Jedro

Tožena stranka bi morala pri odmeri odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga upoštevati vso tožnikovo delovno dobo v vzgojno-izobraževalnih zavodih, kljub temu, da je med prvo in drugo zaposlitvijo poteklo dalj časa, ker je skladno s panožno kolektivno pogodbo višina odpravnine vezana le na leta dela v vzgojno-izobraževalnih zavodih.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati odpravnino v višini 11.570,10 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2009 dalje do plačila, v roku osmih dni, da ne bo izvršbe.“ Tožena stranka in stranski intervenient sama krijeta svoje pravdne stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na plačilo premalo izplačane odpravnine v višini 11.570,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2009 dalje ter zahtevo na povrnitev stroškov postopka. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 1.047,00 EUR in stranskemu intervenientu v znesku 409,20 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno, da izpodbijano sodbo odpravi (pravilno: razveljavi) in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev podkrepilo z dejstvom, da delavci v vzgojno-izobraževalnih zavodih ne morejo biti obravnavani drugače, kakor zaposleni pri drugih delodajalcih. Zakon o delovnih razmerjih v 2. odstavku 7. člena določa, da so posamezne določbe v kolektivnih pogodbah lahko za delavce določene ugodneje. Tako Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja določa višino odpravnine ugodneje, kot je to določeno v Zakonu o delovnih razmerjih. Po 40. členu kolektivne pogodbe je višina odpravnine vezana na leta dela v vzgojno-izobraževalnih zavodih, pri tem pa kolektivna pogodba ne določa nobenega dodatnega pogoja. Po mnenju tožnika je sodišče prve stopnje napačno uporabilo in tolmačilo materialno pravo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal plačilo razlike v odpravnini v skladu z določbo 40. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja (panožna kolektivna pogodba – Ur. l. RS, št. 52/94 in naslednji). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zahtevek tožnika zavrnilo. Postavilo se je na stališče, da je tožena stranka tožniku izplačala odpravnino v skladu z določbo 2. odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) in da ni podlage za razlikovanje delavcev v vzgojno-izobraževalnih zavodih in delavcev pri drugih delodajalcih, pri katerih se upoštevajo leta dela pri istem delodajalcu. Pritožbeno sodišče se z navedenim stališčem sodišča prve stopnje ne strinja.

Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 14. 5. 2009. Po točki 2 odpovedi ima tožnik pravico do odpravnine v skladu s 40. členom panožne kolektivne pogodbe v povezavi s 109. členom ZDR, odpravnina pa se mu izplača najkasneje do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je tožniku izplačala odpravnino v višini 9.256,08 EUR. Pri odmeri odpravnine je upoštevala določbo 40. člena panožne kolektivne pogodbe, da delavcu pripada odpravnina v višini 50 % njegove povprečne izplačane plače brez odtegljajev v zadnjih treh mesecih dela za čas dela pri toženi stranki od 1. 9. 2000 dalje. Tožnik zahteva, da mu tožena stranka v skladu z določbo 40. člena panožne kolektivne pogodbe izplača odpravnino za ves čas dela v vzgojno-izobraževalnih zavodih.

Panožna kolektivna pogodba določa v 40. členu, da delavcu, ki mu preneha delovno razmerje zaradi nujnih operativnih razlogov, pripada odpravnina v višini 50 % njegove povprečno izplačane plače brez odtegljajev v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnika zavrnilo z obrazložitvijo, da ne vidi razloga, da bi delavci v vzgojno-izobraževalnih zavodih bili glede odpravnine drugače obravnavani kot delavci pri drugih delodajalcih.

Po določbi 2. odstavka 7. člena ZDR se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavce ugodnejše, kot jih določa ta zakon. Določba 40. člena panožne kolektivne pogodbe, ki določa odpravnino v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, določa višino odpravnine ugodneje, kot je to določeno v ZDR. Iz delovne knjižice tožnika (priloga A4) izhaja, da je tožnik do odpovedi pogodbe o zaposlitvi imel 18 let, 10 mesecev in 13 dni delovne dobe v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Ob upoštevanju določbe 40. člena panožne kolektivne pogodbe, bi morala tožena stranka pri odmeri odpravnine tožniku upoštevati vso delovno dobo v vzgojno-izobraževalnih zavodih, kljub temu, da je pred prvo zaposlitvijo in drugo poteklo dalj časa. Kolektivna pogodba namreč ne določa nobenega dodatnega pogoja, temveč je višina odpravnine vezana le na leta dela v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Tožnik je napolnil 18 let v vzgojno-izobraževalnih zavodih, zato niti ni pomembno, da je bilo med obema zaposlitvama dalj časa prekinjeno delovno razmerje.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 5. točke 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožnika na plačilo razlike odpravnine v višini 11.570,10 EUR ugodilo.

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo in tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, je moralo na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP odločiti o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnik stroškov postopka ni priglasil, ker pa je v sporu uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka in stranski intervenient sama krijeta svoje pravdne stroške, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje, ker v sporu nista uspela.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožnik ni priglasil.