale delavce in organizacijske sposobnosti, da so ji sledili v svojih odločitvah, saj je delala v invalidskem podjetju, v katerem je bil normativ prilagojen tudi delavcem invalidom. Nasprotuje ugotovitvam sodišča, da so bili razlogi za nedoseganje norme in pričakovane realizacije na strani tožeče stranke in ne tožene stranke, ker naj bi tožeča stranka normo zviševala. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da iz obračuna plač za obdobje od leta 2009 do 2014 izhaja, da tožena stranka in večina delavcev norme ni dosegala 100 %. Navaja, da je bila tožena stranka zdrava in normalno sposobna dosegati brez težav normo na vseh fazah dela in je imela v letih 2007 117,8 % in v letu 2008 112,5 % normo. Ko je bila odsotna zaradi odpovedi, pa 99,1 %, v naslednjih letih pa letu 2010 le 94,6 %, v letu 2011 le 92,3 %, v letu 2012 let 86,2 % in v letu 2013 le 96,1 %, ter v letu 2014 le 84,9 % normo, iz česar izhaja, da sama ni hotela delati več in je tako z vzgledom in dejanji vplivala na manjši obseg dela pri drugih delavcih. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do delovnega naloga, B. št. … in ..., katerega je skupina delavcev, med katerimi je bila tožena stranka izvedla, tako nekvalitetno, da je terjal reklamacijo z odpovedjo poslovnega sodelovanja, prav tako pa vse kontrolne listine z dne 16. 4. 2014 s fotografijo napačnega pakiranja ter elektronsko pošto z vsebino o prepovedi sodelovanja s tožečo stranko. Meni, da je sodišče neutemeljeno sledilo izpovedi tožene stranke in priče C.C., da se reklamacija B. naj ne bi nanašala na delovni nalog, ki so ga izvajali delavci tožeče stranke, ampak naj bi šlo celo za delovni nalog drugega izvajalca. Iz izpovedi D.D. je razvidno, da je prišlo v konkretnem primeru do tako veliko napak, da je upravičeno sklepala, da so bile povzročene namerno, iz samih napačnih pakiranj pa se objektivno ne da ugotoviti, kdo je napako naredil. Navaja, da teh okoliščin sodišče ni moglo pravilno in v celoti ugotoviti le z zaslišanjem direktorice, vodje proizvodnje pri tožeči stranki, tožene stranke in delavke, zadolžene za kontrolo kot obrambnih oseb, brez zaslišanja večjega števila nevtralnih delavcev, ki so sodelovali pri pakiranju. Glede na izpoved direktorice, da je dnevno kontrolirala tudi delo v proizvodnji, bi ji bilo potrebno verjeti, da v dneh, ko v družbi ni bila prisotna, to odgovornost zaupala računovodkinji, ki ji je sledila po hierarhiji. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo tožeča stranka uveljavlja v pritožbi, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je svoje razloge za odločitev argumentirano obrazložilo, zato v izpodbijani sodbi ni podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi o navedenih odločilnih dejstvih med seboj tudi niso v nasprotju, zato je pritožbeni preizkus izpodbijane sodbe možen. V izpodbijani sodbi ni podana niti bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno upoštevalo in povzelo izvedene dokaze in pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala odškodninske odgovornosti toženke. V obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi ni nasprotja o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi listinami oziroma zapisniki. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni zaslišalo vseh predlaganih prič tožeče stranke, saj strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovali dejstvo, ki ni pravno relevantno ali je že dokazano, kar je pravilno storilo sodišče prve stopnje v 3. točki obrazložitve sodbe.

7. V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka od toženke zahteva plačilo odškodnine za škodo v višini 45.975,11 EUR, ki je nastala: - ker je toženka v aprilu 2014 sodelovala v skupini delavcev, ki so za naročnika B. d. o. o. opravili napačno pakiranje servisa orodja in je naročnik podal reklamacijo ter odpovedal pogodbo o sodelovanju; - ker je bila med tistimi delavci, ki so v aprilu 2014 namenoma in iz velike malomarnosti pri spajkanju elektronskih komponent za naročnika E. d. o. o. naredili napake, zaredi katerih je bilo potrebno dodatno delo pred oddajo izdelkov naročniku; - ker v letih 2012, 2013 in 2014 ni dosegala norme in je nestrokovno delala, za kar se je dogovorila s sodelavci z namenom povzročiti škodo tožeči stranki; - zaradi zmanjšanja prihodkov, v obdobju od junija do decembra 2014, v posledici nenadnega prenehanja dela velikega števila delavcev, ki so podali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, med njimi tudi toženka.

Sodišče prve stopnje je po obširno izpeljanem dokaznem postopku zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala prvega elementa odškodninske odgovornosti, to je nedopustnega ravnanja toženke, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s takšno odločitvijo sodišča prve stopnje, saj je sodišče dejansko stanje glede temelja odškodninske odgovornosti pravilno in popolno ugotovilo, njegova obrazložitev pa je logično obrazložena ter materialnopravno pravilna. Glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa le še dodaja:

9. Ob pogojih iz 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) morajo biti za odškodninsko odgovornost izpolnjene splošne predpostavke odškodninske odgovornosti, določene v Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 83/2001, OZ). Subjektivna oziroma krivdna odškodninska odgovornost je opredeljena v prvem odstavku 131. člena OZ, ki določa, da kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, razen če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (v konkretnem primeru namenoma ali iz hude malomarnosti). Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, da le-ta izvira iz protipravnega ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odškodninska odgovornost povzročitelja škode.

10. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala bistvenega elementa odškodninske odgovornosti - protipravnega ravnanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka za naročnika B. aprila 2014 delo opravila nekvalitetno, prav tako iz nobenih dokazov in tudi ne izpovedi prič ali listinskih dokazov ne izhaja, da bi bila prav toženka tista, ki naj bi nepravilno sestavila izdelek, prav tako pa ni bila odgovorna za kontrolo izdelka. Za takšen zaključek je sodišče prve stopnje izvedlo dovolj dokazov, saj ni zaslišalo samo računovodkinje F.F. (na katero je tožeča stranka prevalila odgovornost za nadzor v proizvodnji v času dela na programu A.), temveč je zaslišalo tudi direktorico tožeče stranke, D.D. in C.C., ki sta izpovedali, da toženka na programu A. ni delala nekvalitetno, da je bila vedno pri vsakem delu pri tožeči stranki dobra in odgovorna delavka in ena boljših delavk, prav tako pa so izpovedali, da ni bilo nobenega dogovora in nagovarjanja med delavci, da bi tožeči stranki namerno povzročali škodo pri pakiranju kot to zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni delala nekvalitetno za naročnika E., pri čemer tožeča stranka toženki tudi ni dokazala ne hude malomarnosti, še manj naklepa pri delu na teh izdelkih. Vzrok za reklamacije je bil v tem, da so delavci, ki so delo opravljali v krogu po fazah, napačno zložili tri najtežje dele v škatlico, pri čemer bi C.C., ki je bila zadolžena za končno tehtanje izdelka, napako morala opaziti, ob tem pa je sama izpovedala, da ne ve, katera faza izdelka je bila dodeljena toženki. D.D. je v zvezi z reklamacijo B. izpovedala, da je bila obveščena o napakah, da je opravila pregled in ugotovila, da je prišlo do velikih napak pri pakiranju, zato je sklepala, da so bile namerne. Pojasnila je, da ni videla tožene stranke, da bi napačno vlagala elemente v škatlico, saj je to delo opravljalo več delavcev. Tako je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da iz listinskih dokazov in izpovedi prič ne izhaja, da je bila toženka tista, ki je nepravilno sestavila izdelek, za kontrolo izdelka pa tudi ni bila odgovorna.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je toženka delo nekvalitetno opravljala za E., saj iz izvedenih dokazov izhaja, da je napako povzročila sodelavka G.G. Napako na vezju je toženka še pravočasno odkrila in so jo odpravili, tako da do večjih posledic ni prišlo.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je toženka sodelavce nagovarjala k nedoseganju norme, saj je nasprotno o povečanju norme izpovedala prav direktorica sama. Tožeča stranka ni z nobenim dokazom dokazala, da bi toženka nagovarjala delavce k nedelu oziroma k nedoseganju norme, toženka se je pa le pod svojo pripombo na previsoko normo podpisala, podpisali pa so tudi nekateri sodelavci. Sicer pa sta povečanje norme s strani tožeče stranke poleg toženke potrdili tudi priči C.C. in F.F., ki sta izpovedali, da se je norma zviševala zaradi povečanja minimalne plače, to pa je nenazadnje potrdila tudi direktorica. Pri tožeči stranki se je norma zviševala glede na gibanje minimalne plače, kar je pomenilo, da se je v primeru zvišanja minimalne plače zvišala tudi norma v proizvodnji, ki je veljala za vse delavce. Sodišče prve stopnje je na podlagi listinske dokumentacije in prepričljivih in skladnih izpovedi prič ugotovilo, da so razlogi za nedoseganje norme oziroma pričakovane realizacije na strani tožeče stranke in ne toženke. Tožeča stranka je namreč normo z leti zviševala, in sicer do te mere, da je tožena stranka in večina njenih sodelavcev v rednem delovnem času niso mogli doseči, posledično pa niso dosegli pričakovane realizacije.

13. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da toženka ni bila z nikomer organizirana in dogovorjena za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala individualno. Tožeča stranka namreč ni izpolnjevala obveznosti iz delovnega razmerja in je zamujala s plačilom plač, pri tem pa se sama sklicevala na svoje likvidnostne težave. Sicer pa je tožeča stranka sama navedla, da toženki in ostalim delavkam ni izplačevala plač v zakonsko določenih rokih, temveč jim jih je izplačevala z zamikom. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je toženka skupaj z ostalimi delavci, ki so podali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 111. členu ZDR-1 zlorabila ta institut, da bi tožeči stranki povzročila škodo. Če delodajalec svojih obveznosti do delavcev ne izpolnjuje ali krši pravice, ki jih opredeljuje prvi odstavek 111. člena ZDR-1, imajo ti delavci zakonsko pravico podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato o kakršnihkoli zlorabah tega instituta v primeru podaje takšnih izrednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče govoriti.

14. Glede na navedeno je pravilen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da ni izkazano, da bi ravnala toženka nedopustno in zato tudi ni podan temelj odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo.

15. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožeča stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka je na pritožbo na poziv sodišča odgovorila in obrazloženo opozorila na njeno neutemeljenost, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene stroške, priglašene in odmerjene po veljavni odvetniški tarifi in sicer nagrado za pravno sredstvo po tar. št. 3210 ZOdvT, pavšal za stroške po tar. št. 6002 in 22 % DDV, kar skupaj znaša 1.361,52 EUR (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).