Jedro

Ne glede na to, ali se tožnikova izjava šteje za pisno izjavo o prenehanju delovnega razmerja po 1. točki prvega odstavka 100. člena ZDR (1990), ali kot predlog za sporazumno prenehanje delovnega razmerja po 2. točki prvega odstavka 100. člena ZDR (1990), je treba ugotoviti datum prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Reviziji se ugodi glede datuma prenehanja delovnega razmerja in se v tem obsegu sodba sodišča druge stopnje razveljavi in vrne temu sodišču v novo sojenje. V ostalem delu se revizija zavrne. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep direktorja tožene stranke in dokončni sklep komisije za varstvo pravic, na podlagi katerega je tožniku prenehalo delovno razmerje. Ugodilo je tudi reintegracijskemu zahtevku in denarnim zahtevkom tožnika. Ugotovilo je, da sta bila navedena sklepa izdana na podlagi pisne prošnje za prekinitev delovnega razmerja z dne 17. 2. 2001, ki jo je sodišče štelo kot pisno izjavo po 1. točki prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)) in ne za pisni sporazum po 2. točki prvega odstavka 100. člena ZDR (1990). Presodilo pa je, da je bila izjava podpisana v takih okoliščinah, da gre za nedopustno grožnjo s strani tožene stranke, ki je povzročila pri tožniku utemeljen strah. Zato dana izjava oziroma prošnja za prekinitev delovnega razmerja ni izraz njegove prave volje.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Navedlo je, da je po določbah 60. člena ZOR grožnja, ki lahko vpliva na napako volje, le taka grožnja, ki jo je mogoče opredeliti kot nedopustno in da prav ta nedopustna grožnja povzroči pri drugi stranki utemeljen strah, zaradi katerega stranka poda izjavo volje, ki ne izkazuje njene prave in svobodne volje. Med nedopustne grožnje pa se ne uvršča zakonita grožnja, to je grožnja z uvedbo določenega postopka, ki ga ima predlagatelj pravico oziroma dolžnost uvesti.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je drugostopno sodišče zmotno uporabilo določbe 60. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), pri tem pa spregledalo, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo prvenstveno na ugotovljeno nezakonitost prošenj in sklepov, ker niso v skladu s 1. in 2. točko 100. člena ZDR. Poleg tega bi bilo treba upoštevati tudi, da je tožnik podpisal "bianco" obrazec prošnje za prekinitev delovnega razmerja, ki ga je izdelala tožena stranka, saj je bil datum prenehanja odtisnjen naknadno. Tožnik tudi ni bil predhodno seznanjen z vsebino sestanka, na katerem je prišlo do podpisa in izvoda prošnje ob podpisu ni prejel. Iz izvedenih dokazov tudi izhaja, da si tožnik ni prisvojil pločevinke piva, temveč jo je plačal na način, ki je bil običajen med zaposlenimi v poslovalnici. Spor je nastal zato, ker najeta varnostnika z načinom plačevanja malice nista bila seznanjena.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je le deloma utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Navedbe tožnika o poteku razgovora pred podpisom sporne izjave, razlogih za tak razgovor in vplivu nadrejenega delavca na tožnika, da je napisal izjavo, se nanašajo na ugotavljanje dejstev in na dokazno oceno obeh sodišč, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 371. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Bistvena dejanska ugotovitev obeh sodišč je, da je tožnik dne 17. 2. 2001 lastnoročno podpisal vlogo s prošnjo za prenehanje delovnega razmerja. Tožena stranka je njegovo vlogo sprejela in to potrdila tudi z izdajo izpodbijanega sklepa direktorja z dne 20. 2. 2001. Revizijsko sodišče se strinja z odločitvijo sodišča druge stopnje, da izjava tožnika o prenehanju delovnega razmerja ni bila dana pod vplivom nedopustne grožnje. Grožnja, ki po prvem odstavku 60. člena ZOR lahko vpliva na napako volje, je le taka grožnja, ki je nedopustna in ki pri drugi stranki povzroči utemeljen strah, zaradi katerega sklene pogodbo, ki jo sicer ne bi sklenila. Tožniku je bila očitana storitev nedopustnega dejanja in v zvezi s tem je tudi potekal razgovor dne 17. 2. 2001. Omenjanje možnosti uvedbe kazenskega in disciplinskega postopka zaradi njegovega ravnanja, ne pomeni nedopustne grožnje. Vložitev ovadbe je z zakonom predpisana možnost, v določenih primerih pa celo obveznost, kadar gre za sum storitve kaznivega dejanja. Enako velja tudi, če gre za sum kršitve delovnih obveznosti. Če je bil tožnik prepričan v svojo nedolžnost, ga takih postopkov tudi ni moglo biti strah. Tožnik se je med možnostjo uvedbe disciplinskega oziroma drugega postopka zaradi očitanega nepravilnega ravnanja, in prenehanjem delovnega razmerja na lastno željo, odločil za tisto možnost, ki se mu je zdela v dani situaciji ugodnejša. Če se je kasneje premislil (ker naj bi se prenaglil ali ne dovolj razmislil o posledicah take izjave), bi to lahko storil le do trenutka, ko je pristojni organ o njegovi izjavi odločil. V tistem delu, ko gre za "odločitev" o izjavi delavca, da želi, da mu preneha delovno razmerje, je tudi odločitev delodajalca le deklaratorna (ugotovitvena). Glede na navedeno je revizija neutemeljena v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja, ugotovitev obstoja delovnega razmerja in zavrnitev reintegracijskega zahtevka.

S pisno izjavo tožnika, da mu preneha delovno razmerje, je bila tudi po presoji revizijskega sodišča izražena njegova volja, da želi prekiniti delovno razmerje. Z njo je lahko nastala pravna posledica kot jo opredeljuje bodisi 1. bodisi 2. točka prvega odstavka 100. ZDR (1990). Sodišče prve stopnje je presodilo, da gre za pisno izjavo po 1. točki, zato je nezakonit sklep direktorja, ki temelji na sporazumnem prenehanju po 2. točki prvega odstavka 100. člena ZDR (1990). V tem delu ima revizija prav, da izpodbijana sodba nima razlogov, čeprav so ti odločilni za pravilno in zakonito odločitev o vseh zahtevkih tožnika. Zato je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ne glede na to, ali se tožnikova izjava šteje kot pisno izjavo o prenehanju delovnega razmerja po 1. točki prvega odstavka 100. člena ZDR (1990), ali kot predlog za sporazumno prenehanje delovnega razmerja po 2. točki prvega odstavka 100. člena ZDR (1990), je treba ugotoviti datum prenehanja delovnega razmerja. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (stran 7 prvostopne sodbe) izhaja, da je bil datum prenehanja delovnega razmerja na pisni izjavi (ki jo je tožnik v ostalem sam izpolnil z osebnimi podatki na tiskanem obrazcu) odtisnjen z žigom naknadno. Tako ugotovitev je sodišče sprejelo na podlagi dokazne ocene izpovedi tožnika samega in zaslišanih prič.To pa pomeni, da tudi v primeru upoštevanja izjave kot izjave po 1. točki prvega odstavka 100. člena ZDR (1990), ni prišlo do sporazuma o datumu prenehanja delovnega razmerja oziroma do sporazuma o skrajšanju odpovednega roka. Tak sporazum je sicer možen in upoštevan, če je pisen in nedvoumen. Kolikor pa takega sporazuma ni, je možna le predpostavka, da delavcu preneha delovno razmerje z iztekom predpisanega odpovednega roka. To povsem jasno izhaja tudi iz navedene določbe ZDR (1990) in določbe četrtega odstavka 100. člena ZDR (1990).

Ker je glede na navedeno podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo deloma razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče odločiti o vprašanjih, pomembnih za odločitev o tem, kdaj je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje, torej tudi glede morebitnega sporazuma o skrajšanju odpovednega roka in s tem o datumu prenehanja delovnega razmerja. Od te odločitve je odvisna tudi odločitev o tistih zahtevkih tožnika, ki so vezani na datum prenehanja delovnega razmerja (priznanje delovne dobe, denarni zahtevki).

Izrek o stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.