Jedro

. Sploh pa gre po presoji sodišča tudi za neprimeren dokaz, saj ga tožnica predlaga v zvezi s pravnim in ne dejanskim vprašanjem. Relevantna dejstva glede postavitve oglasnih panojev so namreč razjasnjena, ugotovila jih je inšpektorica ob nadzornem pregledu, in ne na ogledu kot dokazu v smislu določb ZUP, kot trdi tožnica. Tožnica jim v svoji izjavi (njen dopis organu z dne 16. 12. 2020) ni nasprotovala. Poleg tega je celo izjavila, da gre za začasno postavitev konstrukcije. Tako da je ob ugotovljenem dejanskem stanju pravna opredelitev oglasnega objekta kot premičnine oziroma nepremičnine pravno vprašanje.

Upoštevaje določbo prvega odstavka 4. člena ZKZ in ob nesporni ugotovitvi, da je parcela št. 1640/1, k. o. ... kmetijsko zemljišče, predstavljata predmetni konstrukciji oglasnih panojev na tem zemljišču tudi po presoji sodišča uporabo, ki ni v skladu z njegovim namenom. Kot že samo ime pove, so kmetijska zemljišča namenjena kmetijski dejavnosti. Enako izhaja iz 2. člena ZKZ, ki določa, da so kmetijska zemljišča zemljišča, ki so primerna za kmetijsko pridelavo in so kot kmetijska določena s prostorskimi akti lokalnih skupnosti, ter da se kot izjemo nekmetijsko namensko rabo teh zemljišč določi s prostorskimi akti lokalnih skupnosti.

22.Tožnica uveljavlja tudi, da ne more biti zavezanka za izvršitev izpodbijane odločbe, ker sta sporna oglasna panoja spojena z zemljiščem in predstavljata njegov del, sama pa ni lastnica predmetnega zemljišča.

Izrek

23.Dejstvo, da tožnica ni lastnica zemljišča, ni sporno. Vendar izpostavljanje tega dejstva na drugačno presojo sodišča v zadevi ne more vplivati. V 7. členu ZKZ je namreč med drugim določeno, da mora lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča tega obdelovati kot dober gospodar, kar med drugim pomeni uporabljati zemljišču in kraju primerne metode kmetovanja za preprečevanje zbitosti tal, erozije in onesnaževanja ter zagotavljanja trajne rodovitnosti zemljišč. Inšpekcijski zavezanec je po navedenem oseba, ki povzroči z zakonom neskladno rabo kmetijskega zemljišča. Zato ni mogoče slediti tožbenemu stališču, da tožnica kot najemnica, ki opravlja oglaševalsko ter ne kmetijsko dejavnost, ne more biti zavezanka za ukrep, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

24.Na navedbe tožničinega pooblaščenca na naroku, ki se nanašajo na vprašanje dopustnosti naložitve inšpekcijskega ukrepa tako, da se posega v tujo nepremičnino, sodišče odgovarja, da gre v tem primeru za izvršitev inšpekcijske odločbe, ki tožnici kot inšpekcijski zavezanki nalaga izvršitev inšpekcijskega ukrepa, kar pomeni, da je nezakonitost tožničinega ravnanja, kot ga nalaga izpodbijana odločba, izključena, in to ne glede na to, da je zemljišče v lasti tretje osebe. Tožnica ima namreč za tako ravnanje ustrezen pravni naslov, t. j. obravnavano inšpekcijsko odločbo.

Obrazložitev

25.Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da izpodbijana odločba predstavlja poseg v njene pravice iz 67. in 74. člena Ustave.

Potek upravnega postopka

26.Posega v pravico iz 67. člena Ustave tožnica, ki ni lastnica zemljišča, kar ni sporno, niti ne more uveljavljati. Ugovor je nedopusten (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Sodno varstvo v upravnem sporu namreč ni namenjeno varovanju pravic tretjega, pač pa tožnik s tožbo lahko varuje le svoje pravice in pravne koristi. Ne glede na to sodišče obrobno še dodaja, da lastninska svoboda posameznikov in pravnih oseb ni neomejena, kar izhaja že iz 67. člena Ustave, ki določa, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Poseg vanjo je dopusten v skladu z načelom sorazmernosti. Kot je sodišče že navedlo, se je zakonodajalec v določbi 3.č člena ZKZ opredelil do tega, kateri so tisti posegi oziroma dejavnosti, ki so skladni s siceršnjo rabo kmetijskih zemljišč, tj. s kmetijsko dejavnostjo. Med njimi ni postavljanja objektov za oglaševanje. Zato po presoji sodišča z izpodbijano odločbo ni protiustavno poseženo niti v pravice lastnika iz 67. člena Ustave.

1.Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožnici kot inšpekcijski zavezanki naložil, da mora do 30. 5. 2021 zaradi zagotavljanja rabe kmetijskega zemljišča v namene kmetijske proizvodnje in vzpostavitve v prejšnje stanje s kmetijskega zemljišča parc. št. 1640/1, k. o. ... odstraniti kovinsko konstrukcijo oglasnega panoja, vse spremljajoče jeklenice in sidra z vpetim oglasnim platnom na južnem delu predmetne parcele ter leseno konstrukcijo oglasnega panoja s kovinskimi oporami z vpetim oglasnim platnom na severnem delu parcele. Odločil je še, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom in da pritožba ne zadrži izvršitve.

27.Ustava vsem gospodarskim subjektom pri njihovem gospodarskem poslovanju zagotavlja svobodno gospodarsko pobudo, kar pomeni predvsem svobodno ustanovitev gospodarskega subjekta (pod zakonskimi pogoji), njegovo vodenje v skladu z ekonomskimi načeli (upoštevanjem prisilnih predpisov), svobodno izbiro dejavnosti, s katero gospodarski subjekti uresničujejo svoje pridobitne interese v konkurenci na tržišču, izbiro poslovnih partnerjev in podobno, ne glede na velikost, statusno obliko ali druge značilnosti. Upoštevati pa je treba tudi, da se po drugem stavku drugega odstavka 74. člena Ustave gospodarske dejavnosti ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Javna korist na gospodarskem področju je pravni standard, ki ga Ustava ne pojasnjuje. Njena opredelitev je odvisna "od narave in namena posamezne gospodarske dejavnosti". Zaradi varstva kmetijskih zemljišč, kot omejene in za človeka nujno potrebne dobrine, Ustava in na njeni podlagi sprejeti zakoni urejajo posebno varstvo kmetijskih zemljišč in zato tudi omejitve njihove rabe. Namen določb ZKZ je varstvo kmetijskih zemljišč pred postavljanjem objektov in s tem varstvo pred rabo za namene, ki niso v zvezi s kmetijsko dejavnostjo. S tem, ko tožnica ne more oglaševati na kmetijskih zemljiščih, njena svobodna gospodarska pobuda ni onemogočena, niti bistveno okrnjena, saj lahko oglašuje na zemljiščih, katerih namembnost ni kmetijska, ter tudi z drugimi sredstvi oziroma na drug način. Zato po presoji sodišča z izpodbijano odločbo tudi ni protiustavno poseženo v tožničino pravico iz 74. člena Ustave.

2.Iz obrazložitve izhaja, da je kmetijski inšpektor po uradni dolžnosti na podlagi Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) opravil nadzor namenske rabe predmetnega kmetijskega zemljišča. Ugotovil je, da je na severnem delu parcele postavljen oglasni pano z leseno konstrukcijo na kovinski opori, na južnem delu te parcele pa še en oglasni pano kovinske konstrukcije, ter da je tožnica najemnica teh panojev.

3.Glede na to je ugotovil, da se na predmetnem kmetijskem zemljišču izvaja tudi nekmetijska dejavnost, tj. dejavnost oglaševalskih agencij, s čimer je kršen prvi odstavek 4. člena ZKZ, zato je tožnici na podlagi prve alineje B) odstavka 107. člena ZKZ izrekel inšpekcijski ukrep, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

28.Glede na navedeno se sodišče zaključno strinja z upravnima organoma, da sporni konstrukciji oglasnih panojev na predmetnem kmetijskem zemljišču nista v skladu z namensko rabo kmetijskega zemljišča in sta zato nedopustni. Ob upoštevanju prve alineje točke B) 107. člena ZKZ je torej imel inšpektor pooblastilo za izdajo izpodbijane odločbe.

4.Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. Glede na pritožbene ugovore je v obrazložitvi svoje odločbe dodal, da je sporna konstrukcija taka stvar, ki jo je mogoče brez nevarnosti za njeno bistvo odstraniti ali postaviti, saj jo je mogoče premakniti na drugo mesto in po namenu ni trajno spojena ali trajno na nepremičnini ter zato predstavlja premičnino. Navedel je še, da tožnica pred prvostopenjskim organom ni navajala, da sporni panoji niso njeni, ampak je pripombe v zvezi z domnevnim nelastništvom oglasnih panojev prvič podala šele v pritožbi, zato je glede tega prekludirana.

29.Ker je sodišče glede na obrazloženo presodilo, da tožba ni utemeljena, ugotovilo pa tudi ni razlogov, da se izpodbijana odločba izreče za nično, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

K točki II. izreka

5.Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je napačna dejanska ocena toženke, da postavljena panoja nista spojena s parcelo na tak način, da ju ni mogoče odstraniti, brez da bi se poškodovala in da sta trajno spojena z nepremičnino ter predstavljata njen del. Trdi, da spornih objektov ni mogoče odstraniti ali prestaviti, ne da bi se poškodovala do te mere, da na drugem mestu ne bi bila več uporabna, saj sta z betonskimi temelji stalno spojena z zemljiščem. Navaja, da ni lastnica nepremičnine, na kateri stojita sporna oglasna panoja, ki sta spojena s parcelo, zato ni zavezanka za izvršitev ukrepa. Je najemnica obeh plakatnih mest, zato je očitno, da plakatni mesti nista njeni.

30.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

6.Dodaja, da gre v tem primeru za dejavnost, ki je neškodljiva, nima negativnega učinka na kmetijska zemljišča in gre za neobremenjujočo dejavnost v neposredni bližini degradiranega območja obvoznice. Oglasna panoja nista povzročila degradacije zemljišča. Gre za nenevarno dejavnost, ki omogoča neovirano kmetijsko obdelavo zemljišča.

7.Trdi, da izpodbijana odločitev posega v ustavno pravico do mirnega uživanja lastninske pravice (67. člen Ustave) in v svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave). Lastnik parcele zaradi možnosti oddaje zemljišča v najem prejema sorazmerno visoko najemnino. Če bo to pravico zaradi izpodbijane odločbe izgubil, bo s tem poseženo v njegov ekonomski položaj in bo izvotljena njegova lastninska pravica. Tudi dejavnost oglaševanja ima določen javni interes. Poleg tega je v Sloveniji več sto objektov, ki so ravno tako postavljeni na kmetijskih zemljiščih, ampak je njihova uporaba dovoljena s prostorskimi akti. V tem primeru ni nobenega drugačnega razloga za to, da bi bila takšna uporaba prostora prepovedana.

-------------------------------

8.Glede na navedeno tožnica predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta; nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

9.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter se sklicuje na izpodbijano in drugostopenjsko odločbo. Predlaga zavrnitev tožbe.

Ki med drugim določa, da lahko lokalna skupnost v svojem prostorskem aktu na območjih kmetijskih zemljišč dopusti gradnjo objektov ali posegov v prostor, kot so navedeni v točkah a) do k).

Odločanje po sodnici posameznici

Tako že sodna praksa tega sodišča, npr. sodba I U 238/2017 z dne 6. 3. 2018

10.Na podlagi prvega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je v zadevi odločala sodnica posameznica. Tožničin pooblaščenec na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo 14. 3. 2024 sestavi sodišča ni ugovarjal, enako tudi ne toženka do izdaje te sodbe.

Glavna obravnava

Glej sklep Vrhovnega sodišča X Ips 183/2016 z dne 15. 3. 2017

11.Sodišče je 14. 3. 2024 opravilo javno glavno obravnavo, ki se jo je udeležil tožničin pooblaščenec, toženka pa je svoj izostanek z naroka opravičila.

V njenem dopisu prvostopenjskemu organu z dne 16. 12. 2020.

Dokazni sklep

Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta; nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

12.Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo dokaze, predlagane s strani tožnice, in sicer z vpogledom v izpodbijano odločbo z dne 5. 5. 2021 (priloga A1), drugostopenjsko odločbo z dne 18. 2. 2021 (priloga A2) in v fotografije dveh plakatnih mest z dne 28. 8. 2020 in 17. 11. 2020, kar je del upravnega spisa. Sodišče je izvedlo tudi dokaz z vpogledom v preostale listine upravnega spisa.

Glej R. Zagradišnik, v: Komentar Ustave RS, ur. M. Avbelj, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Ljubljana, 2019, str. 590, tč. 18.

13.Sodišče je zavrnilo tožničin dokazni predlog za dokazovanje z izvedencem gradbene stroke, ker ta dokazni predlog ni dopusten (52. člen ZUS-1), ker ga tožnica ni podala v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta oziroma v pritožbi, in ker gre tudi za neprimeren dokaz, saj ga tožnica predlaga v zvezi s pravnim in ne dejanskim vprašanjem. Tožnica je namreč ta dokazni predlog predlagala v zvezi z vprašanjem, ali sta sporna oglasna panoja premičnina ali sta trajno spojena z zemljiščem, kar pa je pravno vprašanje, pri čemer je uporaba prava in s tem odločanje o pravnih vprašanjih v domeni sodišča.

14.Tožničin pooblaščenec je na izrecno vprašanje sodnice na naroku v zvezi z razlogi za uveljavljanje tega dokaznega predloga šele v tožbi povedal, da se je dejansko stanje šele v okviru odločbe o pritožbi izkristaliziralo do te mere, da se je izkazalo, da je treba to vprašanje raziskati z izvedencem. Povedal je še, da je toženka v upravnem postopku opravila ogled, zato se je zdelo očitno, da gre za nepremičnino, pri čemer pa v izpodbijanih odločbah glede tega vprašanja ni kakšne vsebinske obrazložitve. Zavrnitev navedenega dokaznega predloga sodišče podrobneje obrazloži še v nadaljevanju.

Po tej določbi ima kmetijski inšpektor pristojnost prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku.

K točki I. izreka

<br>

15.Tožba ni utemeljena.

Zveza:

16.V obravnavani zadevi ni sporno, da je predmetno zemljišče, parcela št. 1640/1, k. o. ..., opredeljeno kot kmetijsko zemljišče. Sporno tudi ni, da sta na tem kmetijskem zemljišču postavljeni kovinska konstrukcija oglasnega panoja s spremljajočimi jeklenicami in sidri z vpetim oglasnim panojem ter lesena konstrukcija oglasnega panoja s kovinskimi oporami z vpetim oglasnim platnom. Sporen pa je izrek ukrepa kmetijskega inšpektorja, oprt na 4. člen ZKZ in odrejen v skladu s prvo alinejo točke B) 107. člena ZKZ za vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku.

<div id="doc-connection"><div class="connection-category-wrapper"><span class="connection-category1"><strong>RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe</strong></span></div><div class="connection-detail1"> Zakon o kmetijskih zemljiščih (1996) - ZKZ - člen 2, 4, 4/1<br></div></div>

17.Na podlagi prvega odstavka 4. člena ZKZ je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin.

18.Upoštevaje citirano določbo prvega odstavka 4. člena ZKZ in ob nesporni ugotovitvi, da je parcela št. 1640/1, k. o. ... kmetijsko zemljišče, predstavljata predmetni konstrukciji oglasnih panojev na tem zemljišču tudi po presoji sodišča uporabo, ki ni v skladu z njegovim namenom. Kot že samo ime pove, so kmetijska zemljišča namenjena kmetijski dejavnosti. Enako izhaja iz 2. člena ZKZ, ki določa, da so kmetijska zemljišča zemljišča, ki so primerna za kmetijsko pridelavo in so kot kmetijska določena s prostorskimi akti lokalnih skupnosti, ter da se kot izjemo nekmetijsko namensko rabo teh zemljišč določi s prostorskimi akti lokalnih skupnosti. Na kmetijskem zemljišču je sicer dopustno postavljati objekte, ki jih določa 3.č člen ZKZ in je njihova postavitev dopustna na podlagi akta lokalne skupnosti, vendar sporni konstrukciji, opisani v izreku izpodbijane odločbe, ne spadata med tam izrecno navedene objekte, ki jih je dopustno postaviti na kmetijskem zemljišču, zato je zahteva, da se odstranita, utemeljena. Poleg tega tožnik niti ne zatrjuje, da bi šlo za objekta, ki ju je dopustno postavljati na kmetijskem zemljišču skladno s 3.č členom ZKZ.

Pridruženi dokumenti:*

19.Tožbene navedbe, da gre v tem primeru za nenevarno, neobremenjujočo dejavnost, ki nima negativnega učinka na kmetijsko zemljišče, da ta dejavnost ni povzročila degradacije kmetijskega zemljišča in da omogoča neovirano kmetijsko obdelavo zemljišča, so za odločitev v tem primeru pravno nepomembne. Prvi odstavek 4. člena ZKZ se namreč ne nanaša zgolj na preprečevanje onesnaževanja ali drugačnega degradiranja kmetijskih zemljišč, temveč je z njim predpisana tudi uporaba teh zemljišč v skladu z njihovim namenom. To izhaja že iz zakonskega besedila, ki med zapovedjo uporabe kmetijskih zemljišč v skladu z njihovim namenom in zapovedjo preprečevanja njihovega onesnaževanja (…) uporablja veznik "ter", kar pomeni, da obe zapovedi veljata kumulativno, ena ob drugi. Drugi del besedila te zakonske določbe, ki se nanaša na preprečevanje onesnaženja ali drugačnega degradiranja (…) torej ne pomeni razlage prvega dela, temveč vsak od teh delov predstavlja samostojno zapoved. Pri nenamenski rabi in degradaciji zemljišča gre torej za dve ločeni vprašanji. V tej zadevi je pravno pomembno le vprašanje namenske rabe zemljišča, zato navedbe glede degradacije zemljišča in možnosti neovirane obdelave zemljišča za odločitev niso pravno relevantne. S trditvijo, da je v Sloveniji več sto objektov, ki so postavljeni na kmetijskih zemljiščih in je njihova raba dovoljena s prostorskimi akti, pa tožnica ne more izpodbiti pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, kajti ni sporno, da na predmetnem zemljišču s prostorskim aktom ni dovoljena nekmetijska raba, in tožnica kaj takega v postopku niti ni zatrjevala.

<br>

20.Tožnica uveljavlja tudi, da je napačna ugotovitev, da postavljena oglasna panoja nista spojena s parcelo na tak način, da ju ni mogoče odstraniti brez poškodovanja, kajti sta trajno spojena z zemljiščem. Za pravilno ugotovitev okoliščine, ali sta trajno spojena z zemljiščem ali pa gre za premičnino, je predlagala dokazovanje z izvedencem gradbene stroke.

<div class="disclaimer">*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih. </div>

21.Sodišče tožnici ne pritrjuje, da naj bi bilo v postopku nepravilno ugotovljeno, da oglasna panoja nista trajno spojena z zemljiščem. Tožnica je v prvostopenjskem postopku sama navajala, da gre za "začasno postavitev konstrukcije". Tako da zaključevanje drugostopenjskega organa o tem, da je sporna konstrukcija, na kateri je vpet oglasni pano, takšna stvar, ki jo je mogoče brez nevarnosti za njeno bistvo odstraniti, ter ni trajno spojena z zemljiščem, ni nekaj novega. Zato je sodišče tudi zavrnilo dokazni predlog tožnice za določitev izvedenca gradbene stroke, ker ga tožnica ni podala v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta oziroma v pritožbi, saj je kot uveljavljan šele v tožbi nedopusten.