Jedro

Delodajalec ni kršil delavčeve pravice do obrambe v disciplinskem postopku, če se delavec zaradi bolniške odsotnosti obravnav ni udeleževal, njegovo zdravstveno stanje (psihične težave) pa ni bilo takšne narave, da se ne bi zavedal pomena svojih dejanj oz. bil neprišteven. Preko svojega pooblaščenca, ki ga je imel v disciplinskem postopku, pa bi lahko podal tudi pisni zagovor.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Delovno sodišče v A. je z izpodbijano sodbo razsodilo: "1. Razveljavita se kot nezakonita sklepa tožene stranke X. in sicer: a) sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 5.9.1996, št. 03-DK/96, s katerim je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev je bila pogojno odložena za dobo enega leta in b) sklep odbora za pritožbe tožene stranke št. 12-OP/96 z dne 8.10.1996, s katerim je bila zavrnjena tožnikova pritožba in potrjen prvostopni sklep disciplinske komisije.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki B. Z. povrniti stroške postopka in sicer stroške takse za tožbo v višini 900,00 SIT (devetsto tolarjev 00/100) ter potrebne izdatke in nagrado tožnikovega pooblaščenca v višini 78.660,00 SIT (oseminsedem- desettisoč šeststošestdeset tolarjev 00/100), z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe." Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se ni strinjala s podanim mnenjem dr.

P., pa je kljub temu sodišče prve stopnje odločilo o tej zadevi, ne da bi postavilo izvedenca psihiatrične stroke, kot je to predlagala tožena stranka. Poleg tega pa dvomi v nepristranost in objektivnost zaslišane izvedene priče dr. P., ker je tožnikov lečeči zdravnik v Dispanzerju za psihohigieno. Gre za zlorabo procesnih pravic tožnika z namenom, da se izogne disciplinski odgovornosti, ki jo je storil v povsem prisebnem stanju v času pred nastopom bolniškega staleža, to je 11.6.1996 in to s pravnim instituom zastaranja. Tožnik je v času bolniškega staleža opravljal identično delo, kot ga je pred nastopom bolniškega staleža opravljal pri toženi stranki za konkurenčno podjetje. Na zlorabo pravic pa mora sodišče paziti v skladu z 10. čl., v zvezi z 9. čl. ZPP in onemogočiti vsako zlorabo pravic.

Uresničevanje pravic do obrambe, tako kot vseh drugih zakonitih pravic, pa pomeni, da mora biti delavcu omogočeno, da aktivno sodeluje v vseh fazah postopka, ne pa s svojo pasivnostjo in zlorabo onemogoča izvedbo postopka. Zgolj bolniški stalež ne opravičuje prelaganje disciplinskih obravnav. Poleg tega pa še navaja, da se tožnik lahko zagovarja preko pooblaščenca, saj bi ob pošteni uporabi te svoje pravice, podal tudi pismeni zagovor s pomočjo svojega pooblaščenca, v smislu 9. čl. ZPP. Tako bi sodišče prve stopnje eventuelno kršitev lahko saniralo z izvedbo vseh dokazov in zaslišanjem tožnika v skladu z 2. tč. 24. čl. ZDSS, ali pa vrnilo disciplinskim organom v ponovni postopek glede na določilo 93. čl. ZDR, saj zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka ne teče v času postopka pred pristojnim sodiščem.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da so podani. Prav ima pritožba, ko meni, da tožena stranka ni bistveno kršila določila disciplinskega postopka.

Med strankama ni sporno, da ni bil tožnik zaslišan v disciplinskem postopku. Vendar zaključuje pritožbeno sodišče, da sam bolniški stalež ne pomeni upravičene odsotnosti v tem postopku, ampak mora biti navedeno v potrdilo o opravičeni zadržanosti z dela, iz katerih zdravstvenih razlogov se delavec ne more udeležiti zaslišanja določenega dne oz. ne more podati zagovora pred disciplinskimi organi organizacije oz. delodajalca, tega v konkretnem primeru ni bilo. Zato bi se moral tožnik udeleževati sej disciplinskih organov tožene stranke. Oviro za vodenje disciplinskega postopka bi lahko pomenila le ugotovitev zdravnika - psihiatra, da se delavec ne zaveda svojih ravnanj in posledic svojega ravnanja, oziroma, da je neprišteven, kar pa tožnik ni bil, saj to iz izpovedbe izvedene priče ne izhaja. Poleg tega tudi ni kršena tožnikova pravica do obrambe, saj bi tožnik lahko podal tudi pisni zagovor s pomočjo svojega pooblaščenca, ki ga je že imel v disciplinskem postopku pred toženo stranko.

Glede na navedeno ugotavlja pritožbeno sodišče, da tožniku ni bila kršena pravica do obrambe v obravnavanem disciplinskem postopku, kot to pravno zmotno zaključuje sodišče prve stopnje, zato je ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje tako, da mora sodišče prve stopnje izvajati dokaze ter meritorno razsoditi o utemeljenosti oz. neutemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 354. čl. tedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90), na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).