Jedro

Zaradi specifičnosti razmerja med solastniki je tako pri uveljavljanju zahtevkov zaradi neupravičene pridobitve za sklepčnost tožbe treba postaviti tudi trditev o prikrajšanju. Vendar pa je v našem primeru tožničina trditev o prikrajšanju implicirana že v trditvi, da toženki proti njeni volji izključno sami uporabljata sporno nepremičnino, ki jo imata tudi v izključni posesti. V takšnem primeru podrobnejša konkretizacija prikrajšanja lahko vpliva le na odločanje o višini utemeljenega tožbenega zahtevka, ne more pa vplivati na sklepčnost tožbe.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču druge stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke glede plačila uporabnine v zvezi z njenim solastninskim deležem na nepremičnini, ker je ugotovilo, da sta se pravna prednika sedanjih pravdnih strank, F. in S. B. dogovorila o uporabi nepremičnin v solastnini in je izključna posest toženk na sporni nepremičnini v skladu z navedenim dogovorom.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo proti prvostopenjski sodbi. Stališče pritožbenega sodišča je bilo, da je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen že zato, ker tožnica v postopku ni zatrjevala konkretnega in realnega prikrajšanja v zvezi z obogatitvijo toženk. Zato se sodišče druge stopnje tudi ni ukvarjalo s tožničinimi pritožbenimi navedbami, s katerimi se izpodbijajo zaključki prvostopenjskega sodišča glede sklenjenega dogovora o uporabi nepremičnine.

3. Vrhovno sodišče je v zvezi s tožničinim predlogom dopustilo revizijo glede vprašanja, ali mora solastnik, ki zahteva uporabnino zaradi izključitve uporabe solastne stvari, še posebej zatrjevati svoje prikrajšanje, če je že zatrjeval obogatitev drugega solastnika (sklep II DoR 467/2010 z dne 15. 12. 2010). Tožnica je nato vložila pravočasno revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča „iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava“. Pritožbeno sodišče naj bi se zmotno sklicevalo na judikat Vrhovnega sodišča RS II Ips 210/94 z dne 12. 10. 1995. V našem primeru tožena stranka izključno uporablja solastno nepremičnino – hlev, ki ga gospodarsko izkorišča za poslovne namene, za rejo in prodajo piščancev, kar je bila trditvena podlaga tožbe. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi celo že angažiralo izvedenca finančne stroke, ki je izdelal izračun obogatitve tožene stranke. Sodišče druge stopnje je zmotno zaključilo, da bi morala tožnica zatrjevati še kaj več kot je. Dokazala je, da ima „golo“ solastninsko pravico, torej, da je izključena iz uporabe solastne stvari, ki pa jo tožena stranka gospodarsko izkorišča v poslovne namene, tudi v delu solastnega deleža tožnice, za kar je očitno obogatena. Odgovor na dovoljeno vprašanje, ali mora solastnik, ki zahteva uporabnino zaradi izključitve uporabe solastne stvari, še posebej zatrjevati svoje prikrajšanje, če je že zatrjeval obogatitev drugega solastnika, je torej nikalen. Tistemu, ki zahteva uporabnino zaradi izključitve iz uporabe solastne stvari ni treba še posebej zatrjevati in dokazovati prikrajšanja zato, ker določene svoje solastne stvari ne more koristiti, saj je glede uporabe iste stvari v vzročni – posledični zvezi zatrjevana in dokazana obogatitev tistega solastnika, ki solastno stvar v celoti uporablja. Sodišče druge stopnje naj bi zato napačno uporabilo materialno pravo in sicer 198. in 190. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pritožbeno sodišče naj bi storilo procesne kršitve zato, ker pritožbe ni preizkusilo v mejah razlogov, prvostopenjsko sodbo pa je potrdilo iz povsem drugačnih razlogov kot jih je upoštevalo nižje sodišče ob odločanju, s tem pa naj bi bila tožnici odvzeta možnost pritožbe.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizijsko sodišče se z revidentkinimi trditvami o procesnih kršitvah ni ukvarjalo, ker glede navedenih kršitev revizija ni bila dopuščena.(1)

6. Aplikacija instituta uporabe tuje stvari v svojo korist(2) v razmerju med solastniki te stvari je na svoj način paradoksalna, ker so solastniki subjekti lastninskih upravičenj na stvari(3) in zato ob gramatikalni razlagi ne gre za tujo stvar. Logična razlaga pojma tuje stvari se nanaša na uporabo stvari v solastnini, ki ni sorazmerna idealnemu deležu solastnine uporabnika, pri čemer uporabnik krši pravice drugih solastnikov. V tem kontekstu zgolj posest in raba stvari enega solastnika še ne predstavlja uporabe „tuje“ stvari v svojo korist, za takšno uporabo pa gre, kadar uporabnik krši pravice drugih solastnikov. S tem v zvezi se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da je sklepčnost tožbe v tovrstnih pravdah odvisna tudi od tožnikove trditve, da je zaradi toženčeve koristi utrpel prikrajšanje.(4)

7. Zaradi specifičnosti razmerja med solastniki je tako pri uveljavljanju zahtevkov zaradi neupravičene pridobitve za sklepčnost tožbe treba postaviti tudi trditev o prikrajšanju (v tem delu je stališče pritožbenega sodišča pravilno). Vendar pa je v našem primeru tožničina trditev o prikrajšanju implicirana že v trditvi, da toženki proti njeni volji izključno sami uporabljata sporno nepremičnino, ki jo imata tudi v izključni posesti. V takšnem primeru podrobnejša konkretizacija prikrajšanja lahko vpliva le na odločanje o višini utemeljenega tožbenega zahtevka, ne more pa vplivati na sklepčnost tožbe. V primerih, ko je en solastnik proti svoji volji izključen iz soposesti in možnosti uporabe stvari je tako očitno, da je na njegovi strani nastalo prikrajšanje, sodišče pa lahko določi odmeno tudi ob uporabi določb 216. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbeno sodišče je tako pri odločanju o pritožbi zmotno uporabilo materialno pravo in se zato ni ukvarjalo s tožničinimi pritožbenimi trditvami v zvezi z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, da tožbeni zahtevek ni utemeljen zaradi dogovora pravnih prednikov pravdnih strank o uporabi stvari v solastnini. Odločitev revizijskega sodišča ima tako podlago v drugem odstavku 380. člena ZPP. Odločitev o revizijskih stroških ima podlago v tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku.

Op. št. (2): Primerjaj določbo 198. člena OZ.

Op. št. (3): Primerjaj določbe 66. člena Stvarno pravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

Op. št. (4): Primerjaj npr. VS RS sodba in sklep II Ips 210/1994 z dne 12. 10. 1995.