Jedro

Postopek v sporih majhne vrednosti poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj. Sodišče lahko čas in obseg dokazovanja omeji, dokazovanje pa izvede po prosti presoji tako, da je zagotovljena sorazmernost med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic strank ter ciljem pospešitve in ekonomičnosti postopka. Tako izvede narok za glavno obravnavo, če o spornem dejanskem stanju ni mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov oziroma če katera od strank izvedbo naroka zahteva.

Dokazna sredstva so enakovredna, kar pomeni, da se vsako sporno dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli od njih. To pomeni, da lahko obveznost plačila storitve dokazuje s katerimkoli od njih, to je tudi z zaslišanjem strank (in ne obvezno tudi z zaslišanjem prič).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0010 I 2006/02666 z dne 07.03.2006, ostane v 1. točki v celoti v veljavi in v 4. točki za znesek 47,57 EUR (prej 11.400,00 SIT). V preostalem (za znesek 89,89 EUR, prej 21.542,00 SIT) je navedeni sklep o izvršbi v 4. točki razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 164,63 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer pritožbenemu sodišču predlaga, da »sklep z dne 6.1.2009 VI P 2100/2006 v celoti zavrže kot neutemeljen«. Navaja, da sodba ni utemeljena, saj ni materialnih dokazov o obstoju obligacijskega razmerja med strankama, da jo zaradi nedokazanosti takšnega razmerja zavrača, ter da gre v sodbi zgolj za domneve sodišča na podlagi krive izpovedi tožeče stranke. Poudarja, da se kot tožena stranka ni zavezala plačati storitev odvetnika H., slednji pa je poslal račun na napačno ime. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo načela kontradiktornosti, saj se je enostransko oprlo na ustne izjave odvetnice N. K. in na pripravljalni vlogi tožeče stranke. Sodišču nadalje očita, da je sodbo oprlo na neresnično izpoved zagovornice tožeče stranke, ne da bi na naroku dejansko zaslišalo odvetnika H.. Pojasnjuje tudi, da se naroka ni udeležila, ker po Zakonu o pravdnem postopku udeležba v sporih majhne vrednosti ni obvezna, narok pa je bil izveden na predlog tožeče stranke. Meni pa tudi, da je pismeno podala dovolj informacij sodišču, iz katerih je razvidno, da ni naročnica storitev tožeče stranke, temveč da je naročnik storitev njen sin D.. V nadaljevanju pritožnica podrobno in obširno navaja dejstva v zvezi z naročilom odvetniških storitev ter opisuje problematiko svojega sina. Nenazadnje pritožba še opozarja, da mora sodišče delovati nepristransko in skladno z načelom pravičnosti, da je pa že iz obsega sodbe moč razbrati napihovanje primera. Navaja, da se sodišče nima pravice opirati na ustne izjave tožeče stranke brez prič, temveč zgolj na materialne dokaze o morebitnem naročilu storitve. Nazadnje pa še oporeka pojmu konferenca in obračunanim storitvam v zvezi s tem, ter navaja, da je znano, da so prvi posvetovalni razgovori brezplačni. Zavrača pa tudi nepravilno obračunan stroškovnik tožeče stranke.

Pritožba zoper izpodbijano sodbo je bila skladno s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 442. členom ZPP vročena toženi stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, za katerega ZPP predpisuje postopek, ki ima svoje značilnosti tudi pri instančnem sojenju. Sodba, izdana v takšnem postopku, se namreč lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP), o čemer je bila pritožnica pravilno poučena v pravnem pouku izpodbijane sodbe.

Kljub temu da je pritožnica formalno opredelila pritožbeni razlog kot zmotno uporabo materialnega prava, pa vsebinsko v pretežnem delu pritožbenih navedb izpodbija ugotovitve dejanskega stanja, kar je nedovoljeni pritožbeni razlog. Osnovna pritožbena trditev, ki jo pritožnica nenehno in vztrajno ponavlja, je, da odvetniških storitev ni naročila oziroma da se jih ni zavezala plačati za svojega sina, zaradi česar obligacijsko razmerje med strankama ne obstaja. Pritožbeno sodišče pa je na ugotovitve dejanskega stanja sodišča prve stopnje vezano, zato pritožnica ugotovitve, da se je sama zavezala k plačilu stroškov zastopanja tožeče stranke za sina in s tem pristopila k njegovemu dolgu, v tem postopku ne more uspešno izpodbiti. Sodišče teh trditev pritožnice torej ni moglo upoštevati.

Da lahko sodišče presoja utemeljenost tožbenega zahtevka, mora vsaka pravdna stranka v skladu z razpravnim načelom sodišču najprej predložiti ustrezno procesno gradivo oziroma podlago za obravnavanje, kar pomeni, da navede dejstva in predlaga dokaze, ki utemeljujejo njen zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člena ZPP). Tako mora vsaka stranka svoje trditve podkrepiti z dokazi; ne zadostuje namreč, da določeno dejstvo le zatrjuje. V zvezi s svojimi trditvami je bila pritožnica vabljena na zaslišanje kot stranka, kar glede na 257. člen ZPP predstavlja dokaz v pravdnem postopku. Tudi na tak način se namreč lahko ugotovijo sporna dejstva, ki so pomembna za odločitev v zadevi. Tako ni utemeljena navedba pritožnice, da je pismeno podala dovolj informacij sodišču, iz katerih je razvidno, da ni naročnica storitev tožeče stranke. Drži sicer, da postopek v sporih majhne vrednosti poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj (1. odstavek 450. člena ZPP). Sodišče pa lahko čas in obseg dokazovanja omeji, dokazovanje pa izvede po prosti presoji tako, da je zagotovljena sorazmernost med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic strank ter ciljem pospešitve in ekonomičnosti postopka (2. odstavek 450. člena ZPP). Tako izvede narok za glavno obravnavo, če o spornem dejanskem stanju ni mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov oziroma če katera od strank izvedbo naroka zahteva (454. člen ZPP). Sodišče je v postopku na prvi stopnji na zahtevo tožeče stranke razpisalo narok za glavno obravnavo in pritožnico vabilo na zaslišanje. Ker pa se naroka ni udeležila, izostanka pa tudi ni opravičila, je ni zaslišalo. Glede na opisano je skladno z 2. odstavkom 258. člena ZPP sodišče zaslišalo le zakonitega zastopnika tožeče stranke. Sodišče pa lahko presodi glede na vse okoliščine, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje (2. odstavek 262. člena ZPP), v obravnavanem primeru torej, da tožena stranka svojih trditev ni dokazala, saj ni predložila nobenega drugega dokaza. Drži sicer, da udeležba na glavni obravnavi za stranke ni obvezna v smislu, da zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje, niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi (1. odstavek 262. člena ZPP). Vendar pa stranka posledice takšne pasivnosti nosi sama. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da v postopku na prvi stopnji načelo kontradiktornosti ni bilo kršeno in vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev iz 8. točke 339. člena ZPP ni podana. Pritožnici je bila namreč dana možnost obravnavanja pred sodiščem, vendar je sama ni izkoristila v dovoljšnji meri, da bi svoje trditve tudi dokazala. Sodišče pa izpodbijane sodbe tudi ni enostransko oprlo na izpoved zagovornice tožeče stranke, ne da bi na naroku dejansko zaslišalo odvetnika H.. Pritožbeno sodišče ne razume, na kakšni podlagi pritožnica zatrjuje takšno dejstvo, ki je celo protispisno. Zakoniti zastopnik tožeče stranke, odvetnik H. (in ne odvetnica K.), je bil skladno z določili ZPP zaslišan kot stranka na naroku za glavno obravnavo dne 06.01.2009 (list. št. 45).

Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče nima pravice opirati na ustne izjave tožeče stranke brez prič, temveč zgolj na materialne dokaze o morebitnem naročilu storitve. ZPP namreč pozna pet vrst različnih dokaznih sredstev, s katerimi stranke v pravdnem postopku dokazujejo svoje trditve. Dokazna sredstva so enakovredna, kar pomeni, da se vsako sporno dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli od njih. To v obravnavani zadevi pomeni, da lahko tožeča stranka obveznost plačila storitve tožene stranke dokazuje s katerimkoli od njih, to je tudi z zaslišanjem strank (in ne obvezno tudi z zaslišanjem prič). Ob tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo tudi na materialne, torej listinske dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka, in ne zgolj na izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke.

V zvezi s pritožničinim zavračanjem stroškovnika tožeče stranke pa pritožbeno sodišče le še dodaja, da je sodišče prve stopnje ob presoji pravilnosti stroškovnika in utemeljenosti višine le-tega pravilno uporabilo Odvetniško tarifo. Ostale pritožbene trditve v tem delu predstavljajo nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Glede preostalih pritožbenih navedb, na katere v tej sodbi ni bilo izrecno odgovorjeno, pa velja, da so za predmetni postopek irelevantne.

Ker torej niso podani pritožbeni razlogi, kot jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi, ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).