Jedro

Toženec je moral opraviti Šolo za častnike poleg osnovnega vojaškega strokovnega usposabljanja, kar pomeni, da je tudi Šola za častnike ena od oblik osnovnega vojaškega usposabljanja in izobraževanja.

Drugi odstavek 93. člena ZObr ne daje podlage za stališče tožnice, da bi se moralo gledati, koliko dni od zaključka usposabljanja bi toženec še moral ostati v delovnem razmerju, in na tej podlagi izračunati sorazmerni del stroškov, ki bi jih moral povrniti toženec.

Pogoj za revalorizacijo stroškov je sklenjen dogovor, takšnega dogovora pa med strankama ni bilo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožnici plača 4.729,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 8. 2017, in zavrnilo zahtevek za plačilo zneska v višini 4.077,44 EUR (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna tožencu povrniti stroške postopka v višini 67,20 EUR (II. točka izreka), ter tožencu naložilo, da plača sodno takso za postopek v višini 46,3 % (III. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del navedene sodbe zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Odločitev, da toženec ni dolžan vrniti sorazmernega dela prispevkov delodajalca in revalorizacije, je zmotna. Odločitev, da mora toženec vrniti bruto plačo ne pa tudi prispevkov delodajalca, je protislovna in nelogična. Namen plačila prispevkov in obveznih dajatev je v obeh primerih enak. Oboji predstavljajo strošek izobraževanja. Sodišče bi moralo upoštevati splošno znano dejstvo, da predstavlja revalorizacija določitev nove vrednosti zaradi uskladitve z višjimi tržnimi cenami, ki se izračunajo na podlagi mesečne temeljne obrestne mere. Upoštevati bi moralo revalorizacijo stroškov in dejstvo, da vrednost evra na dan izplačila nadomestila plače ni enaka vrednosti na dan, ko bi moral toženec ta znesek vrniti. Namen je ohranjanje vrednosti denarja. Napačen je tudi izračun sorazmernega dela stroškov. Pripadnik, ki pogodbo o zaposlitvi odpove, mora glede na čas trajanja pogodbe ministrstvu vrniti sorazmerni del stroškov, če je pogodbo odpovedal pred iztekom 10 let. Čas trajanja pogodbe je treba upoštevati od podpisa, tj. 1. 12. 2009, do izteka veljavnosti, tj. 30. 11. 2019. Vojaško usposabljanje je toženec zaključil 16. 12. 2011 in bi moral ostati v delovnem razmerju pri tožnici še 2.906 dni in ne 3.652, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Toženec ni oddelal 881 dni, zato bi moral povrniti 30,32 % stroškov (881/2.906). Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in ugoditev zahtevku v celoti, podredno razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da mora pripadnik v primeru predčasne odpovedi pogodbe o zaposlitvi povrniti stroške osnovnega vojaškega strokovnega usposabljanja. ZObr predvideva več vrst usposabljanja. Šola za častnike je strokovno vojaško usposabljanje in ne osnovno vojaško strokovno usposabljanje. To je razvidno iz drugega in četrtega odstavka 92. člena ZObr ter prvega odstavka 5. člena pogodbe o zaposlitvi. V pogodbi je bilo določeno, da mora uspešno končati temeljno vojaško strokovno usposabljanje in Šolo za častnike. Stroške Šole za častnike bi moral vrniti le, če bi mu bila pogodba odpovedana iz krivdnih razlogov, ali če ne bi opravil usposabljanja. Poleg tega je potrebno upoštevati 57. člen ZSSloV, za katerega sodišče prve stopnje napačno šteje, da se je že oblikovala sodna praksa. Podoben primer še ni bil obravnavan. Toženec je po končanem usposabljanju bil zaposlen pri tožnici 5 let in 199 dni, kar je dvakrat več, kot je trajalo usposabljanje, zato glede na določbo 57. člena ZSSloV ni dolžan povrniti stroškov usposabljanja. ZObr je nedoločen glede povrnitve stroškov usposabljanja, zato je obveznost toženca, če bi obstajala, nedoločljiva. Tožnica ni dokazala, da je v času usposabljanja znašalo nadomestilo plače 16.643,56 EUR, saj ni predložila plačilnih list, toženec pa je prerekal izračun po temelju in višini. Tožnica je dokazala le 2.966,17 EUR stroškov, pa še to stroškov šolanja na Šoli za častnike. Obračun tožnice, ki izhaja iz obvestila z dne 6. 6. 2017, je napačen in nepreverljiv, zato se sodišče nanj ne more sklicevati. Predlaga zavrnitev zahtevka v celoti. Nasprotuje tudi pritožbi tožnice in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prvega odstavka 339. člena v povezavi z 8. členom ZPP. Toženec uveljavljani kršitvi ne konkretizira, zato se pritožbe v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev, ki jo je ustrezno utemeljilo z jasnimi in prepričljivimi razlogi. Sodbo se da preizkusiti, zato ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil toženec zaposlen pri tožnici na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas (od 26. 5. 2009 do 25. 5. 2019). Ker ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ni imel ustreznega vojaškega znanja, je bilo dogovorjeno, da bo opravil temeljno in osnovno vojaško strokovno usposabljanje ter Šolo za častnike. Tožnica se je s pogodbo o zaposlitvi zavezala, da bo tožencu omogočila in plačala usposabljanje, toženec pa se je zavezal, da bo usposabljanje uspešno opravil in ostal v delovnem razmerju pri tožnici za določen čas 10 let. Toženec se je usposabljal med 3. 1. 2011 in 16. 12. 2011, usposabljanje pa je zaključil uspešno. Dne 12. 5. 2017 je prosil za prenehanje pogodbe o zaposlitvi s skrajšanim odpovednim rokom, čemur je tožnica ugodila, delovno razmerje pa mu je prenehalo 2. 7. 2017, torej pred iztekom 10 let od sklenitve pogodbe o zaposlitvi.

7. V skladu z drugim odstavkom 93. člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) mora pripadnik stalne sestave, ki enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi, glede na čas trajanja pogodbe o zaposlitvi ministrstvu vrniti sorazmerni del stroškov osnovnega vojaškega strokovnega usposabljanja, če je pogodbo odpovedal pred iztekom 10 let. Ker je toženec pogodbo o zaposlitvi odpovedal pred iztekom 10 let od njene sklenitve, mora povrniti sorazmerni del stroškov osnovnega vojaškega strokovnega usposabljanja.

8. Toženec neutemeljeno uveljavlja, da usposabljanje za častnika v Šoli za častnike ne predstavlja osnovnega strokovnega izobraževanja in usposabljanja. Iz drugega odstavka 92. člena ZObr jasno izhaja, da je pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za častnika, da ima kandidat opravljeno tudi Šolo za častnike. Toženec je zato moral opraviti Šolo za častnike, poleg osnovnega vojaškega strokovnega usposabljanja, saj se je zaposlil za dolžnost častnika, kar pomeni, da je tudi Šola za častnike ena od oblik osnovnega vojaškega usposabljanja in izobraževanja, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene.1 Dolžnost vrnitve stroškov Šole za častnike zaradi predčasnega prenehanja delovnega razmerja se zato presoja na podlagi drugega odstavka 93. člena Zobr in ne na podlagi določb Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.). ZSSloV v 57. členu namreč ureja le izobraževanja in usposabljanja, na katera se napoti vojaško osebo zaradi pridobivanja dodatne izobrazbe, torej dodatna izobraževanja v interesu delodajalca in ne osnovna izobraževanja in usposabljanja, ki so pogoj za delo.

9. Drugi odstavek 93. člena ZObr določa, da mora pripadnik, ki predčasno odpove pogodbo o zaposlitvi, glede na čas trajanja pogodbe o zaposlitvi vrniti sorazmerni del stroškov osnovnega vojaškega usposabljanja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo, da bi glede na datum sklenitve pogodbe o zaposlitvi toženec moral biti zaposlen pri tožnici 3.652 dni in ni oddelal 881 dni, kar pomeni, da mora povrniti 24,21 % stroškov (3.652 dni / 881 dni). Drugi odstavek 93. člena ZObr ne daje podlage za stališče tožnice, da bi se moralo gledati, koliko dni od zaključka usposabljanja bi toženec še moral ostati v delovnem razmerju (2.906 dni), in na tej podlagi izračunati sorazmerni del stroškov (2.906 dni / 881 dni), ki bi jih moral povrniti toženec.

10. Drugi odstavek 93. člena ZObr sicer ne ureja, kaj vse se šteje za strošek izobraževanja, vendar zaradi tega obveznost toženca ni nedoločna. Skladno s sodno prakso predstavljajo stroške izobraževanja ne le neposredni stroški usposabljanja, ampak tudi nadomestila plače za čas, ko se delavec izobražuje in ne dela, vendar prejema plačilo.2 Toženec glede izračuna obsega sredstev, ki jih mora vrniti, v pritožbi neutemeljeno uveljavljala, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, da so znašala nadomestila plače 16.643,56 EUR, ker tožnica ni predložila plačilnih list. Toženec tekom postopka na prvi stopnji ni prerekal, da je znašalo nadomestilo plače za čas izobraževanja 16.643,56 EUR, ampak je prerekal le dokazanost stroškov ur naleta, nasprotoval je vrnitvi prispevkov delodajalca, revalorizaciji in načinu izračuna, kjer bi se upoštevalo število dni od zaključka usposabljanja. Toženec je še uveljavljal, da nadomestila plače ni dolžan povrniti, sami višini nadomestila plače, ki jo je uveljavljala tožnica, pa ni oporekal. Višina obračunane plače za čas usposabljanja tako ni bila prerekana, zato tožnici le te ni bilo potrebno dokazovati s plačilnimi listami, sodišče prve stopnje pa je ta znesek utemeljeno upoštevalo pri izračunu stroškov usposabljanja (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP).

11. Tožnica se glede obsega povrnitve stroškov osnovnega vojaškega strokovnega usposabljanja neutemeljeno sklicuje na to, da bi se moralo nadomestilo bruto plače revalorizirati. Kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, stranki glede revalorizacije nista bili dogovorjeni. Pogoj za revalorizacijo stroškov je sklenjen dogovor (prvi odstavek 372. člena Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), takšnega dogovora pa med strankama ni bilo. Na podlagi drugega odstavka 93. člena ZObr je zato tožnica upravičena le do povrnitve neposrednih stroškov izobraževanja, ne pa tudi do njihove revalorizacije.3 Prav tako se toženka neutemeljeno zavzema za to, da ji mora toženec povrniti tudi prispevke, ki jih je morala plačati kot delodajalec, saj ti prispevki ne predstavljajo stroška izobraževanja. Prispevke delodajalca je bila tožnica dolžna plačati, ker je bil toženec pri njej zaposlen, in to ne glede na to, ali je delal ali pa je bil na usposabljanju oziroma drugače odsoten z dela.4

12. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, kolikšen delež stroškov mora povrniti toženec tožnici. Posledično je tudi pravilno odločilo o povrnitvi stroškov postopka.

13. Ker niso podani s pritožbama uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Stranki s pritožbo nista uspeli, zato vsaka krije svoje pritožbene stroške, toženec pa ni upravičen do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo, saj ta ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. VIII Ips 148/2018 in Pdp 369/2022. 2 Prim. VIII Ips 61/2017, Pdp 81/2021, Pdp 653/2022. 3 Prim. Pdp 81/2021 in Pdp 653/2022, Pdp 257/2023. 4 Prim. Pdp 257/2023, Pdp 81/2021.