Jedro

Če gre za embalažo, ki je skoraj enaka embalaži drugega proizvajalca in je podan ugovor o različnem obravnavanju, mora tožena stranka ta ugovor presoditi in nanj odgovoriti v odločbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Mariboru, kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 20.9.1999, in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice MS z dne 10.6.1998, s katero je prvostopni organ po uradni dolžnosti uvrstil blago, ki je bilo sproščeno v prost promet po enotni carinski listini (ECL) z dne 11.6.1997 Carinske izpostave MS in prijavljeno pod tarifno oznako 481950000 Kombinirane nomenklature carinske tarife s preferencialno stopnjo "prosto", v tarifno oznako 481920100 Kombinirane nomenklature carinske tarife s preferencialno stopnjo 10,5% in tožeči stranki naknadno obračunala razliko v carini v znesku 1,054.533,00 SIT.

Tožena stranka je navedla, da je bilo z navedeno ECL v prost promet sproščeno blago z nazivom "embalaža za mleko" v vrednosti 772.595,21 ATS oziroma 10,043.174,00 SIT. Blago je bilo uvrščeno v tarifno oznako 481950000 kot "škatle, vreče in drugi izdelki za pakiranje, iz papirja, kartona, celulozne vate ali listov ali trakov iz celuloznih vlaken; kartonažni izdelki iz papirja ali kartona, ki se uporabljajo v pisarnah, trgovinah ali podobno/druga embalaža za pakiranje, vključno z ovitki za gramofonske plošče" s konvencionalno carinsko stopnjo 11%, ki je bila na podlagi Uredbe o pogojih za uvoz blaga, ki se v letu 1997 uvaža v Republiko Slovenijo iz Evropske skupnosti, Evropske skupnosti za premog in jeklo in Evropske skupnosti za jedrsko energijo, na podlagi začasnega sporazuma o trgovini in zadevah v zvezi s trgovino med Republiko Slovenijo in navedenimi evropskimi skupnostmi, znižana na stopnjo "prosto". Prvostopni organ je na podlagi določbe 1. odstavka 62. člena Carinskega zakona preveril deklaracijo in ugotovil, da je bila prijavljena nepravilna tarifna oznaka. Sestavil je zapisnik o naknadnem preverjanju deklaracij z dne 21.5.1998. Na podlagi zapisnika ter določbe C točke 1. odstavka 154. člena Carinskega zakona (CZ) je z odločbo blago uvrstil v tarifno oznako 481920100 KNCF, kot "škatle, vreče in drugi izdelki za pakiranje iz papirja, kartona, celulozne vate ali listov ali trakov iz celuloznih vlaken; kartonažni izdelki iz papirja ali kartona, ki se uporabljajo v pisarnah, trgovinah ali podobno/zložljive škatle iz nevalovitega papirja in kartona/z maso papirja ali kartona do 600 g/m2" s konvencionalno carinsko stopnjo 15%, ki je bila na podlagi Uredbe znižana na stopnjo 10,5%, tožeči stranki pa naložil plačilo carinskega dolga, ki je nastal zaradi spremembe carinske stopnje za navedeno blago.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da ima tožena stranka načeloma prav, ko utemeljuje, da je pri uvrščanju blaga v ustrezne carinske tarife treba upoštevati tudi temeljna pravila o uvrščanju tega blaga, med drugim tudi temeljno pravilo 3a, po katerem ima tarifna številka, v kateri je najbolj konkretno in natančno poimenovanje za proizvod, prednost pred tarifnimi številkami, v katerih je poimenovanje splošnejše, ter temeljno pravilo 6, po katerem se tarifne podštevilke primerjajo na isti ravni razčlenitve, kar velja tudi za opombe k oddelkom in poglavjem. Toda v primerih, kot je obravnavani, ko gre dejansko za razlago predpisa na podlagi minimalnih razlik, je treba upoštevati tudi pravni red kot celoto, predvsem določbe Ustave RS, pa tudi druge zakonske predpise. Tožena stranka je prišla do sporne uvrstitve embalaže že v tarifno številko 481920100 namesto prijavljene uvrstitve v tarifno številko 481950000 na podlagi opisane razlike obeh, sicer zelo podobnih carinskih tarif. Odločilo je dejstvo, da gre pri sporni embalaži v bistvu za škatlo, za tožnico neugodna tarifna oznaka 481920100 pa v zadnjem delu opisa vsebuje opis "zložljive škatle...", medtem, ko za tožnico ugodna tarifna oznaka 481950000 te označbe (zložljiva škatla) ne vsebuje, ampak pravi "druga embalaža za pakiranje...". Iz spisne dokumentacije je razvidno, da se je tožena stranka pri odločanju o pritožbi zavedala problema v zvezi z neenakim obravnavanjem tožnice oziroma njene embalaže combiblock v odnosu do drugih proizvajalcev mleka oziroma konkretno tistih, ki uporabljajo embalažo tetrapak. Vendar pa na ugovor tožnice oziroma zahtevo, da mora njeno embalažo obravnavati enako kot konkurenčno, ker sta si v vseh bistvenih značilnostih popolnoma podobni, razlika je samo v načinu njene priprave na proizvodnjo oziroma polnjenje (plošča, rola), v bistvu ni odgovorila oziroma je odgovorila s tem, da je utemeljila, zakaj je po njenem mnenju carinskim predpisom ustreznejša uvrstitev sporne embalaže combiblock v tarifno številko 481920100. Ni pa odgovorila na očitek, da to neugodno carinsko tarifo uvršča samo tožničino embalažo combiblock, medtem konkurenčno embalažo tetrapak še naprej uvršča v ugodnejšo carinsko tarifo 481950000. Tožena stranka je samo navedla, da je posredovala pri Ministrstvu za gospodarstvo. To je kasneje drugače in z drugim predpisom uredilo sporno razvrščanje embalaže tako, da se sedaj zopet obe embalaži uvrščata v enako tarifno številko. Tožena stranka ne zanika tožbenih navedb, da je tožnica prišla v neenakopravnem položaj s konkurenco zato, ker uporablja v bistvu enako embalažo drugega proizvajalca.

Tožnica z opisom obeh embalaž (tetrapak, combiblock) dokazuje, da je razlika med njima minimalna oziroma je samo v načinu njene priprave za strojno polnjenje z mlekom, drugače pa je sploh ni. Obe naj bi bili iz enakih materialov, enakih lastnosti in imata po tem, ko sta napolnjeni z mlekom, tudi obe enako škatlasto obliko. Ob prehodu meje oziroma ob carinski obravnavi še nobena od obeh embalaž nima oblike škatle, ampak ima po tožbenih navedbah ena obliko stisnjenih plošč (čemur seveda lahko rečemo tudi "zložena škatla"), druga pa je navita v rolo (ali so torej stisnjene škatle še medsebojno sprejete in navite v rolo?), kar je pogojeno z različno tehnologijo njunega polnjenja. Če je razlika res tako minimalna, gre za različno carinsko obravnavo, za ustvarjanje neenakopravnega položaja na trgu in neenakosti pred zakonom. Med temeljnimi vrednotami pravnega reda Republike Slovenije sta tudi zagotavljanje enakosti pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije) in zagotavljanje prostega trga oziroma prepoved dejanj, ki bi, razen če zakon to posebej dopušča, omejevala konkurenco na trgu. V času izdaje prvostopne odločbe je bil v veljavi 17. člen Zakona o varstvu konkurence, po katerem državni organi ne smejo omejevati prostega nastopanja podjetij na trgu. Za omejevanje so šteli splošni in posamični akti in dejanja, s katerimi se v nasprotju z ustavo in zakonom omejujejo svobodna menjava blaga, svoboden vstop na trg in svobodno nastopanje na trgu ali se kako drugače preprečuje konkurenca. V času izdaje drugostopne odločbe pa je že bil v veljavi Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence s podobnimi določbami v členih 45., 46. in 47. Med drugim je v zadnji alinei 1. odstavka 47. člena zakona določeno, da se omejevanje prostega nastopanja s posamičnimi akti in dejanji državnih organov štejejo tudi akti in dejanja, s katerimi se kakšnemu podjetju neutemeljeno zagotavlja privilegiran položaj v poslovanju na trgu. Odločitve tožene stranke lahko bistveno vplivajo na enakopraven ali pa neenakopraven položaj subjektov na trgu. Zato je bila dolžna proučiti in odgovoriti na ugovore, da se jo s sporno uvrstitvijo v carinsko tarifo neupravičeno spravlja v neenakopraven položaj na trgu, še posebej glede na zatrjevano okoliščino, da je tožena stranka več let dopuščala uvrščanje sporne embalaže v ugodnejšo carinsko tarifo 481950000, potem pa je svoje stališče spremenila samo glede embalaže combiblock, ne pa tudi glede konkurenčne embalaže. Tožena stranka ni popolno ugotovila dejanskega stanja in ni odgovorila na pritožbene navedbe glede neenakega obravnavanja sporne embalaže v primerjavi s skoraj enako embalažo drugih proizvajalcev oziroma konkurence. Tožena stranka bo morala ta ugovor v ponovnem postopku proučiti in nanj odgovoriti. Ugotoviti bo morala, ali gre pri sporni embalaži res za skoraj enako embalažo, kot je konkurenčna embalaža drugih proizvajalcev, ali se je sporna embalaža res obravnavala drugače, kot konkurenčna in ali so bili za drugačno obravnavo utemeljeni razlogi.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbo zavrne, podrejeno pa, da sodbo razvljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je razlika med embalažo combiblock in tetrapak. Repromaterial, iz katerega se oblikuje embalaža tetrapak je namreč v rolah, tožnica pa uvaža embalažo combiblock v obliki sploščenih plaščev. Embalaža combiblock je zložljiva kartonska škatla z eno zalepljeno stranjo, vendar z zaprto spodnjo in zgornjo stranjo, v sploščenem stanju. Dno in vrh škatle že imata vtisnjena mesta, kjer se prepogne in zapre. Ima torej vse bistvene značilnosti končane škatle, zaradi česar jo je treba uvrstiti med zložljive škatle, čeprav škatla v času carinjenja še ni dokončana. Embalaža combiblock je torej taka, da jo je treba le še prepogniti in zapreti. V proizvodnem procesu zato, da bi nastala iz kartona škatla, torej ni treba najprej oblikovati cevi in jo zalepiti in šele nato prepogniti in zapreti, tako kot je to treba pri embalaži tetrapak. Embalaža tetrapak se tako bistveno razlikuje, da ni mogoče reči, da ima značilnosti končane škatle, kot je to mogoče pri embalaži combiblock. Zato tudi ne ustreza po imenovanju pri tarifni oznaki 481920100. Uvrstitev embalaže combiblock v tarifno oznako 481920100 KNTC je utemeljena in ne pomeni ustvarjanja neenakopravnega položaja na trgu in s tem v zvezi neenakosti pred zakonom.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na vsebino pritožbe tožeče stranke v upravnem postopku in njene tožbene ugovore je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno. Izpodbijana sodba utemeljeno očita toženi stranki, da se ni opredelila oziroma ni odgovorila na vse pritožbene ugovore tožeče stranke v carinskem postopku.

V pritožbi zoper prvostopno upravno odločbo je tožeča stranka ugovarjala in se sklicevala na neenakopraven položaj na trgu zaradi različne obravnave embalaže combiblock in tetrapak. Ugovora tožeče stranke ni bilo mogoče označiti kot pavšalnega, saj je pritožbi priložila dopis SIG combiblock z dne 24. junija 1998, iz katerega so med drugim razvidne tudi podrobnosti oziroma argumenti glede ugovora o neenakopravnem položaju na trgu zaradi različnega obravnavanja skorajda enakih embalaž, opisana pa je tudi razlika med embalažama combiblock in tetrapak. Ta naj bi bila samo v dodatnem zgibu in varjenju po vzdolžen šivu.

Tožeča stranka se je na svoj neenakopraven položaj na trgu zaradi tega, ker se uvaža enakovrstna embalaža, ki pa je uvrščena v ugodno carinsko tarifo, ki daje pravico do carinske oprostitve, sklicevala že v svojih pisnih "Pripombah zoper zapisnik o naknadnem pregledu deklaracij z dne 21.5.1998" z dne 6.6.1998. Ob takšnih ugovorih in trditvah tožeče stranke v carinskem postopku sklicevanje tožene stranke na carinsko tarifo in temeljna pravila še ne pomeni presoje ugovorov tožeče stranke.

Tožena stranka svojo odločitev o pritožbi tožeče stranke sicer dodatno obrazlaga in pojasnjuje v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, vendar s tem pomanjkljivosti njene odločbe, zaradi katerih je bila njena odločba odpravljena, niso popravljene. Pa tudi sicer ne more tožena stranka šele v pritožbi dopolnjevati razlogov svoje odločbe, izpodbijane v tem upravnem sporu.

Zato ni podlage za pritožbene ugovore, da je sodišče prve stopnje zmotno ali nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kršilo določbe postopka v upravnem sporu in nepravilno uporabilo materialno pravo, kot to tudi sicer pavšalno ugovarja tožena stranka v pritožbi.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.