Jedro

Res je, da odpoved trajnega obligacijskega razmerja načeloma ne zahteva posebne obličnosti, vendar pa mora biti za veljavno odpoved (poleg okoliščine, da je le-ta sopogodbeniku vročena) izpolnjen tudi elementarni pogoj, da je sopogodbenik jasno in nedvoumno seznanjen, da se trajno pogodbeno razmerje odpoveduje. Torej mora biti v odpovedi jasno navedeno, za katero pogodbeno razmerje gre, nadalje izjava volje, da se to pogodbeno razmerje odpoveduje in s kakšnim odpovednim rokom. Odpoved učinkuje le, če druga stranka izve za voljo izjavitelja. Da za to voljo lahko izve, pa jo mora sopogodbenik, ki odpoveduje trajno razmerje, jasno in nedvoumno izraziti. Evidentno je, da dopisi, v katerih tožnik ne govori o nobenem pogodbenem razmerju, temveč povsem nasprotno zatrjuje, da tako pogodbeno razmerje ne obstaja, ne izpolnjuje zgoraj navedenih temeljnih pogojev za veljavno odpoved po 333. členu OZ.

Ko se izkaže za pravilno ugotovitev, da tožnik tožencema obligacijskega razmerja ni veljavno odpovedal, se izkaže za nepomembno, ali je bila odpoved dana v primernem času in ali je bil odpovedni rok ustrezno dolg. Razloge v zvezi z odpovednim rokom in primernostjo časovnega trenutka odpovedi je sodišče prve stopnje navedlo za povrh (ex abundante cautela), ti razlogi pa glede na okoliščino, da je pravilen že zaključek, da odpovedi sploh ni bilo, niso bistveni za odločitev. V zvezi s temi navedbami pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da sodišče prve stopnje s tem, ko je domnevno ugotavljalo dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, ni kršilo 7. člena ZPP ali tožnikove pravice do izjave, temveč je zgolj vsebinsko napolnilo pravni standard primernega odpovednega roka in primernega trenutka za odpoved v smislu 333. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženima strankama povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

_Dosedanji potek postopka:_

1. Predmet spora je prepoved uporabe poti, ki poteka prek tožnikovih parcel 1310/8 in 1310/16 do hiše tožencev, ki stoji na parceli št. 1310/15. Da bi prišli do hiše tožencev, je treba najprej prečkati vogalni del parcele 1310/8 in nato še parcelo 1310/16, ki je v naravi dolg in ozek pas (aerofotoposnetek v prilogi A4 in mapne kopije v prilogi A13).

2. Sodišče prve stopnje je v zadevi enkrat že odločilo s sodbo z dne 5. 10. 2021, s katero je zahtevek v celoti zavrnilo. Naslovno sodišče je s sodbo in sklepom II Cp 265/2022 z dne 7. 3. 2022 pritožbi tožnika deloma ugodilo in izpodbijano sodbo z dne 5. 10. 2021 razveljavilo ter vrnilo v novo sojenje v zvezi s parcelo 1310/16 k. o. ..., medtem ko je odločitev o zavrnitvi zahtevka glede parcele 1310/8 potrdilo. Med nosilnimi razlogi je navedlo, da imata toženca na parceli 1310/8 služnost, medtem ko je glede parcele 1310/16 ugotovilo, da sta toženca s tožnikom sklenila obligacijski dogovor o uporabi poti po tej parceli. Ker je vsako pogodbeno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas, mogoče odpovedati (333. člen Obligacijskega zakonika1), bi moralo sodišče prve stopnje presoditi še, ali je tožnik to obligacijsko razmerje tožencema veljavno odpovedal. 3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo tudi glede parcele 1310/16, ker je ugotovilo, da tožnik obligacijskega razmerja ni odpovedal. _Pritožbeni postopek:_

4. Zoper sodbo se pritožuje tožnik in med drugim navaja, da v zapisniku zapuščinske obravnave v zadevi IV D 0000/2015 z dne 24. 10. 2016 niso zapisana vsa dejstva. Nikjer namreč ni navedena A. A., čeprav je bila na naroku prisotna. V zapisniku se glede poti uporablja izraz »že vzpostavljena služnostna pot,« čeprav o služnosti v konkretnem primeru ni mogoče govoriti. Nepravilne so tudi ugotovitve sodišča, da so stranke očitno menile, da poteka pot le po parceli 1310/16. Napačno je tudi sklepanje sodišča glede B. B., ki ni imela dedne pravice po pokojnem C. C., zato v zapuščinskem postopku ni sodelovala. Drugačno stališče naslovnega sodišča je kršitev materialnega prava in absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.2 Glede odpovedi trajnega dolžniškega razmerja sodišče v celoti sledi navedbam toženke. Glede na stališče naslovnega sodišča namreč v primeru, če glede nečesa trdiš, da ne obstaja, glede tega ne moreš izraziti resnične in prave volje, da se to razmerje odpoveduje, kar pa je »glede na vsebino dopisa« nepravilno in materialnopravno zmotno. S tem, ko je tožnik prepovedal uporabo poti, je dejansko preklical prekarij in je torej obvestilo z dne 21. 5. 2018 treba šteti kot odpoved trajnega pogodbenega razmerja. Toženca nista nikoli trdila, da dopisa drugotoženka ni prejela ali da s prepovedjo uporabe poti ni bila seznanjena, zato je v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom ugotovitev, da D. D. dopis z dne 21. 5. 2018 ni bil vročen. Trimesečni odpovedni rok za izgradnjo mostu in ureditev celotne poti je primeren in ustrezen, kar pritožba obširno obrazloži. Toženca nemožnosti postavitve mostu nista zatrjevala.

5. Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagata njeno zavrnitev.

6. Pritožba ni utemeljena.

_Uvodno in glede procesnih kršitev:_

7. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna in skrbno obrazložena, zato jo je mogoče v celoti preizkusiti, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo drugih procesnih kršitev.

8. Bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP – t. i. protispisnost, je napaka tehnične narave, če sodišče pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov v razlogih sodbe tem dokumentom pripiše drugačno vsebino, kot pa jo imajo v resnici. Tožnik ne pove, vsebino _katere_ listine v spisu naj bi sodišče prve stopnje v sodbi napačno povzelo in _kakšna_ je njena pravilna vsebina, zato so kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (na katere sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti) zatrjevane pavšalno.

9. Pritožbeno zatrjevanje kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je po vsebini graja ugotovljenega dejanskega stanja, na kar bo sodišče druge stopnje odgovarjalo v nadaljevanju.

10. Prav tako ni podana kršitev iz 8. točke drugega dostavka 339. člena ZPP, kar bo tudi pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve.

_Glede obstoja obligacijske pravice uporabe poti:_

11. Pritožba neuspešno skuša omajati dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da je med strankama obstajalo obligacijsko razmerje, ki tožencema dovoljuje uporabo poti. S posplošenimi navedbami, da naj bi bili zaključki sodišča prve stopnje o tem napačni in da v zapisniku zapuščinske obravnave ni navedeno vse, ne more omajati konciznih in pravilnih razlogov sodišča prve stopnje (13. do 15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Četudi v zapisniku res ni zapisano vse, kar se je na naroku dogajalo in bilo izrečeno (npr., ali je bila navzoča A. A.), pa je bistveno to, kar je zapisano: da se »ohrani obstoječa dostopna pot« in da se izrecno omenja »že vzpostavljena služnostna pot.« Navedena zapisa nedvomno kažeta, da se je na zapuščinski obravnavi govorilo o pravici tožencev do uporabe poti za dostop do svoje nepremičnine in da jima je bila ta pravica (pri čemer za odločitev v tej pravdi ni pomembno, ali je obligacijska ali stvarna) s strani tožnika tudi zagotovljena. Pritožba ne ponudi nobene sprejemljive in logične razlage, zakaj naj bi sicer v zapisniku bilo zabeleženo o ohranitvi obstoječe poti, temveč le posplošeno oporeka dokazni oceni sodišča prve stopnje.

12. Ker je bilo ugotovljeno, da imata toženca (vsaj) obligacijsko pravico uporabe poti in da ta pogodba ni bila ustrezno odpovedana (razlogi o tem slede v nadaljevanju), je nepomembno, kaj so stranke navajale kot razlog za parcelacijo, ali so stranke menile, da pot poteka le po parceli 1310/16 ali ne, in zakaj B. B. ni bila navzoča na zapuščinski obravnavi.

_Glede odpovedi pogodbenega razmerja:_

13. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo ter natančno in dosledno obrazložilo, da imata toženca obligacijsko pravico uporabe poti za nedoločen čas in da to trajno obligacijsko razmerje ni bilo veljavno odpovedano.

14. Pri tem se je pravilno oprlo na nedoslednost in protislovnost ugovorov tožnika, ki je pred pravdo in tudi v pravdi najprej zatrjeval, da toženca nimata nobene pravice uporabe poti (torej, da obligacijskega razmerja ni), ko pa se je izkazalo, da obstaja (vsaj obligacijska) pravica uporabe poti, pa je začel trditi, da je to trajno obligacijsko razmerje odpovedal. Tožnik v vseh dopisih, s katerimi tožencema prepoveduje nadaljnjo uporabo poti, ves čas navaja, da toženca nimata nikakršne pravne podlage za uporabo poti. Torej trdi, da pogodba ali drugo razmerje, ki bi tožencema dajala pravico do uporabe poti, ne obstaja. Zaključek, da kdor vehementno zanika obstoj pravice, ne more z izjavo, v kateri obstoj te pravice zanika, hkrati tudi veljavno odpovedati pogodbenega razmerja, ki to pravico daje, temelji na elementarnem logičnem sklepanju, pa tudi na splošnih načelih obligacijskega prava, med drugim načelu vestnosti in poštenja, kot pravilno izpostavljata toženca v odgovoru na pritožbo.

15. Pritožbena navedba, da je stališče sodišča prve stopnje, da »če glede nečesa trdiš, da ne obstaja, glede tega ne moreš izraziti resnične in prave volje, da se to razmerje odpoveduje, glede na vsebino dopisa« nepravilno in materialnopravno zmotno, je vsebinsko prazna, interpretacija vsebine dopisa, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje, pa je popolnoma ustrezna in edina sprejemljiva.

16. Res je, da odpoved trajnega obligacijskega razmerja načeloma ne zahteva posebne obličnosti, vendar pa mora biti za veljavno odpoved (poleg okoliščine, da je le-ta sopogodbeniku vročena) izpolnjen tudi elementarni pogoj, da je sopogodbenik jasno in nedvoumno seznanjen, da se trajno pogodbeno razmerje odpoveduje. Torej mora biti v odpovedi jasno navedeno, za katero pogodbeno razmerje gre, nadalje izjava volje, da se to pogodbeno razmerje odpoveduje in s kakšnim odpovednim rokom. Odpoved učinkuje le, če druga stranka izve za voljo izjavitelja.3 Da za to voljo lahko izve, pa jo mora sopogodbenik, ki odpoveduje trajno razmerje, jasno in nedvoumno izraziti. Evidentno je, da dopisi, v katerih tožnik ne govori o nobenem pogodbenem razmerju, temveč povsem nasprotno zatrjuje, da tako pogodbeno razmerje ne obstaja (to je vsebovano v navedbah, da toženca nimata nobene pravice uporabe poti ipd.), ne izpolnjuje zgoraj navedenih temeljnih pogojev za veljavno odpoved po 333. členu OZ.

17. Sodišče prve stopnje se je tudi oprlo na dobro sodno prakso, med drugim na zadevo VS RS II Ips 241/2015, kjer je med drugim zapisano (14. točka obrazložitve), da se primernost odpovednega roka vedno presoja za nazaj, njegove primernosti pa ni mogoče vezati na čas, ki je potekel med sodnim postopkom. Iz navedenega je mogoče zaključiti, da se morajo tudi ostali pogoji veljavnosti odpovedi pogodbenega razmerja (med drugim dejstvo, ali je sporna izjava sploh izjava o odpovedi) vedno presojati za nazaj. Torej se v pravdi ugotavlja, ali je en sopogodbenik (v konkretnem primeru tožnik) v določenem časovnem trenutku v preteklosti podal veljavno izjavo o odpovedi. Glede na vse zgoraj povedano je odgovor na to vprašanje nikalen, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

18. Ko se izkaže za pravilno ugotovitev, da tožnik tožencema obligacijskega razmerja ni veljavno odpovedal, se izkaže za nepomembno, ali je bila odpoved dana v primernem času in ali je bil odpovedni rok ustrezno dolg. Razloge v zvezi z odpovednim rokom in primernostjo časovnega trenutka odpovedi je sodišče prve stopnje navedlo za povrh (_ex abundante cautela_), ti razlogi pa glede na okoliščino, da je pravilen že zaključek, da odpovedi sploh ni bilo, niso bistveni za odločitev. Zato pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo na obsežne navedbe pritožbe, ki se ukvarjajo s primernostjo odpovednega roka oziroma trenutka podaje odpovedi, z možnostjo izgradnje mostu, rekonstrukcijo ceste, aktivnostmi MOL itd. (zadnji odstavek na 4. strani pritožbe pa vse do konca pritožbe). V zvezi s temi navedbami pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da sodišče prve stopnje s tem, ko je domnevno ugotavljalo dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, ni kršilo 7. člena ZPP ali tožnikove pravice do izjave, temveč je zgolj vsebinsko napolnilo pravni standard primernega odpovednega roka in primernega trenutka za odpoved v smislu 333. člena OZ.

19. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da veljavne odpovedi pogodbenega razmerja ni bilo, niti ni bistveno, ali je bil dopis z dne 21. 5. 2018 vročen tudi drugi toženki ter kdaj in kako se je slednja z njim seznanila.

20. V pritožbi tožnik prihaja tudi sam s seboj v nasprotje, ko navaja, da naj bi z dopisom z dne 21. 5. 2018 dejansko preklical prekarij in da je zato treba ta dopis šteti kot odpoved trajnega pogodbenega razmerja. Prekarij in (katerokoli) pogodbeno razmerje sta dva pomembno različna pravna instituta; tožnik je s tem, ko je pred pravdo in v pravdi tožencema odrekal obstoj kakršnekoli pravne podlage za uporabo sporne poti, smiselno zanikal tako obstoj prekarija kot pogodbene podlage. V postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je pogodbena podlaga za uporabo obstajala in da zaenkrat še obstaja, kot je bilo pojasnjeno že v prejšnjih odstavkih.

21. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker tudi ni ugotovilo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

22. Ker je tožnik s pritožbo propadel, mora tožencema povrniti njune stroške pritožbenega postopka (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP), ki obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo (375 odvetniških točk ali 225 EUR), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV. Stroške mora povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne roka za prostovoljno izpolnitev dalje (378. člen OZ).

1 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ. 2 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 3 Sodba in sklep VSRS II Ips 14/2019 z dne 7. 11. 2019.