Jedro

Pogoji, določeni v pravnomočnem lokacijskem dovoljenju glede namembnosti objekta, so obvezujoči za izdajo gradbenega dovoljenja. Ker je prvostopno sodišče v zadevi odločilo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo pravilno ugotovljeno v upravnem postopku, tožnika pa v tožbi glavne obravnave nista izrecno zahtevala, sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka in je glede na 2. odstavek 50. člena ZUS lahko odločalo na seji.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 78/99-8 z dne 21.6.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo obeh tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 4.2.1999, s katero je bila zavrnjena njuna pritožba zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava V.-R. z dne 16.10.1998, s katero je bil zavrnjen njun zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za dokončanje lokala L2 v pritličju objekta C z gostinsko namembnostjo v soseski U.-G. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na 36. člen Zakona o graditvi objektov (ZGO), po katerem mora investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja poleg ostale dokumentacije priložiti tudi pravnomočno lokacijsko dovoljenje, ki je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja. V lokacijskem dovoljenju, katerega sestavni del je lokacijska dokumentacija, so vsebovani podatki o namenu in zmogljivosti objekta (55. in 57. člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor). Tožnika sta vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za dokončanje lokala z gostinsko namembnostjo na podlagi lokacijskega dovoljenja Občinskega sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja Občine L.V.R. z dne 21.7.1992. Zahteva se je nanašala na lokal L2 v pritličju objekta C, za katerega sta z Gradbenim podjetjem G. sklenila prodajno pogodbo. Pogoji, določeni v lokacijskem dovoljenju, na podlagi katerega sta tožnika zahtevala gradbeno dovoljenje za lokal, so obvezujoči tako glede gradbenega dovoljenja za investitorja objekta, kot glede gradbenega dovoljenja za investitorje posameznih lokalov v tem objektu. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je objekt C stanovanjsko poslovni (točka I/3 izreka lokacijskega dovoljenja), da je pritličje opredeljeno s trgovsko poslovnim programom (točka I/6), in da so kletni prostori namenjeni za servis poslovno trgovskemu programu v pritličju in potrebam stanovalcev (točka I/5). Pravilen je tudi zaključek tožene stranke, da je za gostinsko dejavnost predviden le objekt F, saj ima podlago v izreku lokacijskega dovoljenja (točka I/7). Tožena stranka je tudi prepričljivo obrazložila, zakaj razumevanje tožnikov o vsebini izreka lokacijskega dovoljenja ne vzdrži. Glede na logično sklepanje, da projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, izdelan za gostinski lokal, ne more biti v skladu z navedenim lokacijskim dovoljenjem, po katerem je objekt C opredeljen kot stanovanjsko poslovni, je pravilna tudi odločitev tožene stranke o potrditvi prvostopne odločbe, s katero je bil zahtevek tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnjen. Tožbene trditve, s katerimi tožnika zatrjujeta drugače, nimajo podlage v podatkih upravnih spisov in ne v predpisih.

B.M. v pritožbi navaja, da sta skupaj s F.L. na upravnem sodišču vložila na zapisnik tožbo zaradi molka tožene stranke, ki pa jo sodišče prve stopnje ni obravnavalo, oziroma o njej ni odločilo.

Tožena stranka je o pritožbi sicer kasneje odločila, vendar sta zoper odločbo tožene stranke tudi vložila tožbo. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje povzelo obrazložitev iz odločbe tožene stranke, ni pa odgovorilo na njune tožbene navedbe. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje predvsem obrazložiti točke I/6, I/7 in I/13 lokacijskega dovoljenja. Gre za dokončanje gostinskega lokala - kava bar, v sodbi pa se navaja beseda gostinski lokal oziroma gostinska namembnost brez točnejše opredelitve kava bar, kar je po tožničinem mnenju pomembno, saj gostinska dejavnost obsega širši spekter ponudbe, opredelitev kava bar pa podrobnejše opredeljuje dejavnost. Upravno sodišče je odločilo o tožbi na nejavni seji, tožnica pa meni, da bi moralo razpisati glavno obravnavo. Zakon o upravnem sporu (ZUS) uzakonja odločanje na prvi stopnji, praviloma na glavni obravnavi, le izjemoma lahko sodišče prve stopnje odloči na nejavni seji brez glavne obravnave (2. odstavek 50. člena ZUS).

F.L. v pritožbi navaja, da se pritožuje zoper prvostopno sodbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tožena stranka na pritožbi tožnikov ni odgovorila.

Pritožba B.M. ni utemeljena.

Tožnica neutemeljeno ugovarja, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo tožbe zaradi molka tožene stranke, ki sta jo vložila skupaj s F.L. Iz obrazložitve prvostopne sodbe in podatkov v spisih je razvidno, da sta tožnika pri upravnem sodišču najprej vložila tožbo zaradi molka tožene stranke, na podlagi 2. odstavka 26. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Na poziv prvostopnega sodišča pa je tožena stranka pozneje izdala odločbo o pritožbi obeh tožnikov zoper odločbo organa prve stopnje. Če organ med sodnim postopkom v primeru molka pozneje izda upravni akt, mora to sporočiti sodišču, pri katerem je sprožen upravni spor (1. odstavek 37. člena ZUS). V takem primeru zahteva sodišče od tožnika, da mu v petnajstih dneh sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na novi upravni akt (2. odstavek 37. člena ZUS). Kot je razvidno iz spisov, je prvostopno sodišče postopalo v skladu z navedenimi določbami ZUS, ko je oba tožnika pozvalo, da mu sporočita ali vloženo tožbo zaradi molka razširjata na pozneje izdano odločbo tožene stranke, kar sta tožnika tudi storila.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi tožničin pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni v celoti odgovorilo na tožbene ugovore obeh tožnikov. Tožnika sta tako v upravnem postopku kot tudi v upravnem sporu ugovarjala stališču, da v objektu C, v katerem se nahaja lokal, za dokončanje katerega sta vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, gostinska namebnost ni dovoljena. Prvostopno sodišče, in pred njim tudi upravna organa obeh stopenj, je tožnikoma pravilno pojasnilo, da je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja pravnomočno lokacijsko dovoljenje in da glede na pogoje iz lokacijskega dovoljenja z dne 21.7.1992, v objektu C gostinska ponudba ni predvidena. Iz navedenega lokacijskega dovoljenja nedvomno izhaja, da je objekt C stanovanjsko poslovni objekt, v katerega pritličju je predvidena trgovsko poslovna dejavnost ter da je za gostinsko ponudbo predviden le objekt F. Pogoji, določeni v tem lokacijskem dovoljenju pa so obvezujoči za izdajo gradbenega dovoljenja investitorjem posameznih lokalov v navedenih objektih, kar je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje ni natančnejše opredelilo navedenega gostinskega lokala, ki je po namebnosti kava bar. Tožnika sta vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za dokončanje gostinskega lokala L2 v pritličju objekta C, sama opredelitev, da gre za kava bar, pa pri tem ni pomembna.

Sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni kršilo določb postopka, ko je odločalo na seji in ni razpisalo glavne obravnave. Iz 1. odstavka 50. člena ZUS res izhaja načelo, da sodišče na prvi stopnji odloča po opravljeni glavni obravnavi. Vendar pa po določbah 2. odstavka 50. člena ZUS lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo niso zahtevale glavne obravnave. V tej zadevi je prvostopno sodišče odločilo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo pravilno ugotovljeno v upravnem postopku, tožnika pa v tožbi glavne obravnave nista izrecno zahtevala. Sodišče prve stopnje mora namreč na glavni obravnavi izvesti tiste dokaze, glede katerih stranke zatrjujejo, da niso bili izvedeni ali niso bili izvedeni pravilno, ali če dejstva kažejo, da jih je treba presoditi drugače, kot so bili presojeni pri organu, ki je akt izdal. Tožnika pa v tožbi nista predlagala izvedbe nobenih dokazov, ampak sta ves čas v postopku le ugovarjala, da je bila napačno presojena listina, pravnomočno lokacijsko dovoljenje, oziroma pogoji iz tega dovoljenja, ki se nanašajo na namembnost njunega lokala. Pritožbeno sodišče zato meni, da sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni kršilo določb postopka in je lahko odločalo na seji, glede na 2. odstavek 50. člena ZUS.

Glede pritožbe F.L. sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni obrazložena. Pritožnik ne navaja, katere naj bi bile bistvene kršitve določb postopka in v čem naj bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbo presodilo glede okoliščin na katere mora paziti po uradni dolžnosti, že v okviru pritožbe B.M. Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbi obeh tožnikov kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.