Jedro

Pritožnik nima prav, ko trdi da ni možno razveljaviti klavzule pravnomočnosti na podlagi 42. člena ZIZ. Ta sicer res govori le o potrdilu izvršljivosti, vendar pa je potrebno po ustaljeni sodni praksi določbo sedaj drugega odstavka 42. člena ZIZ, ki govori o razveljavitvi potrdila o izvršljivosti, smiselno razlagati tako, da se lahko uporabi tudi glede razveljavitve potrdila o pravnomočnosti.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje pod II izreka razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka tožeče stranke so nadaljnji stroški tega postopka. Toženec sam nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod I. zavrglo predlog tožene stranke za obnovo postopka, pod II. pa je razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti sodbe zaradi izostanka Okrajnega sodišča v Velenju P 335/97 z dne 17. 11. 1997. Iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče predlog za obnovo postopka zavrglo iz formalnih razlogov. Sodišče pa je na podlagi mnenja izvedenca, ki ga je zaslišalo v tem postopku ugotovilo, da sodba z dne 17. 11. 1997 tožencu ni bila pravilno vročena. Zato je sodišče zaključilo, da v takšnem primeru prizadeta stranka ne more zahtevati obnove postopka, ker za to ni podan osnovni razlog in sicer pravnomočno končan postopek, pač pa lahko sodišču v skladu z 42. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) predlaga razveljavitev klavzule pravnomočnosti. Razlogi v sklepu so naslednji: Sodišče je potrdilo pravnomočnost zamudne sodbe na podlagi poštne povratnice, katere vsebina je sodba, naslovnik pošiljke pa I.K., P. u. … (pri J. P.), M., na njej pa je za besedami (21. prvi) izpisan datum prejema pošiljke, spodaj pa nečitljiv podpis prejemnika. Sodišče je domnevalo, da je takšna vročitev pravilna. Vendar iz izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca B. P. z dne 14. 1. 2012 izhaja, da je podpis na prvi povratnici z dne 3. 11. 1997, ko je bila tožencu vročena tožba brez dvoma toženčev, medtem ko za podpis na povratnici z dne 21. 1. 1998 izvedenec ne more odgovoriti pritrdilno, da je toženčev. Sodišče je takšno izvedenčevo mnenje sprejelo, menilo pa je, da je vendarle preveč dvomljivo avtorstvo tega podpisa. Zato je sodišče ocenilo za bolj verjetno, da toženec ni podpisal prejema sodbe in da sodbe ni dobil. Tožeči stranki sta se zoper točko II izreka sklepa pravočasno pritožili. Uveljavljata vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Sodišču očitata, da je odločitev pod II nezakonita. V pritožbi ponavljata dejansko stanje in potek te pravdne zadeve in navajata, da iz pravdnega spisa izhaja, da je vročevalska organizacija U. 5. 11. 1997 tožencu vročila tožbo s prilogami in tudi vabilo za glavno obravnavo, ki je bila razpisana 17. 11. 1997 na že naveden naslov. Prav tako pa iz povratnice izhaja, da je bila tudi sodba vročena na enak naslov. Nato obširno ponavljata potek celotnega postopka, kot tudi potek izvršilnega postopka. Šele, ko so bila v izvršilnem postopku izčrpana vsa pravna sredstva, pa je tožena stranka vložila predlog za obnovo postopka. Dokler ni s sklepom Višje sodišče v Celju z dne 5. 9. 2011 pritožbi, s katero je sodišče zavrnilo predlog za obnovo postopka ugodilo, tožena stranka sodišču ni podajala nikakršnega predloga za odpravo oziroma razveljavitev klavzule pravnomočnosti na zamudni sodbi. Na obravnavi 23. 12. 2011 je tožena stranka kot dokaz za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti predlagala le in samo lastno zaslišanje, pri tem pa se je tudi sklicevala, da naj sodišče v dokazne namene vpogleda še potrdilo o prebivališču iz spisov I 98/4979 in I 1133/98, drugih dokazov pa ni predlagala.

Sodišču očitata, da je spregledalo dejstvo, da sta povratnici javni listini in sta vsebinsko veljavni vse dotlej, dokler se ne dokaže nasprotno. Tožena stranka je bila dolžna dokazati, da ti dve listini nista pravi. Toženec je takrat, ko je bil neposredno zaslišan pred sodiščem zanikal, da bi kadarkoli živel na naslovu P. u. ... pri J. P.. Zaradi takšnega zanikanja je tožeča stranka tudi predlagala izvedenca grafologa. Sodišču očita, da ni obrazložilo, zakaj meni, da je sodišče prve stopnje, ko je ugotavljalo obstoj pravnomočnosti, torej tudi pravilne vročitve toženi stranki, ni zadostilo zakonskim pogojem. Tožeča stranka meni, da je prva povratnica z dne 5. 11. 1997 nedvomno pravilna in da je bila vročena naslovniku prav na naslovu P. u. ..., pri J. P. Vročitev je v obeh primerih opravljala družba U. d.o.o. iz Š. v., kar je tudi zapisano z rdečo barvo na sami povratnici. Takšen zapis pa izhaja, da je bila pošiljka vročena direktno osebi, ki je navedena na povratnici. Sodišče temu dejstvu ni posvetilo nobene pozornosti. Zgolj domneva sodišča o tem ali je bila vročitev pravilno opravljena, ne zadošča za takšne zaključke, kot jih je napravilo sodišče prve stopnje. Meni, da gre zgolj za zlorabo dolžnika, saj je le-ta v izvršilnem postopku izčrpal vsa sredstva. Sicer pa sodišču očita, da je spregledalo, da je dokazno breme na strani tožene stranke, ki pa ni ponudila nobenega drugega dokaza, kot le vpogled v oba izvršilna spisa, uradni zaznamek, ter potrdilo o prebivališču ter lastno zaslišanje. Sodišču tudi očita, da je zagrešilo kršitev iz 8. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je predlog za obnovo hkrati štelo tudi kot predlog za odpravo oziroma razveljavitev klavzule pravnomočnosti. Določba 42. člena ZIZ ne ureja razveljavitve klavzule pravnomočnosti, pač pa zgolj potrdila o izvršljivosti. V nadaljevanju pritožbe sodišču očita napačne zaključke glede izvedenca grafologa in navaja, da tožeča stranka ni predlagala dopolnitve izvedeniškega mnenja ali neposrednega zaslišanja izvedenca, saj je iz izvedeniškega mnenja več kot očitno razvidno, da je postavilo na laž toženo stranko glede bivanja na naslovu P. u. ... Sodišče je tudi napačno zaključilo, da tožena stranka, če bi vedela za sodbo, ne bi mirno čakala, da zoper njo teče izvršba, saj če bi sodišče pogledalo v izvršilna spisa, bi ugotovilo, da tožena stranka ni mirno gledala in čakala, kaj se bo zgodilo z izvršbo, pač pa je po pooblaščencih vložila vsa sredstva, ki so ji bila na voljo. Nevzdržno je, da lahko tožena stranka po preteku 12 let, potem ko že ves čas teče izvršba, zahteva razveljavitev klavzule pravnomočnosti. Po mnenju tožečih strank gre za zlorabo pravic. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevek povrne in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se ne bo ukvarjalo z dolgoveznimi pritožbenimi navedbami obeh tožnikov, v katerih večkrat ponavljata potek izvršilnega postopka in pravdnega postopka, ker se te navedbe ne nanašajo neposredno na odločitev sodišča prve stopnje in zato nanje ne bo odgovarjalo. Pomembna so le dejstva, ki se nanašajo na vročitev sodbe zaradi izostanka.

Pritožnik nima prav, ko trdi da ni možno razveljaviti klavzule pravnomočnosti na podlagi 42. člena ZIZ. 42. člen ZIZ sicer res govori le o potrdilu izvršljivosti, vendar pa je potrebno po ustaljeni sodni praksi določbo sedaj drugega odstavka 42. člena ZIZ, ki govori o razveljavitvi potrdila o izvršljivosti, smiselno razlagati tako, da se lahko uporabi tudi glede razveljavitve potrdila o pravnomočnosti. Zaradi napake pri vročanju, zaradi katere vročitev ni pravilno opravljena, namreč ne more začeti teči rok za vložitev pravnega sredstva, niti paricijski rok. Prav tako je tudi enotno stališče sodne prakse, da strankina trditev, da ji ni bila pravilno vročena sodba, ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje, niti to ni obnovitveni razlog, ampak razlog za vložitev predloga za razveljavitev klavzule pravnomočnosti. Zato se je pritožbeno sodišče ukvarjalo le s tistimi dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na vročitev sodbe zaradi izostanka.

Za razveljavitev klavzule pravnomočnosti zakon ne predpisuje posebnega postopka, zato se uporabljajo pravila pravdnega postopka. Torej je tudi v tem postopku sodišče vezano na trditveno podlago strank in pravila o dokaznem bremenu. Za ugotovitev obstoja procesnih predpostavk pa lahko sodišče tudi samo izvede dokaze po uradni dolžnosti.

Toženec je tako v predlogu za obnovo postopka kot kasneje tudi v predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti navajal, da si je 8. 10. 2010 pogledal pravdni spis in ugotovil, da sodbe z dne 17. 11. 1997 ni nikoli prejel in mu nikoli ni bila vročena. Naslov na vročilnici je popolnoma napačen, ker ni nikoli stanoval na P. ... niti na P. ... Za svoje trditve je predlagal dokaze in sicer uradni zaznamek z dne 8. 10. 2010, potrdilo o stalnem prebivališču, vpogled v spis in pridobitev sodbe ter njegovo zaslišanje. Ko je sodišče prve stopnje opravilo narok, je toženec še navajal, da je njegovo pravilno ime J. K. in da se je celotni postopek na prvi stopnji vodil zoper I. K., torej ne zoper njega. Zatrjeval je še, da mu ni bila vročena niti tožba. Nikoli tudi ni živel pri J. P. Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa obrazložilo, da iz izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca B. P. izhaja, da je podpis na prvi povratnici z dne 3. 11. 1997, s katero je bila tožencu vročena tožba, nedvomno toženčev, medtem ko je za drugi podpis na povratnici, s katero mu je bila vročena sodba, sodišče prve stopnje navedlo, da je preveč dvomljiv. Pritožnika utemeljeno očitata sodišču, da so takšni zaključki vsaj preuranjeni, če že ne nepopolni in materialnopravno zmotni. Sodišču se je zdelo neobičajno in nenavadno, da bi toženec prejel sodbo, nato pa mirno čakal na izvršilni postopek. Vendar pa je takšno razmišljanje in argumentacija sodišča nenavadna in neobičajna, saj pritožnika pravilno opozarjata na to, da toženec ni mirno čakal na izvršilni postopek.

Sodišče prve stopnje ni ocenjevalo vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, najmanj kar je, pa ni opravilo dokazne ocene, kot mu to nalagata 8. in 213. člen ZPP. Prav tako ni upoštevalo pravil o dokaznem bremenu. Velja, da je povratnica javna listina, ki potrjuje pristnost tistega, kar je na njej napisano, zato mora nasprotno dokazati tisti, ki trdi, da ta listina ni pristna (ZPP člen 224). Sodišče ni ocenjevalo dejstva, na kak način sta bili obe pošiljki vročeni tožencu, ni ocenilo toženčevih navedb in izpovedbe. Očitno je, da toženec ni govoril resnice, saj iz mnenja izvedenca izhaja, sodišče pa je to tudi povzelo, da je bila prva pošiljka (tožba), za katero je izvedenec ugotovil, da jo je toženec podpisal, vročena na istem naslovu, kot je sodišče vročalo tudi sodbo. Tako se je pokazala kot neresnična toženčeva trditev, da na tem naslovu ni nikoli živel. Po mnenju pritožbenega sodišča so razlogi v sklepu sodišča prve stopnje popolnoma arbitrarni, saj sodišče dokazov ni celostno ocenilo niti ni povedalo, kaj izhaja iz vsebine izvršilnega postopka, saj samo dejstvo, da je toženec šele po 12. letih predlagal razveljavitev klavzule pravnomočnosti v primeru, da držijo navedbe tožnikov v pritožbi o teku izvršilnega postopka, prav gotovo pripomore k dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje. V luči vseh dokazov bo moralo sodišče oceniti mnenje izvedenca, pri tem pa tudi upoštevati dejstvo, da toženec vendarle ni govoril po resnici. Posledice razveljavitve klavzule pravnomočnosti niso nepomembne, še posebno pa ne po toliko letih, zato mora sodišče odločati še toliko bolj skrbno.

Ker se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z dokazi in dokazov ni dokazno ocenilo (ZPP čl. 8), te napake sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče s tem, da bi samo odločilo o zadevi, ne more odpraviti, saj bi tako prikrajšalo stranko do pravice do pritožbe, je bilo potrebno sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Stroški pritožbenega postopka tožeče stranke so nadaljnji stroški tega postopka. Odgovor na pritožbo ni bil potreben, zato toženec sam nosi svoje stroške (ZPP čl. 155).