Jedro

Po načelu vrstnega reda stvarnih pravic ima prej pridobljena stvarna pravica prednost pred pozneje pridobljeno stvarno pravico.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče pod tč. I zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za nedopustnost izvršbe, dovoljene s sklepom Okrajnega sodišča v Velenju opr. št. In 166/2003 z dne 03.03.1997, na stanovanje št. 9 v tretjem nadstropju stanovanjske hiše S. ... v V., v izmeri 39,61 m2 ter tudi zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov in pod tč. II odločilo, da sta dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti toženi stranki 673,16 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi po izteku 15 dnevnega roka za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki začne teči prvi dan po vročitvi prepisa sodbe stranki, ki ji je naložena izpolnitev in teče vse do plačila.

Zoper takšno odločitev se je pritožila tožeča stranka in uveljavljala pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je nesporno, da je tožena stranka na podlagi sporazuma z E. P. dne 13.12.1995, na podlagi 251c/II čl. ZIZ pridobila zastavno pravico na predmetnem stanovanju, ki pa ni bilo vpisano v zemljiško knjigo. Nedvomno pa sta bila tožnika pri nakupu stanovanja v dobri veri, da je stanovanje neobremenjeno, sodišče pa je mnenja, da je bistven vrstni red nastanka pravic pravdnih strank, pri čemer ima tožena stranka boljši vrstni red, saj je zastavno pravico na nepremičnini pridobila dne 13.12.1995, torej pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe z dne 01.03.2000 med tožnikom in E. P. Tako je prvostopno sodišče ocenilo, da sama sklenitev kupoprodajne pogodbe kot tudi morebitna dobra vera tožnikov pri sklepanju te, na samo veljavnost ustanovljene hipoteke na nepremičnini in na dopustnost izvršbe na ta predmet nima vpliva. Takšno stališče prvostopnega sodišča je pritožba ocenila kot pravno zmotno in bi po stališču pritožbe veljalo le v primeru, če bi bi bila nepremičnina, to je stanovanje, vpisano v zemljiško knjigo. Glede na to, da stanovanje ni vpisano v zemljiško knjigo in prav tako seveda ne zastavna pravica tožene stranke, je v obravnavanem primeru upoštevati načelo dobrovernosti tožnikov in tožbenemu zahtevku ugoditi. Tako sta pritožnika predlagala, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Pritožbeno pa sta uveljavljala tudi prošnjo za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo v katerem je ocenila, da je pritožba tožečih strank v celoti neutemeljena in poudarila, da je napačno in neutemeljeno stališče tožeče stranke, da naj bi bila odločitev, ki jo je pravilno sprejelo sodišče prve stopnje, pravilna le ob predpostavki, da je predmet spora nepremičnina, vpisana v zemljiško knjigo, v konkretnem primeru, ko stanovanje ni bilo vpisano v zemljiško knjigo pa naj bi bilo po napačnem stališču pritožnikov potrebno upoštevati načelo dobrovernosti. Poudarila je, da takšno stališče pritožnikov nima nobene pravne podlage in je v nasprotju z načelom vrstnega reda, kot tudi pravico upnika do poplačila iz zastavljene nepremičnine, ne glede na kasnejšo odtujitev nepremičnine (čl. 63 ZTLR). Nesporno je, da je tožena stranka zastavno pravico na stanovanju pridobila pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe med zastaviteljico in tedanjo lastnico stanovanja ter pritožnikoma, kar nesporno priznavata tudi pritožnika, iz izpiska iz zemljiške knjige z dne 04.05.2007 pa je tudi razvidno, da je sedaj sporno stanovanje vpisano v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Velenju pri vl. št. ... k.o. V., parc. št. ..., identifikacijska številka ... in da je bila dne 15.12.2006 vpisana plomba zaznambe izvršbe tožene stranke pod št. ..., medtem ko lastninska pravica pritožnikov še na dan 04.05.2007 ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Tako je tožena stranka poudarila, da ima v vsakem primeru v zvezi s svojo pravico do poplačila iz nepremičnine boljši vrstni red od tožečih strank in sicer tako po času, ko nepremičnina še ni bila vpisana v zemljiško knjigo, kot po stanju zemljiške knjige. Uveljavljala je tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka v zvezi s podanim odgovorom na pritožbo.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov opredeljenih v II. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Po določilu čl. 64 in 65 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ima pravico, da začne pravdo za ugotovitev, da izvršba na predmet izvršbe ni dopustna, tisti, ki zatrjuje, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo.

Med strankama je nesporno, da sta tožnika sklenila kupoprodajno pogodbo za stanovanje na naslovu S. ..., V., v katerem biva prvotožnica, z lastnico E. P. dne 01.03.2000, da stanovanje, ki je bilo predmet prodaje, še ni bilo vpisano v zemljiško knjigo, iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča, ki pritožbeno niso izpodbijane pa izhaja tudi, da je prodajalka P. to stanovanje zastavila za zavarovanje denarne terjatve toženi stranki dne 13.02.1995, ko je ta, takratni zakonodaji skladno (določilom Zakona o izvršilnem postopku – ZIP, o zastavni pravici na nepremičnih in premičnih stvareh na podlagi sporazuma strank (čl. 251a in naslednji) in določilom Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij (ZTLR čl. 61 ter 63 in naslednjih)) tudi veljavno pridobila hipoteko na stanovanju S. ... v V., ki v tistem času tudi ni bilo vpisano v zemljiško knjigo.

V izvršilnem postopku vodenem pod opr. št. In 166/2003 katerega nedopustnost zatrjuje tožeča stranka, je prvostopno sodišče izdalo sklep o izvršbi 03.03.1997, torej pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe med tožnikoma in P., in dovolilo izvršbo v korist tožene stranke kot hipotekarnega upnika proti dolžnici E. P.. kot lastnici in zastaviteljici tega stanovanja, s popisom nepremičnine, ugotovitvijo vrednosti nepremičnine in prodajo le-te ter poplačilom upnika iz zneska dobljenega s prodajo.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopno sodišče pravilno uporabilo dol. čl. 63 ZTLR, ki ga je potrebno uporabiti glede na dol. čl. 266/II Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in ki je omogočal tudi ustanovitev zastavne pravice na v zemljiški knjigi nevpisani nepremičnini. Iz tega določila pa izhaja, da sme biti nepremičnina za zavarovanje neke terjatve obremenjena z zastavno pravico v dobro upnika (hipoteka) in je ta upravičen zahtevati na način, predviden z zakonom, poravnavo svoje terjatve iz vrednosti nepremičnine pred upniki, ki na njej nimajo hipoteke in pred upniki, ki so si pridobili hipoteko na njej za njim, in sicer ne glede na to, če se je lastnik obremenjene nepremičnine spremenil. Ker je, na v zemljiški knjigi nevpisani nepremičnini, tožena stranka veljavno pridobila stvarno pravico – zastavno pravico na nepremičnini v letu 1995, torej pred tožečo stranko, ki zatrjuje pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi kupoprodajne pogodbe sklenjene v letu 2000, je pritožbeno sodišče ocenilo, da je prvostopno sodišče pravilno upoštevalo tudi načelo vrstnega reda stvarnih pravic, na podlagi katerega ima prej pridobljena stvarna pravica prednost pred pozneje pridobljeno stvarno pravico. Ob dejstvu, da sta obe pravdni stranki izkazovali pridobitev stvarne pravice na nepremičnini nevpisani v zemljiško knjigo, tako ne more priti do izraza načelo dobrovernosti na katerega se sklicuje tožeča stranka, in se tako izkaže, da izvršba na sporno nepremičnino, glede na dol. čl.64 in 65 ZIZ, tako ni nedopustna in zato je odločitev prvostopnega sodišče o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnice materialnopravna pravilna.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni bila uspešna in ker sodišče tudi ni našlo razlogov na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (II. odst. čl. 350 ZPP) je bilo potrebno, na podlagi dol. čl. 353 ZPP pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

O pritožbenih stroških je sodišče odločalo ob upoštevanju I. odst. 165. čl. ZPP. Ker tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve je sodišče ob upoštevanju I. odst. 154. čl. ZPP odločilo, da je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.