Jedro

Po izračunu izvedenke sta zakonca, upoštevaje inflacijo v času trajanja ekonomske skupnosti, odplačala realno 1,98% vrednosti stanovanja, plačanega na podlagi kreditov, ki jih je dobil toženec za nakup stanovanja pred sklenitvijo zakonske zveze. Zato tožnici ne gre stvarnopravni, temveč le obligacijskopravni zahtevek.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v 1. točki spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Ugotovi se, da spada v skupno premoženje tudi dvosobno stanovanje št. 13 v izmeri 64,86 m2, pri čemer delež tožeče stranke (po nasprotni tožbi tožene stranke), na tako ugotovljenem skupnem premoženju - dvosobnem stanovanju št.13 v izmeri 64,86 m2, naslov... znaša 6,6 %, delež tožene stranke (po nasprotni tožbi tožeče stranke), pa 93,4 %." V preostalem delu se pritožba tožene stranke ter v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem in izpodbijanem delu.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki pritožbene stroške v znesku 465,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predstavlja dvosobno stanovanje št. 13 v izmeri 64,86 m2, skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer znaša delež tožeče stranke 6,6 %, delež tožene stranke pa 93,4 %. Nadalje je ugotovilo, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank tudi dva garažna boksa in počitniška prikolica z baldahinom, opisani v izreku sodbe, pri čemer delež tožeče stranke na tako ugotovljenem skupnem premoženju znaša 40%, delež tožene stranke pa 60%. Višje in drugačne tožbene zahtevke pravdnih strank je zavrnilo. O stroških postopka je odločilo tako, da je tožnici naložilo, da plača tožencu 1.859,20 EUR pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Proti navedeni sodbi v zavrnilnem delu vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni tako, da se zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Poudarja, da je upravičena do deleža 50%. Bolj je skrbela za gospodinjstvo in otroke in je zato toženec lahko več delal tudi honorarno. Ob razvezi sta bila oba otroka, tedaj stara 12 in 8 let, dodeljena tožnici, ki je že pred tem v večji meri skrbela za oba. Pred vselitvijo je bilo vloženo veliko njenega dela v stanovanje, saj ga je bilo potrebno usposobiti za skupno bivanje, česar toženec ni zanikal. Njena skrb in delo za družino prav gotovo nadomešča razliko v dohodkih v takšni meri, da sta deleža na skupnem premoženju enaka. Sodišče prve stopnje bi moralo v ponovljenem postopku zaslišati oba tožnika zlasti glede vselitve v skupno stanovanje in skrbi za gospodinjstvo. Ni jasno, zakaj se toženec ni vselil v stanovanje takoj, ko ga je prevzela prijateljica tožnice J. B. v juliju 1986, ko sta bili stranki skupaj na morju. Zakaj je moral čakati celo leto, da se je vselil v stanovanje. Sodišče bi moralo v skladu z navodili višjega sodišča zaslišati ponovno stranke in priče, pa tega ni storilo, kar pomeni, da je kršilo pravila postopka. Sodišče ni dovolj razjasnilo dejanskega stanja glede teh okoliščin, zato sodba nima razlogov oz. so razlogi nejasni in sami s seboj v nasprotju. Tako je priča V. povedala, da je od poroke dalje toženec stanoval pri starših, prej pa ga je videvala občasno, pa sodišče, ki sicer to pričo, kot vse priče toženca, šteje za verodostojno, tega ni upoštevalo. Prav tako tožnik ne pove, da je skrbel za gospodinjstvo, pač pa je pazil otroke, ko je imela tožnica službo popoldne. Sprašuje se, zakaj je priča B. naklonjena tožnici, priča M. pa ne tožencu. Tožnica in njeni starši ves čas govorijo resnico, sodišče pa jim ne verjame. Ni običajno, da si družinski člani izdajajo potrdila o plačilu. Nesprejemljiv je zaključek, da skladnost izpovedb prič predstavlja utemeljen dvom v njihovo verodostojnost. Skupno premoženje je nastajalo od julija 1986, najkasneje pa je začelo nastajati s sklenitvijo zakonske zveze v januarju 1987, kot določa 51. člen ZZZDR. Tudi če bi sodišče štelo, da sta imela skupne finance šele od preselitve v skupno stanovanje, je tožnica prispevala k nastajanju skupnega premoženja z delom v stanovanju od prevzema do vselitve. Tožnica je ves čas od prevzema stanovanja v juniju 1986 na stanovanju delala, med drugim tudi lakirala parket. Prav tako je skrbela za gospodinjstvo in prispevala k skupnim stroškom. Zato je njen delež polovičen. Inflacija ne more vplivati na višino solastniškega deleža. Inflacija deluje v korist obeh strank in je zato potrebno ugotoviti, koliko kredita je toženec najel in koliko ga je odplačal v času do začetka njune ekonomske skupnosti. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je bilo najetega kredita v višini 46.264,43 DEM. Podane so tri možnosti in sicer, če je ekonomska skupnost nastala v juniju 1986, predstavlja skupno premoženje 98,05 % stanovanja, ob dejstvu, da je bil ves kredit najet po tem času in je toženec plačal 200.000,00 SIT iz lastnih sredstev; s sklenitvijo zakonske zveze 24.1.1987 bi znašal odplačani kredit do vključno januar 1987 -1.993,62 DEM + lastna sredstva 918,63 DEM in bi po enaki metodi, kot je izračunala izvedenka v izvedenskem mnenju v 3. točki znašal odplačani kredit in lastna sredstva 6,17, kar pomeni, da je skupno premoženje 93,83 % stanovanja; s preselitvijo v skupno stanovanje v juliju 1987 pa spada v skupno premoženje 91,54 % stanovanja, kar je razvidno iz 3. točke izvedenskega mnenja. Zaradi napačnih napotkov sodišča prve stopnje izvedenki, je njeno mnenje neuporabno, razen v 3. točki. V normalnih tržnih okoliščinah bi se kredit odplačeval v skladu s kreditnimi pogodbami, zaradi izjemne inflacije pa se je poplačal prej, kar pa ne more biti v tožničino škodo. Kar zadeva povečanje stanovanja, tožnica vztraja, da znaša njen delež 50%. Sodišče bi moralo upoštevati povečanje stanovanja za 20%. V letu 1990 je za tovrstna dela zadostovalo soglasje hišnega sveta. Ta del stanovanja je tudi priposestvovan. Ni bilo upoštevano, da je toženec v času do julija 1986 brezplačno živel v skupnem gospodinjstvu pri starših tožeče stranke, kjer je imel celotno oskrbo. Nobena od prič ni izpovedovala o okoliščinah glede opravljanja gospodinjskih del in skrbi za otroka toženca, ker o tem ni bila vprašana, zaradi česar je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Sodišče ne verjame tožeči stranki, da sta vračali kredit mami tožene stranke, prav tako ji tudi ne verjame, da je zadnji obrok plačala z regresom, ker ne predloži nobenega dokumenta. Kako naj pa jih predloži, če jih nima, se sprašuje pritožnica. Sodišče tudi ni obrazložilo ali je in kako je pri določitvi deleža upoštevalo dejstvo, da je toženec odplačeval kredit za nakup garsonjere v času trajanja zakonske zveze. V tem času je bil prispevek za vzdrževanje skupnosti večji s strani tožnice, ki je ves čas prispevala tudi s svojim delom in skrbjo za družino. Sodišče mora premoženje upoštevati kot celoto in nato določiti deleže na tem premoženju. Posledično je napačna odločitev o stroških postopka.

Tožena stranka izpodbija sodbo v delih, v katerih ni uspela, iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da se ugotovi, da je stanovanje štev. 13, v izključni lasti toženca, da se ugotovi, da je počitniška prikolica IMV ADRIJA 500 E, z baldahinom del skupnega premoženja, pri čemer znaša delež tožnice 20%, delež toženca pa 80 %, garažna boksa v garažni hiši del skupnega premoženja, pri čemer znaša delež tožnice 14,7 %, delež toženca pa 85,3 %, kar stranki zahtevata več, pa naj se zavrne. Poudarja, da je sodišče napačno ugotovilo prispevek strank v skupno premoženje tako pri oceni deleža na stanovanju, vrednosti deleža toženčevega kredita od skupnega premoženja, kot pri ocenitvi povprečnega razmerja plač v času trajanja ekonomske skupnosti. Kot je navedeno v 8. točki izvedeniškega mnenja in njegovi dopolnitvi, je bilo v času ekonomske skupnosti od vključno julija 1987 do konca leta 1990 s sredstvi strank plačan le 1,98 % delež stanovanja. Toženec je v letih od 1987 do 1988 zaslužil celo enkrat več kot tožnica. V letu 1989 je bila njuna plača primerljiva, vendar je bil takrat znesek obroka že zanemarljiv, saj kot je razvidno iz tabele na strani 5 izvedeniškega mnenja že v decembru 1989 znašal le še 1,2 DEM, kar je bilo v razmerju s plačama strank, zanemarljiv znesek. Iz zapisnikov z dne 6.5.2005 na 8. strani spodaj, na strani 10 (počitnice, stroški za otroke) in iz zapisnika z dne 10.6.2005, stran 4 spodaj, je razvidno, da sta si stranki vse življenjske stroške delili. Povprečno je v letih plačevanja kredita za stanovanje toženec zaslužil 75% skupnih dohodkov, tožnica pa le 25 %. V tem obdobju je tožnica delala v turnusu (popoldne), kar potrjuje z izjavo zapisano na zapisniku z dne 6.5.2005 na 12. strani spodaj, tako, da je v tistem obdobju večji del skrbi za otroka, ki je bil dopoldne v vrtcu in gospodinjstvo padel na tožnika in je zato napačna trditev sodišča, da je večji del gospodinjskih del opravila tožnica. Tako lahko glede na razmerje plač tožnici pripada največ 25 % v času trajanja zakonske skupnosti pridobljenega premoženja, to je deleža plačane kupnine za sporno stanovanje. Iz izračuna izvedeniškega mnenja in njegove dopolnitve v zadnjem odstavku in tabeli 8. točke je razvidno, da je tožnica s svojo plačo doprinesla 0,7 % plačane kupnine za stanovanje. Toženec je kredit za nakup stanovanja pridobil in pričel plačevati brez namena sklenitve skupnosti s tožnico in je zato potrebno posledice hiper inflacije šteti v njegovo in ne v skupno korist, saj ob sklenitvi kreditnih pogodb toženec ni vedel niti za bodočo hiper inflacijo niti za vzpostavitev ekonomske skupnosti in je celotno breme in riziko kredita prevzel nase. Ob vzpostavitvi ekonomske skupnosti v juliju 1987 je obrok toženčevega kredita za stanovanje znašal 9% toženčeve plače, decembra 1988 je znašal 1,3 % toženčeve plače, decembra 1989 pa le še 0,05 % toženčeve plače, ob sklenitvi kreditnih pogodb je anuiteta, ki jo je prevzel tožnik znašala približno 30% njegove plače. Tožničin delež pri odplačilu kredita ni presegel 1,5 % stanovanja, kar predstavlja ekonomsko manj pomembna vlaganja oz. neznaten delež, zato tožnica ni upravičena do stvarnopravnega zahtevka. Zmotno je stališče sodišča, da je sporno stanovanje skupno premoženje pravdnih strank. Potrebno bi bilo zavrniti solastniški delež na delu stanovanja večjem od 64,86 m2. Niso bili upoštevani prihodki iz dodatnega dela. Od leta 1997, ko sta stranki kupili garaži in prikolico, do konca ekonomske skupnosti, je toženčeva plača znašala 70% mesečnega dohodka, s honorarnim delom pa je zaslužil še nesporno več, kot je znašal tožničin večji prispevek pri gospodinjskem delu. Stranki sta si življenjske stroške in delo delili v enakih razmerjih, kar je razvidno iz izpovedb strank in prič. Prispevka staršev obeh strank pri opremljanju stanovanja sta bila enaka, za morebitno varstvo otrok tožničinih staršev pa je toženec pomagal pri delu in izgradnji počitniške hiše toženkinih staršev, kar ni sporno niti med strankama, potrdile pa so tudi vse o tem vprašane priče, vključno s toženko in njenimi starši. Toženec predlaga, da se določi solastni delež na prikolici v višini 80% v njegovo korist in 20% v korist tožnice, kar predstavlja pravično razmerje glede na vložek vsake stranke. Obe garaži in prikolica sta bili kupljeni v času nespornega trajanja ekonomske skupnosti z namenom skupne uporabe in užitka. Zaradi razpada ekonomske skupnosti pred iztekom kreditnih obveznosti toženca iz naslova kredita porabljenega za nakup garaž, je toženec zaradi moralne zaveze do banke in izpolnitve dolžnosti, poplačal do konca. V času trajanja zakonske zveze je bilo plačanih 44 obrokov oz. 73,4 %, po razpadu ekonomske skupnosti pa še 16 obrokov, kar predstavlja 26,6 % kupnine. Iz tega sledi, da je potrebno 26,6,% garaž ločeno upoštevati kot večji ločeni ali solastni delež toženca, saj je obveznosti iz naslova plačal iz lastnih sredstev. Glede na zgoraj izračunana razmerja je prispevala v skupno premoženje 80% v korist toženca in 20% v korist tožnice, je toženec plačal 51,2 obroka in tožnica 8,8 obroka od skupaj 60 obrokov. Tožencu po takem izračunu pripada na garažnih boksih 85,3 % delež, tožnici pa 14,7 % delež. Smiselno bi bilo, da bi sodišče dodelilo en garažni boks v izključno last toženca, drugega pa v solastnem deležu obema strankama, v razmerju 70% v korist toženca in 30% v korist tožnice. Napačno je stališče sodišča, da ima toženec za delež, ki ga predstavljajo plačani obroki kredita po razvezi, le obligacijski zahtevek. Garaže so bile kupljene kot skupno premoženje. Zato je toženec tudi prevzel obveznost plačila kupnine in privolil v vpis lastninske pravice na tožnico. Ker je nesporno, da je za plačilo kupnine prispeval več, mu pripada večji delež. Enako kot pri presoji solastnega deleža na stanovanju je potrebno določiti razmerje v solastnem deležu po višini plačane kupnine in ne po času plačila le te. Izpodbija tudi odločitev o stroških. Tožnica je namreč uspela le v neznatnem delu svojega zahtevka. Kljub temu, da je delno uspela s pritožbo, je bil njen končni izplen glede na postavljeni zahtevek neznaten, s tem da je tožnik izgubil le neznaten del po tožbi in dobil v 90% nasprotne tožbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče odmeri vse stroške v celoti in jih naloži v plačilo tožnici, ki je v svojem zahtevku dobila le minimalno, po nasprotni tožbi pa izgubila 90%.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba toženca pa je delno utemeljena.

K pritožbi tožene stranke Sodišče prve stopnje je v tem delu ugotovilo, da je stanovanje skupno premoženje pravdnih strank in da znaša delež tožeče stranke 6,6,%, delež tožene stranke pa 93,4 %. Ta del odločitve sodišče prve stopnje utemelji na podlagi svojega izračuna, ki ga sicer delno opre tudi na izračun postavljene izvedenke finančne stroke mag. AA, ne upošteva pa dejstva visoke inflacije v času vračanja kreditov, ki jih je najel toženec in ki so bili odplačani v času trajanja ekonomske skupnosti pravdnih strank. Na ta način pa prvostopno sodišče, ne le uporabi kot izhodišče zmoten materialnopravni pristop, temveč delno tudi prevzame vlogo izvedenke, saj v nasprotju z njenim izračunom, katerega pa sicer povzame tudi v ožje razloge izpodbijane sodbe, utemelji svojo določitev deležev bivših zakoncev na tem delu premoženja. Izvedenka je ugotovila, da je bilo zaradi inflacije v obdobju odplačevanja kreditov realno odplačanih le 10,07 % vseh kreditov, kar predstavlja 4.558,49 DEM, pri čemer so upoštevani tako toženčevi krediti kot tudi krediti njegove matere. Zato je bilo v obdobju do julija 1987 (začetek ekonomske skupnosti zakoncev), odplačano že 66,6% vseh kreditov (v absolutnem znesku 3.071,98 DEM oz. 6,517 % realno odplačanih kreditov), po začetku ekonomske skupnosti pa je bilo odplačanih preostalih 34% kreditov (v absolutnem znesku 1.585,40 DEM oz. 3,36 % realno odplačanih kreditov). Podoben rezultat se pokaže tudi, če se upošteva zgolj toženčeve kredite (26.417,00 DEM), od katerih je bilo zaradi inflacije realno odplačanih 2.792,32 DEM. V okviru tega je toženec v obdobju pred vstopom v ekonomsko skupnost odplačal 67% svojih kreditov (v absolutnem znesku 1.860,36 DEM oz. 3,49 % delež vrednosti stanovanja odplačan v kreditih) in v obdobju po vstopu v ekonomsko skupnost preostalih 33 % svojih kreditov (v absolutnem znesku 932 DEM oz. 1,98 % delež vrednosti stanovanja, odplačan v kreditih). Te strokovne ugotovitve pa so po oceni pritožbenega sodišča lahko edina ustrezna podlaga za presojo, ali pripada tožeči stranki stvarnopravni delež tudi na stanovanju ali pa bi lahko uveljavljala le obligacijski tožbeni zahtevek. Odstotek v višini 1,98, ki tako predstavlja realni delež pravdnih strank na stanovanju, plačan v času trajanja ekonomske skupnosti (delež tožeče stranke je tako zgolj 40%, kolikor znaša njen delež na skupnem premoženju - torej neznatnih 0,792 %), pa je premajhen, da bi lahko tožeča stranka z uspehom uveljavljala stvarnopravni delež na stanovanju. Izračun prvostopnega sodišča, ki ne upošteva realne vrednosti odplačanih kreditov v času trajanja ekonomske skupnosti pravdnih strank in obide vpliv visoke inflacije v času trajanja odplačevanja kreditov, po oceni pritožbenega sodišča torej ne more predstavljati pravilne dejanske in pravne podlage za realen izračun tožničinega prispevka pri odplačevanju teh kreditov. V izpodbijani presoji prvostopnega sodišča pa tudi ni upoštevano dejstvo, da po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje toženec ni niti kupil stanovanja za potrebe skupnega življenja pravdnih strank (šele kasneje po sklenitvi zakonske zveze sta se v stanovanje preselila), in nadalje tudi ne dejstvo, da je toženec sklenil kreditne pogodbe pred nastankom ekonomske skupnosti, kar posledično pomeni, da se lahko fiksna obrestna mera, določena v kreditnih pogodbah, ki je omogočila enormno razvrednotenje mesečnih obrokov kredita, šteje zgolj v njegovo korist. Pritožbeno sodišče je upoštevaje potrebne dejanske ugotovitve, povzete v razlogih prvostopne sodbe, lahko ugodilo pritožbi in v tem delu spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je v tem delu v celoti zavrnjen tožničin stvarnopravni zahtevek glede spornega stanovanja (člen 358 - tč. 4 ZPP). Sodišče druge stopnje glede deležev na stanovanju zavrača tudi vse variantne izračune, obširno obrazložene v pritožbi tožeče stranke, saj noben od njih ne upošteva izvedenkinega izračuna, ki temelji na upoštevanju realnih vrednosti odplačanih kreditov v razmerju do nakupne vrednosti stanovanja upoštevaje inflacijo. Zato v nadaljevanju, ko se ukvarja s pritožbo tožeče stranke, pritožbeno sodišče posebej več ne odgovarja na pritožbene navedbe tožeče stranke glede zavrnilnega dela zahtevka za ugotovitev stvarnopravnih deležev na spornem stanovanju.

Pritožbeno sodišče pa sicer pritrjuje ugotovitvi prvostopnega sodišča o deležih pravdnih strank na preostalem spornem premoženju. V izpodbijani sodbi so pravilno ocenjeni vsi prispevki pravdnih strank k pridobitvi in ohranitvi ostalega premoženja, ki predstavlja njuno skupno premoženje (tako še v pritožbi izpostavljena pomoč staršev pravdnih strank kot tudi vsi dohodki pravdnih strank ter skrb za otroka in gospodinjstvo). Ugotovljeno razmerje deležev ustrezno odraža precej višje skupne toženčeve dohodke v primerjavi s tožničinimi (glej prikaz razmerja dohodkov na 11. in 12. strani sodbe), ki pa je skrbela za gospodinjstvo, in tudi bila bolj angažirana pri skrbi in vzgoji otrok. V tem delu je sodišče prve stopnje nadalje tudi pravilno uporabilo integralen pristop pri računanju njunih deležev in je pritožbeni poskus za ugotovitev različnih deležev na posameznih sklopih premoženja upoštevaje razmerje njunih dohodkov v posameznih časovnih obdobjih njune zakonske zveze nepravilen.

Sodišče prve stopnje je v razlogih pravilno odgovorilo tudi na pritožbeno trditev o toženčevi pomoči staršem tožeče stranke in se sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje sklicuje(glej razloge na strani 11 prvostopne sodbe).

Glede toženčevih trditev, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovega prispevka na podlagi vložka denarja, pridobljenega s kreditom za nakup avtomobilov, dejansko porabljenega pa za nakup garaž, in njegovega enostranskega odplačevanja dela tega kredita že po prenehanju zakonske zveze, je potrebno odgovoriti, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo prekluzijo navajanja teh dejstev na podlagi 2. odstavka 362. člena ZPP. Tudi v tej pritožbi ponovljeno sklicevanje na omenjeno enostransko odplačevanje kredita po prenehanju skupnosti, pa je dobilo materialno pravni odgovor že v prejšnji pritožbeni odločbi drugostopnega sodišča. Toženec bi lahko vzpostavil pravično finančno sorazmerje, upoštevaje, da je del obrokov kredita za nakup garaže sam odplačal po prenehanju zakonske zveze, le z obligacijskim zahtevkom, katerega pa ni uveljavljal. Ne pripada pa mu zato večji delež na garažnih boksih. Pritožbena zahteva, da naj se en garažni boks dodeli v izključno last tožnici, drugega pa v solastnih deležih obema pravdnima strankama, pa predstavlja že predlog (vsaj delno) za delitev skupnega premoženja, ki se obravnava v nepravdnem postopku za delitev skupnega premoženja bivših zakoncev (glej določbo 118. člena ZNP). Pritožbeno sodišče pa glede na pritožbene navedbe še pojasnjuje, da je situacija, ko sta pravdni stranki najprej odplačevali kredit v času trajanja ekonomske skupnosti načeloma pravno drugačna od situacije, ko je toženec sam odplačeval v času trajanja zakonske zveze pridobljen kredit, že po prenehanju njune ekonomske skupnosti oz. po prenehanju zakonske zveze. Pritožnik obe situaciji tudi v tej pritožbi nepravilno enači, pravno zmotno torej enači prispevke zakonskih partnerjev v času trajanja zakonske zveze oz. ekonomske skupnosti, s finančnim aganžmajem enega od partnerjev po njenem prenehanju. Zgolj prispevki zakoncev (pri čemer prav vsi, ki prispevajo k nastanku, ohranitvi ali povečanju premoženja zakoncev) časovno umeščeni v obdobje zakonske zveze oz. ekonomske skupnosti, so lahko podlaga za ugotavljanje deležev na skupnem premoženju (glej člen 51/2 ZZZDR, po katerem je skupno premoženje vsako tisto premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze; glej tudi 2. odstavek 59. člena istega zakona, po katerem se pri višini deležev na skupnem premoženju ocenjuje oz. upošteva tudi pomoč enega zakonca drugemu zakoncu, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja). Zato so v prvi situaciji prispevki v obliki odplačevanja kreditnih obveznosti, ki jih je pridobil eden od zakoncev že pred sklenitvijo zakonske zveze in ki zato predstavljajo v bistvu obliko pomoči enega zakonca drugemu zakoncu ter skrb za ohranitev oz. povečanje premoženja v času obstoja zakonske zveze oz. ekonomske skupnosti, lahko upoštevni, v drugi situaciji, ko pa se odplačevanje finančnih obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem zgolj s strani enega od bivših zakoncev že prevesi v obdobje po razvezi zakonske zveze oz. ekonomske skupnosti, pa ne. V slednjem primeru odplačevanje kredita po prenehanju skupnosti ne spremeni dejstva, da je bila stvar skupno premoženje. Na njem obstajata deleža zakoncev, kakršna izhajata iz njunih prispevkov k nastanku skupnega premoženja v času pridobivanja in se s kasnejšim ravnanjem enega od zakoncev obseg in deleži ne morejo spremeniti. Za dolgove v zvezi s skupnim premoženjem zakonca odgovarjata nerazdelno in če eden od njiju plača več, kot je njegov delež, lahko od drugega zakonca zahteva povračilo (tretji odstavek 56. člena ZZZDR) (1). Zakonsko določena razlikovalna točka diametralno različnih pristopov je torej časovno obdobje finančnih prispevkov enega ali drugega (bivšega) zakonca.

V preostalem delu je bilo potrebno torej toženčevo pritožbo zavrniti in potrditi preostale izpodbijane dele prvostopne sodbe.

Spremenjen uspeh v korist tožene stranke na odločitev o stroških prvostopnega postopka ni vplival. Pritožbeno sodišče po prostem preudarku (glede na delno neocenjene posamične sklope skupnega premoženja natančen izračun uspeha ene in druge pravdne stranke matematično ni mogoč) ocenjuje tudi po delnem uspehu pritožnika v pritožbenem postopku razmerje uspehov: 70 % proti 30% v njegovo korist, pri čemer se opira na razloge sodišča prve stopnje, predvsem na poudarek, da je toženec terjal kar 80% delež na skupnem premoženju in dopuščal tožeči stranki zgolj 20%-tnega, uspel pa zgolj le z razmerjem 60% proti 40%. Zato pritožbeno sodišče v tem delu zavrača pritožbene očitke, ki ocenjujejo tožničin uspeh kot neznaten.

Pritožbeni toženčev uspeh pa pritožbeno sodišče, ponovno na podlagi prostega preudarka, ocenjuje kot tretjinskega. Uspel je doseči, da tožeči stranki ne pripada niti 6,6,% delež na stanovanju, njegov neuspeh v pritožbenem postopka pa predstavlja neuspešen poskus doseči bistveno drugačno razmerje deležev na preostalem spornem premoženju (kar 80% napram 20% v njegovo korist na dveh garažnih boksih in prikolici z baldahinom). Tako pripada toženi stranki še znesek pritožbenih stroškov v višini - 465,99 EUR. Natančnejša specifikacija je razvidna iz njegovega stroškovnika, stroški pa so odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo.

K pritožbi tožeče stranke Na pritožbene očitke tožeče stranke glede deležev na spornem stanovanju oz. neobstoju stvarnopravnega deleža tožnice na stanovanju, je bilo izrecno odgovorjeno že zgoraj pri obravnavanju pritožbenih navedb tožene stranke.

Glede prizidka k spornemu stanovanju oz. preureditve skupnega hodnika v stanovanjski del pa pritožbeno sodišče pritožnico napotuje na 1. odstavek 68. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 18/74 in nadaljnji; v nadaljnjem besedilu: ZSR), ki je za preureditev skupnih prostorov v stanovanje zahteval tudi soglasje stanovanjskega organa in ne zgolj soglasje hišnega sveta, kot zmotno meni v pritožbi ob očitnem sklicevanju na cit. določbo ZSR (enako določbo je vseboval tudi tedaj veljavni Zakon o stanovanjskem gospodarstvu v 50. členu). Tega soglasja, ki bi šele omogočil transformacijo tedanje skupne pravice uporabe na skupnih prostorih stanovanjske hiše v družbeni lastnini iz 4. člena tedaj veljavnega Zakona o pravicah na delih stavb v stanovanjsko pravico stanovalca oz. lastninsko pravico etažnega lastnika na stanovanju, pa pritožnica niti ne omenja. Kasnejši - Stanovanjski zakon (Ur. l. RS, št. 18/91-I in naslednji; v nadaljnje besedilu: SZ) pa je za tovrstne spremembe stvarnopravnega režima na skupnih delih stavbe (transformacijo solastnine vseh etažnih lastnikov na skupnem delu stavbe v etažno lastnino posameznega etažnega lastnika) zahteval celo soglasje oz. pisno pogodbo vseh etažnih lastnikov ali pa izvedbo nadomestitvenega nepravdnega postopka (13. člen SZ). Prav tako ni izkazano, da bi bil tudi povečan del stanovanja, kot del etažne enote, vpisan v katastru stavb in v zemljiški knjigi (glej nadaljnje pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje). Zato pridobitve lastninske pravice zakoncev ali vsaj enega od njih, ki bi šele omogočila ugotavljanje stvarnopravnih deležev iz naslova skupnega premoženja na tem delu stanovanja (v konkretnem primeru kot stvarni vložek tožnice v posebno toženčevo premoženje), tožnica ni dokazala (2). Priposestvovanje kot način pridobitve (so)lastninske pravice razširjenega dela stanovanja, pa pritožnica sicer prvič uveljavlja v pritožbenem postopku, pri čemer ne pojasni razlogov za takšno - zamudno - uveljavljanje dejanske novote, kar pa je glede na določilo 337. člena ZPP nedopustno in se pritožbeno sodišče s temi pritožbenimi trditvami ni ukvarjalo. Ker sta ob odsotnosti potrebnih soglasij v enakem pravnem položaju obe pravdni stranki, vsaj za sedaj tožeča stranka v razmerju do bivšega zakonskega partnerja v zvezi s prizidanim delom stanovanja ni prikrajšana in je s tem odgovorjeno tudi na to pritožničino bojazen.

Pravilno je tudi materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, ki upošteva kot relevantno obdobje za pridobivanje skupnega premoženja začetek ekonomske skupnosti pa tudi prave življenjske skupnosti zakoncev, ne pa že zgolj formalno sklenitev zakonske zveze. Za takšno pravno stališče upošteva zakonsko ureditev ZZZDR, ki kot podlago za pridobitev skupnega premoženja upošteva le tisto, kar je bilo pridobljeno z delom in sredstvi v skupnosti zakoncev (glej že zgoraj podane natančnejše razloge). Že sama definicija zakonske zveze pa obsega zahtevo po dejanskem obstoju življenjske skupnosti. Prvi odstavek 3. člena ZZZDR določa namreč, da je zakonska zveza z zakonom urejena življenjska skupnost moža in žene. To pa pomeni, da morata zakonca pridobivati v dejansko obstoječi življenjski skupnosti, ki v zvezi s pridobivanjem premoženja seveda nujno terja ekonomsko skupnost. Pojem ekonomske skupnosti pa v ustaljeni sodni praksi predstavlja skupen denar zakoncev za skupno gospodinjstvo in za stroške v zvezi z njunim skupnim premoženjem. Skladne trditve pravdnih strank o ločenih finančnih sredstvih vse do julija 1987, ko sta se preselila v sporno stanovanje, tako preprečujejo nastanek obdobja relevantnega za pridobivanje skupnega premoženja pred tem časovnem obdobjem. Če tega kljub formalnemu začetku zakonske zveze še ni, tudi ni podlage za nastanek te oblike lastnine, ki predstavlja emanacijo skupnega premoženja zakoncev (3).

Implicite pa je zgoraj pri odločanju o toženčevi pritožbi vsaj delno odgovorjeno tudi na pritožbene očitke tožeče stranke, ki se nanašajo na ugotovljene deleže zakoncev. Neutemeljeni so torej očitki tožeče stranke, da ni dovolj upoštevana njena skrb za oba otroka in gospodinjstvo. Pritožnica pozablja, da so bili toženčevi dohodki vendarle nesorazmerno višji od njenih in da tudi vsaj v določenem obdobju ni bila zanemarljiva njegova skrb za oba otroka, v zvezi s katero je resnici na ljubo iz razlogov sodbe pa tudi podatkov spisa vendarle čutiti precejšna prizadevanja - vsaj v določenem obdobju, ko sta bila oba zaposlena praktično ves dan - staršev obeh pravdnih strank, kot obliko pomoči obema zakoncema (glej pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje).

Odločitev sodišča prve stopnje, da sta bila ob razvezi oba otroka dodeljena njej v vzgojo in varstvo, pomena in vrednosti ugotovljenih toženčevih prispevkov ne zmanjšuje. Okoliščine, prav tako izpostavljene v pritožbi, zakaj se toženec ni že prej vselil v stanovanje oz. da je določen čas živel pri starših, lahko pomenijo le kasnejši začetek ekonomske skupnosti, ki je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljen. Razlogi v tem delu niso nejasni, pomanjkljivi ali notranje protislovni, kot še poskuša prikazati pritožnica in zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ne obstoji. Izpovedbe prič J. B. in M. V. so bile v ožji dokazni oceni upoštevane in zato tudi dejansko stanje v pritožbi izpostavljenih smereh ni bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Zakaj naj bi neupoštevanje izpovedb priče M. V. "da je od poroke dalje toženec živel pri starših, prej pa ga je videla občasno" lahko vplivalo na pravilnost ugotovitev pravno pomembnih dejstev (in sploh katerih), iz pritožbe ni razvidno. Tudi odločitev sodišča prve stopnje, da ponovno ne zaslišuje pravdnih strank in prič, po oceni pritožbenega sodišča na pravilnost izpodbijane sodbe ni vplivala, in torej tudi kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 1. odstavka 362. člena ZPP ni izkazana. Zaradi opustitve te procesne oz. dokazne aktivnosti sodišča prve stopnje seveda tudi ni izkazanega pomanjkanja razlogov in tudi obstoječi razlogi niso medsebojno protislovni.

Zakaj je sodišče prve stopnje verjelo nekaterim pričam drugim pa ne, oz. zakaj je v določenih delih verjelo eni pravdni stranki drugi pa ne, je pojasnjeno v izpodbijani sodbi, na podlagi sprejete dokazne ocene oz. vtisa, ki si ga je na podlagi neposrednega obravnavanja ter posledičnega neposrednega zaznavanja izpovedovanja zaslišanih oseb ustvarila sodnica sodišča prve stopnje, ko je poslušala njihove izpovedbe, obnašanje, mimiko ipd., tej dokazni presoji pa sodišče druge stopnje stopnje v celoti zaupa, med njimi tudi tisti v zvezi z ugotovitvijo začetka ekonomske skupnosti. Skladnost izpovedb prič, ki so izpovedovale v korist toženca, niti v metodološkem smislu (ocena vsakega dokaza posebej in vseh skupaj) niti v substancialnem pomenu (življenjska in izkustvena prepričljivost takšnega skladnega izpovedovanja) ne predstavlja podlage za neupoštevanje teh dokazov kot prepričljivih, temveč prav nasprotno. Glede izpovedovanja prič M. in H. D. (tožničinih staršev) pa je sodišče prve stopnje drugače - kot neverodostojno - ocenilo skladnost izpovedovanja, upoštevaje neobičajno identičnost njunega izpovedovanja, v nekaterih delih celo z uporabo istih besednih zvez oziroma izrazov. Tudi ta dokazna presoja je torej razumna in življenjsko sprejemljiva in ne temelji na neenakem pristopu k dokazni oceni izpovedb prič ene oz. druge pravdne stranke, kot poskuša prikazati pritožnica. Sodišče druge stopnje se, da se izogne nepotrebnemu ponavljanju, sklicuje tudi na te dokazne razloge sodišča prve stopnje.

Delno posplošene pritožbene navedbe, da naj bi tožnica pomagala urejati stanovanje za vselitev že v kratkem obdobju po prevzemu stanovanja oz. po sklenitvi zakonske zveze pred vselitvijo zakoncev vanj (torej že pred dejanskim nastankom ekonomske skupnosti), pa ne le zaradi neobstoja ekonomske skupnosti v tistem času, temveč tudi zaradi očigledne relativno majhne vrednosti tovrstnih prispevkov, na ugotovljene deleže ne morejo vplivati. Enako tudi na presojo deležev ne morejo vplivati v pritožbi še nadalje izpostavljene okoliščine. Tako ne zatrjevano dejstvo, da naj bi toženec brezplačno živel pri tožničinih starših, pa še to pred vzpostavitvijo ekonomske skupnosti, saj ne gre za razmerje med pravdnima strankama pri pridobitvi, povečanju ali ohranjanju skupnega premoženja, temveč za razmerje med tožencem in njenimi starši, ki nima vpliva na povečanje njenega deleža na skupnem premoženju. Pritožnica še trdi, da toženec ni opravljal gospodinjskih del in zato tega prispevka sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti v korist toženca, vendar pa tej okoliščini sodišče prve stopnje ni dalo posebnega pomena, da pa je tudi on skrbel za otroke, pa pritrjuje tudi pritožnica (glej ugotovitve sodišča prve stopnje). Dejansko stanje zato tudi v tem delu ni zmotno ugotovljeno. Pravilna je tudi dejanska ocena, da je svoje kredite za stanovanje vračala toženčeva mama sama, in te presoje pritožbeni očitki, da pritožnica pač ni prejela potrdil o plačevanju obrokov kredita toženčevi materi, ne morejo omajati; nadaljnji pritožbeni očitek o neupoštevanju njegovega prispevka pri vračanju kredita stari materi za nakup garsonjere oz. neodštevanju teh denarnih odlivov pri oceni njegovih prispevkov pri nastajanju skupnega premoženja, pa je po oceni pritožbenega sodišča presplošen (ni kvantificirano kakšen negativni vpliv bi lahko ta pomoč stari materi imela na toženčev delež na skupnem premoženju), da bi lahko omajal pravilnost dokazne ocene o ugotovljenih prispevkih pravdnih strank glede skupnega premoženja. Tožeča stranka pa se je v tem delu sprva sklicevala celo na to, da je tudi ona pomagala odplačevati kredit toženčevi stari materi za nakup toženčeve garsonjere in je bil torej - implicite po njenih trditvah - tudi njen prispevek k pridobivanju skupnega premoženja ustrezno manjši. Dejansko stanje je bilo torej pravilno in v zadostnem obsegu ugotovljeno, nanj pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Tudi ni ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje zavrniti v celoti pritožbo tožeče stranke in potrditi v izpodbijanih delih sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

(1) Glej npr. Sodbo in sklep VS RS opr. št. II Ips 174/2005, z dne 16.11.2006; objavljeno v bazi SOVS VS RS.

(2) O neobstoju stvarnopravnih posledic preurejanja skupnih prostorov v stanovanje v stanovanjski hiši v družbeni lastnini ob pomanjkanju vseh predvidenih soglasij primerjaj tudi: Sodbo VS RS opr. št. II Ips 340/94, z dne 20.12.1995; objavljeno v bazi SOVS Vrhovnega sodišča RS.

(3) Glej o tem: Sklep VS RS opr. št. 416/2003, z dne 16.9.2004; objavljeno v bazi SOVS VS RS.