Jedro

Po drugem odstavku 254. člena ZPP je sodišče prvenstveno dolžno odpraviti pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju z zaslišanjem izvedenca. Le izjemoma, ko se pomanjkljivosti in dvom res ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugega izvedenca.

Gre za zahtevno in kompleksno nalogo, slednjo pa je sodišče tudi s pomočjo izvedenke izvedlo v popolnosti, strokovno, zakonito, upoštevalo je zapleteno življenjsko situacijo, ki se je tekom postopka ves čas spreminjala, nenazadnje sta bili dekleti najprej zaupani v oskrbo njihove polnoletne polsestre, za katero se je tekom postopka izkazalo, da je za skrbnico povsem neprimerna, česar pritožnica ni prepoznala, čeprav je bila z dogajanjem seznanjena in je dekleti ves čas spremljala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (III. in IV. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica in kolizijska skrbnica krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v I. in II. točki izreka nasprotnima udeležencema v celoti odvzelo starševsko skrb nad ml. A. A. in B. B. (v nadaljevanju dekletoma). V III. in IV. točki izreka je dekleti namestilo v strokovni center Mladinski dom (v nadaljevanju center) in za skrbnika določilo CSD. V V., VI. in VII. točki izreka je odločilo o stikih in preživninskih obveznostih prve in drugega nasprotnega udeleženca. O stroških postopka bo odločalo s posebnim pisnim sklepom (VIII. točki izreka).

2. Zoper sprejeto odločitev, in sicer III. in IV. točko izreka, to je odločitev o namestitvi obeh deklet v center in o postavitvi slednjih pod skrbništvo CSD, se pritožuje peta nasprotna udeleženka (v nadaljevanju pritožnica), po svojem pooblaščencu, iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da so razlogi o namestitvi obeh deklet dejansko in materialnopravno zmotni, sodišče je zmotno presodilo, da ni v njuno največjo korist, da se namestita k njej. Obe dekleti sta skupaj s svojo mlajšo polsestro od leta 2021 vse počitnice in vikende preživljali pri pritožnici, nanjo sta navezani, slednja pa se tudi vključuje v dinamiko in skrb zanju. Sodišče je neutemeljeno sledilo mnenju izvedenke, ki je v svoji dopolnitvi izvedenskega mnenja 20. 4. 2023 in ob zaslišanju 26. 5. 2023 svoje stališče popolnoma spremenila, in sicer brez tehtnega razumnega argumenta, zakaj se deklici naj ne bi zaupali pritožnici, ampak naj ostaneta nameščeni v center in postavljeni pod skrbništvo CSD, kamor sta bili nameščeni z začasno odredbo II Z 4/2021 z dne 2. 11. 2021, kljub temu, da je pritožnica v preteklih dveh letih ustrezno skrbela za obe dekleti. Zaključek sodišča prve stopnje, da ni primerna skrbnica iz razloga, ker nima ustreznih prostorskih pogojev, da povzroča stisko dekletoma, ko govori negativno o centru in CSD, da dela predvsem v nočnem delovnem urniku, da bi zanjo bil prevelik zalogaj skrbeti za pet otrok, da spreminja svoje izjave in spravlja v stisko dekleti, ko ni pravočasno spregovorila o nosečnosti svoje mladoletne hčere, da ima pomanjkanje zmožnosti prepoznavanja in zadovoljevanja čustvenih potreb deklet in jima vzbuja lažna upanja, da bosta kmalu dodeljeni njej, so zmotni. Sodišče prve stopnje ni ustrezno ovrednotilo izvedensko mnenje dr. C. C. ter pisno in ustno dopolnitev. Slednja je v osnovnem mnenju zapisala, da je v največjo korist, da se dekleti namestita k drugi osebi iz njunega družinskega okolja, da jima center povzroča čustveno stisko, da sta navezani na svojo sestro in teto, ob njiju doživljata varnost, občutek sprejetosti in ljubljenosti. Po tem, ko je izvedenka bila seznanjena, da je pritožničina hči pri 17 letih rodila, o slednjem pa pritožnica sodišče in izvedenke ni seznanila, je izvedenka povsem spremenila svoje izvedensko mnenje in zavzela stališče, da zaradi prevladujočih neugodnih okoliščin na strani pritožnice ni več v največjo korist deklet, da se namestita k njej in da je zanju najbolj primerno, če se ju namesti v center in postavi pod skrbništvo CSD. Odločitev sodišča je vsebinsko zmotna, saj svojo odločitev gradi izključno na delu spremenjenega izvedenskega mnenja, izvedenka pa je svoje mnenje v roku 2 mesecev povsem spremenila, takšno mnenje pa je povsem zmotno in pavšalno, tako strokovno, prav tako pa je nepopolno in notranje neskladno, zato na njem ni mogoče utemeljiti sodne odločbe.

Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker dokaza s postavitvijo novega izvedenca klinične psihologije ni izvedlo. Sodišče ne konkretizira, v čem so spremenjene okoliščine in nova dejstva. Zgolj en dogodek na strani pritožnice, in sicer nosečnosti njene mladoletne hčere, ki ga ni pojasnila izvedenki in sodišču, pa ne more biti v škodo pritožnice, ki se jo prikazuje kot neresnicoljubno in se neupravičeno problematizira njene starševske kapacitete. Sama izvedenka je zapisala, da ne dvomi v zmožnost pritožničinega zadovoljevanja čustvenih potreb deklic, ki ustrezno prepoznava njihove potrebe. Skozi celotno zaslišanje izvedenke se ni ponudil noben razumen in prepričljiv argument, kaj konkretno negativnega naj bi deklici utrpeli v primeru namestitve k teti. Niti izvedenka niti sodišče nista razumljivo in logično prepričljivo pojasnili, kako je lahko morebitno nezaupanje institucijam odločujoč dejavnik pri oceni posameznikove zmožnosti poskrbeti za otroka. Gre za arbitrarno odločitev sodišča. Prav tako je avstrijski center za socialno delo opravil ogled hiše pritožnice in podal ugodno mnenje za namestitev deklic k njej, slednji pa je tudi vedel za podatke o nosečnosti mladoletne hčere pritožnice, pa glede bivanja deklic pri teti ni imel nobenih zadržkov. Pritožnica je pojasnila, da bo spremenila delovni čas, tako da več ne bo delala ponoči in njena zaposlitev več ne bi bila ovira za skrb za deklice. Niti predlagatelj, niti izvedenka, niti sodišče tekom sodnega postopka niso ugotovili, da za mladoletni dekleti ne bi bilo ustrezno poskrbljeno pri pritožnici. Zgolj njeno odprto izražanje mnenja in posredovanje informacij, ki jih je prejela od deklet, pa ne more biti razlog, da se jo označi za neprimerno. Obe dekleti sta tako izvedenki kot tudi kolizijski skrbnici povedali, da ne želita bivati v domu in se tam ne počutita dobro. Iz napadenega sklepa pa ni mogoče razbrati, zakaj naj bi bilo po mnenju sodišča za obe dekleti slabše, če bi bili zaupani teti oziroma v čem sta na boljšem v primeru dolgotrajne namestitve v centru, nenazadnje s pritožnico preživljata vse vikende in počitnice. Ni razloga, zakaj bi se deklici morali v centru navajati na nove ljudi, saj se bosta takoj po dopolnjenem 18 letu vključili v življenje v novi državi, sedaj pa bi imeli možnost, da se učita jezika, da se bosta lahko kasneje lažje vključili v življenje in delo v Republiki Avstriji. Prav tako bo za dekleti negativno, ko se bosta čez 3 leta, ko bo A. A. dopolnila 18 let, ločili. Tako bi tudi na dolgi rok bila namestitev obeh deklet k teti primernejša. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da se odloči, da se dekleti namestita k pritožnici in se postavita pod njeno skrbništvo, podredno, da se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico.

3. V odgovoru na pritožbo se tako CSD kot kolizijska skrbnica druge udeleženke zavzemata za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in odgovarjata na posamezne navedbe pritožnice.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Bistvo pritožbe je, da sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi nima podlage za namestitev obeh deklet v center. Prav tako bi sodišče prve stopnje moralo postaviti novega izvedenca, saj je izvedenka dr. C. C., v dopolnitvi mnenja svoje stališče v celoti neutemeljeno spremenila. Sodišču očita, da ni izvedlo ustreznega testa sorazmernosti med potencialnimi interesi in škodo deklet z namestitvijo v center namesto k pritožnici. Niti izvedenka niti sodišče nista ugotovila, da pritožnica ne bi imela ustreznih starševskih kapacitet in meni, da je v največjo korist deklet, da se ju namesti k njej.

6. Sodišče prve stopnje je po tem, ko sta bili obe dekleti s sklepom z dne 20. 10. 2021 nameščeni v center, v postopek pritegnilo izvedenko klinične psihologije dr. C. C., da preveri kaj je v največjo korist obeh deklet. 7. Po drugem odstavku 254. člena ZPP je sodišče prvenstveno dolžno odpraviti pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju z zaslišanjem izvedenca. Le izjemoma, ko se pomanjkljivosti in dvom res ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugega izvedenca. Tako pa je ravnalo tudi sodišče prve stopnje, ko je po pridobitvi dopolnjenega mnenja, izvedenko dodatno zaslišalo in ker pritožnica ni izkazala utemeljenih razlogov za postavitev drugega izvedenca (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju), očitana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

8. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je bila zavrnitev pritožničinega dokaznega predloga, po postavitvi novega izvedenca, pravilna. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da je bila razlika v izvedenskem mnenju in dopolnitvi, kljub kratkemu časovnem razmiku, utemeljena in tudi prepričljivo obrazložena in da sprememba izvedenskega mnenja sama po sebi ne izkazuje slabe kakovosti mnenja in ne upravičuje postavitve novega izvedenca. Mnenje izvedenke z dopolnitvami je prepričljivo in življenjsko izkustveno obrazloženo, s tem pa je po oceni sodišča druge stopnje, sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog pritožnice po postavitvi novega izvedenca, saj zgolj nestrinjanje z izvedenskim mnenjem še ne pomeni, da je potrebno v postopek pritegniti drugega izvedenca.

9. Pritožba neutemeljeno graja zaključke izvedenke, ki je svoje mnenje najprej izdelala 28. 2. 2023, potem pa od njega, v tako rekoč dveh mesecih, odstopila in v dopolnjenem izvedenskem mnenju 20. 4. 2023 zapisala, da zaradi domnevno spremenjenih dejanskih okoliščin spreminja svoje izvedensko mnenje tako, da ocenjuje, da ni v največjo korist obeh deklet, da se zaupajo pritožnici.

10. Pritožnica zmotno meni, da sta izvedenka in sodišče zgolj na podlagi dejstva, da je njena mladoletna hči pri 17 letih rodila otroka, spremenila svoje stališče do njene primernosti za skrbnico obeh deklet. Ne gre zgolj za en dejavnik, ki bi vplival na odločitev sodišča prve stopnje oziroma, ki bi bil odločujoč v predmetnem postopku. Gre za več dejavnikov, ki se medsebojno prepletajo in ki jih je sodišče prve stopnje pravilno pretehtalo pri tem, ko je odločalo, kaj je v največjo korist deklet. 11. Izvedenka je podala obširne navedbe, ki jih potem tudi v nekaj urnem zaslišanju na sodišču dodatno pojasnila, o čemer ima sodišče prve stopnje ustrezne razloge v 6. in 7. točki obrazložitve, iz katerega izhaja, da je izvedenka pri pritožnici prepoznala slabše starševske kapacitete ter manj strukturno in varno okolje za dekleti. Prav tako sta obe mladoletni dekleti začeli namestitev v centru sprejemati, sta osebnostno napredovali, učno sta uspešni, aktivni pri športnih aktivnostih, tako tudi iz mnenja centra izhaja, da je vsekakor v korist obeh deklet, da ostaneta v centru, napredek in pozitivne spremembe pri obeh dekletih pa je zaznala tudi kolizijska skrbnica. Izvedenka je na naroku obširno pojasnila, zakaj je od svojega prvotnega mnenja odstopila, saj je določanje koristi otroka procesno živo dejanje, življenjske razmere in okoliščine se namreč ves čas spreminjajo, načelo največje koristi otroka pa pomeni, da je potrebno individualizirano obravnavati vsakega otroka posebej, preučiti njegove potrebe, iskati rešitve, s katerimi je mogoče slednje najbolje zadovoljiti. Gre za zahtevno in kompleksno nalogo, slednjo pa je sodišče tudi s pomočjo izvedenke izvedlo v popolnosti, strokovno, zakonito, upoštevalo je zapleteno življenjsko situacijo, ki se je tekom postopka ves čas spreminjala, nenazadnje sta bili dekleti najprej zaupani v oskrbo njihove polnoletne polsestre, za katero se je tekom postopka izkazalo, da je za skrbnico povsem neprimerna, česar pritožnica ni prepoznala, čeprav je bila z dogajanjem seznanjena in je dekleti ves čas spremljala.

12. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dekleti potrebujeta urejeno in stabilno okolje, strokovno podporo pri šolskem in splošnem izobraževanju ter vključenost obeh v dejavnosti in socialno mrežo, ki jo nudi center in šola, kar je za njun napredek ključnega pomena. Tako izvedenka kot sodišče sta pojasnila zakaj je prišlo do spremembe pri ugotavljanju najboljše namestitve za obe dekleti. To nikakor ni dejstvo, da je hči pritožnice postala mati, kot to prikazuje pritožba, ampak je slednje temeljilo na celotni oceni, tako lastnosti pritožnice, njenih bivanjskih pogojev ter predvsem potreb obeh deklet, pri katerih je pritožnica ves čas vzbujala upanje, da bosta kmalu nameščene k njej, ter ju vzpodbujala v njunem ne sprejemanju bivanja v centru in pri njima dodatno povzročala stisko. Nenazadnje, se dekleti v centru dobro počutita in učno napredujeta. Pritožnica ima po drugi strani, tako službene obveznosti, kot tudi skrb oz. pomoč svojo hčeri in njenemu otroku, saj živita pri pritožnici ter skrb še za polsestro obeh deklet v starosti treh let, s katero ima prav tako urejene stike in je tako po oceni sodišča druge stopnje v največjo korist obeh deklet, glede na njuno starost in vključenost v šolsko okolje ter s tem možnost za uspešno končanje osnovnega šolanja, ki v centru poteka že od novembra 2021, da ostaneta v centru.

13. Za predmetni postopek je brezpredmetno razpravljanje o tem, da se bosta čez 3 leta, torej pri svoji polnoletnosti, dekleti vključili v delovni proces v Republiki Avstriji, v katerega bi se lahko vključili lažje, v kolikor bi že sedaj poznali jezik. Dekleti sta v družinsko okolje pritožnice že sedaj ustrezno vključeni s kvalitetnimi in rednimi stiki, ki jih je določilo sodišče prve stopnje in pritožbeno niso sporni ter so vsekakor v največjo korist obeh deklet, s tem pa se ne posega v pritožničino medsebojno navezanost z dekletoma.

14. Bivanje v centru je drugačno kot je bivanje doma, v centru se z dekletoma dela tako na vzgojnem kot tudi na učnem področju, kar nenazadnje izhaja tudi iz samega poročila centra, ki pri obeh dekletih, na podlagi sedaj že več kot dvoletnega bivanja, opaža precejšen napredek. Obe dekleti sta tako med tednom skupaj v centru, kjer jima je za razvoj in prilagoditev na življenje nudena strokovna pomoč, tako da lahko v največji meri razvijata svoje potenciale, s svojo širšo družino pa izvajata ustrezne stike v širokem obsegu, kar vsekakor pripomore k ohranjanju njihove povezanosti.

15. Sodišče druge stopnje v celoti povzema obširne razloge o namestitvi obeh deklet v center (v 22. točki obrazložitve) in jih v izogib ponavljanju v celoti povzema kot pravilne. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je temeljita in ustrezna, vse dvome je sodišče odpravilo s pomočjo dodatnega zaslišanja izvedenke in delavcev centra ter na podlagi slednjega ugotovilo vse potrebne okoliščine, v zvezi z ugotavljanjem pogojev, kakšna namestitev je v največjo korist obeh dekle, torej ali namestitev v zavodu ali namestitev pri pritožnici. Pri tem je sodišče prve stopnje, upoštevaje vse dejavnike, tako na strani pritožnice, kot tudi koristi obeh deklet, ki v centru uspešno napredujeta tako na učnem kot vzgojnem področju, v stabilnem okolju, kjer imata ves čas na razpolago strokovno pomoč, pravilno odločilo, da je v največjo korist obeh deklet, da sta nameščeni v centru.

16. Res je, da je pritožnica osebnostno primerna in čustveno navezana na obe dekleti oziroma sta obe dekleti tudi nanjo čustveno navezani, kar se vzpodbuja tudi skozi obsežne stike, ki jih imajo, vendar pa je sodišče prve stopnje, kot je bilo že pojasnjeno, pravilno zaključilo, glede na specifične potrebe obeh deklet, njuno starost, potrebo po dokončanju osnovnega izobraževanja, da je zavodska oblika namestitve za obe dekleti najboljša izbira.

17. V primeru kot je obravnavani, ko starša nista sposobna za izvajanje starševske skrbi nad dekletoma, je sodišče prisiljeno izbirati med drugimi možnimi rešitvami. Višje sodišče ocenjuje, da je sprejeta odločitev v danem trenutku za deklici najboljša, saj jima zagotavlja občutek stabilnosti in varnosti in jima v občutljivem obdobju, ki je pred njima, pomaga, da se bosta lažje spopadali z izzivi odraščanja.

18. Nima prav pritožba, da se dekletoma dela škoda in da se ne zasleduje njune največje koristi s tem, ko se ju namešča v zavod. Celotna osebnostna struktura pritožnice, ki jo je sodišče pravilno upoštevalo, tako njene starševske kapacitete, njen odnos do strokovnih institucij, tako CSD-ja kot tudi zavoda, v katerega sta dekleti nameščeni, z neprestano kritiko, vmešavanjem v njihovo delo, dajanjem lažnih obljub obema dekletoma, da bosta kmalu nameščeni pri njej, njene stanovanjske zmožnosti, nočno delo, vse te okoliščine skupaj so pripeljale do pravilnega zaključka sodišča, ki je pravilno sledilo tudi strokovnim ugotovitvam izvedenke in centra, da je v največjo korist obeh deklet, da sta nameščeni v centru.

19. Pri tem je potrebno upoštevati tudi okolje, v katerem sta obe dekleti do namestitve v center živeli, njune potrebe, ko gre za najstnici, dejstvo, da sta se v centru uspešno prilagodili, o čemer pričajo izpovedbe vzgojiteljev, je za dekleti vsekakor primerneje in v njuno največjo korist, da ostaneta v času šolanja nameščeni v centru, obe dekleti sta bili tudi pravilno nameščeni skupaj, glede na njuno močno medsebojno povezanost. 20. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbi, da bo namestitev v centru obema dekletoma povzročila nepopravljivo škodo. Glede na njuno predhodno življenje v domačem neurejenem okolju, nadalje nezmožnost ustrezne oskrbe v času, ko je bila njuna skrbnica njuna polsestra, kažejo na to, da so strokovnjaki, ki skrbijo za njuno vzgojo, izobraževanje ter jima nudijo čustveno oporo in predstavljajo nadomestno družino, primernejši v centru, ki je namenjen prav oskrbi takšnih otrok. V centru so zaposlene osebe, ki imajo ustrezna strokovna znanja in otrokom omogočajo kvaliteten in optimalen razvoj, zato nima prav pritožba, da bo namestitev pri dekletih povzročila nepopravljivo škodo.

21. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1). Sodišče druge stopnje namreč absolutnih kršitev postopka, ki jih očita pritožba, ni zasledilo, prav tako ne kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje je dejansko stanje temeljito in v celoti pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo določbe Družinskega zakonika (četrti odstavek 176. člen DZ), s tem pa je pravilno odločilo tudi o postavitvi obeh deklet pod skrbništvo CSD.

22. Pritožnica in kolizijska skrbnica krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (101. člen ZNP-1).