Jedro

Presoja pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Priznavanje duševnih bolečin zaradi posebno težke invalidnosti svojca kot pravno priznane škode pomeni odstop od splošnega pravila odškodninskega prava, da imajo pravico do odškodnine samo neposredni oškodovanci. Določba tretjega odstavka 201. člena ZOR, po kateri imajo zakonec, otroci in starši pravico do odškodnine za svoje duševne bolečine v primeru posebno težke invalidnosti svojca, je zato izjema, ki je na eni strani omejila že sam krog posrednih oškodovancev, na drugi strani pa opredelila pravni standard stanja njihovega svojca kot posebno težko invalidnost. Pogoj za priznanje odškodnine iz tega naslova ni samo invalidnost, tudi ne samo težka invalidnost, pač pa mora iti za posebno težko invalidnost. Ker gre za izjemo, mora biti pristop pri uporabi tega pravnega standarda restriktiven.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvi tožnik se je 3.8.1991 hudo poškodoval v čelnem trčenju dveh avtomobilov na cesti proti Savudriji. Zato je od povzročiteljeve zavarovalnice zahteval plačilo 95.000.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo ter plačilo odškodnine za premoženjsko škodo. Njegova starša sta zahtevala vsak po 1.500.000 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti sina. Sodišče prve stopnje je prvemu tožniku od zahtevanih 30.000.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti prisodilo 3.000.000 SIT odškodnine, od zahtevanih 30.000.000 SIT za strah 1.500.000 SIT, od zahtevanih 30.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 4.000.000 SIT in od zahtevanih 5.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti 630.483,30 SIT. Skupna odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo tako znaša 9.130.483,50 SIT. Prvemu tožniku je prisodilo tudi 500.000 SIT odškodnine za stroške za pomoč in postrežbo med zdravljenjem. Ob obravnavanju ugovora o izčrpani zavarovalni vsoti je ugotovilo, da je ta prosta še v višini 9.630.483,30 SIT. Ker je toženka tožniku z več posameznimi plačili že izplačala 3.772.925 SIT, ji je sodišče ob valorizaciji tega zneska naložilo, da mora tožniku plačati še 3.912.095,73 SIT. Višji tožbeni zahtevek tega tožnika in njegov tožbeni zahtevek za plačilo različne premoženjske škode je zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbena zahtevka druge tožnice in tretjega tožnika ter odločilo o pravdnih stroških.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z odmero pravične denarne odškodnine prvemu tožniku in tudi s presojo, da pri njemu ne gre za tako hudo invalidnost, da bi bilo njegovim staršem mogoče prisoditi odškodnino za njune duševne bolečine. Zato je v tem delu pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo ustrezen del prvostopenjske sodbe. Pritožbi prvega tožnika je ugodilo glede zavrnilnega dela prvostopenjske sodbe v zvezi z odškodnino za premoženjsko škodo, zato odločitev v 1., 2. in 3. točki II. odstavka izreka razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, saj se ni strinjalo z njegovimi razlogi o zastaranju premoženjske škode, ugotovilo pa je še, da so navedeni izreki premalo konkretizirani. Poleg tega je ugodilo toženkini pritožbi in odločitev prvega sodišča v 1. točki I. odstavka (prisodilni del prvostopenjske sodbe) razveljavilo ter zadevo tudi v tem obsegu vrnilo prvemu sodišču v novo sojenje. Pritrdilo je namreč toženkini pritožbeni graji v zvezi z vprašanjem izčrpane zavarovalne vsote, ker je prvostopenjsko sodišče zavarovalno vsoto valoriziralo na dan zadnjega naroka, valorizacija posameznih plačil prvemu tožniku pa je bila izračunana na zgodnejši datum. Ugotovilo je tudi višji seštevek nominalnih zneskov odškodnin, ki so bile plačane prvemu tožniku in ostalim oškodovancem.

Tožniki v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbijajo zavrnitev pritožbe prvega tožnika glede njegove nepremoženjske škode in zavrnitev pritožbe ostalih dveh tožnikov. Uveljavljajo razloge "nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka". Predlagajo razveljavitev izpodbijanega dela pritožbene odločbe o zavrnitvi njihove pritožbe in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Prvi tožnik poudarja, da nobena od pravdnih strank ni ugovarjala izvedenskim mnenjem, glede na ti mnenji pa bi sodišči morali prisoditi višjo odškodnino za posamezne oblike nepremoženjske škode in pri tem upoštevati sodno prakso. Opozarja tudi, da se je dolgo pogajal za izvensodno poravnavo in da ga je toženka pri tem zavajala, saj nikoli ni omenila vprašanja zavarovalne vsote, pred vložitvijo tožbe pa mu je na koncu ponudila 14.000.000 SIT. Neupoštevne so navedbe toženke, da je zavarovalna vsota presežena za več kot 16.000.000 SIT, saj je toženka ravnala neskrbno in je oškodovancem, katerih zdravljenje je bilo zaradi manjšega obsega poškodb prej zaključeno, izplačala več, kot bi jim pripadalo. Prvi tožnik meni, da bi morala toženka počakati s plačilom odškodnine vsem oškodovancem.

Druga tožnica in tretji tožnik povzemata razloge prvostopenjske sodbe za zavrnitev njunega zahtevka in se ne strinjata s presojo, da pri prvemu tožniku ne gre za posebno težko invalidnost. Pri tem zatrjujeta, da sodišče ni upoštevalo mnenja dr. M. M. B., da ni pričakovati, da bi se prvi tožnik delovno rehabilitiral in da je prognoza neugodna. Revizija zatrjuje veliko medsebojno odvisnost in tesno povezanost tožnikov ter intenzivnost duševnih bolečin obeh staršev zaradi sinovega stanja.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da revizije ni mogoče vložiti zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar jasno izhaja iz tretjega odstavka 370. člena ZPP. V zvezi s tem razlogom revizija podrobno opozarja na potek pogajanj pred vložitvijo tožbe in zatrjuje toženkino zavajanje, vendar so te trditve nedovoljena revizijska novota. V uvodu uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka revizija v nadaljevanju niti opisno niti z navedbo zakonske določbe ni opredelila, zato tega razloga revizijsko sodišče ni moglo obravnavati.

Predmet revizijskega preizkusa je glede na vsebino revizije, obseg revizijskega izpodbijanja in rezultat pritožbenega postopka le materialnopravno vprašanje, ali bi prvemu tožniku šla višja pravična denarna odškodnina od odmerjene (zavrnilni del pritožbene odločbe v II. odstavku izreka v zvezi z zavrnilnim delom prvostopenjske sodbe v 2. točki I. odstavka izreka), in materialnopravno vprašanje, ali njegovo stanje pomeni posebno težko invalidnost, zaradi katere bi ostalima dvema tožnikoma za njune duševne bolečine šla odškodnina.

Odgovor revizijskega sodišča na obe vprašanji je negativen. Tožnik je bil v času prometne nesreče dvajset let star dijak. Diagnoza njegovih poškodb je bila: obtolčenina možganov, udarnina v predelu čela, zlom desne ličnice, udarninsko raztrganinske rane na čelu, bradi in spodnji ustnici, levi nadlahti, komolcu in podlahti, na hrbtišču leve roke ter drugem do četrtem prstu iste roke, na desni goleni, izbitje in zlom prvega in drugega levega zgornjega sekalca, pretres mrežnice obeh očes, raztrganina notranjega miniskusa desnega kolena, poškodbeno zmehčanje hrustanca obeh pogačic in delna raztrganina prednjega križnega ligamenta desnega kolena. Zdravljenje je bilo dolgotrajno z več hospitalizacijami in številnimi pregledi pri specialistih in domačemu zdravniku. Najhujša je bila poškodba možganov, ki je povzročila psihoorganski sindrom z znaki psihoorganske osebnostne spremenjenosti: rigidnost v mišljenju, okrnjenost kognitivnih funkcij, kar se odraža v zmanjšani sposobnosti koncentracije, oslabljenem po mnenju in oslabljenih višjih psihičnih funkcijah. Tožnik se v desetih letih od nesreče ni uspel delovno rehabilitirati. Težave ima pri teku, počepanju, poklekanju, dolgotrajni hoji, močno je omejen za šport in družabne dejavnosti, zaradi zmanjšane grobe moči z levico ne more dvigniti več od petih kilogramov bremena. Podrobnejše razloge o vseh oblikah nepremoženjske škode vsebuje prvostopenjska sodba na sedmi do dvanajsti strani. Za vse štiri oblike nepremoženjske škode je bilo tožniku odmerjeno 9.130.483,50 SIT pravične denarne odškodnine.

Merila za prisojo pravične denarne odškodnine vsebujejo določbe 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ga je treba v tej zadevi uporabiti na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakona. Po navedenih merilih je treba škodo konkretizirati in individualizirati, torej ugotoviti objektivni obseg škode pri konkretnemu oškodovancu in upoštevati tudi njegove posebne okoliščine, na drugi strani pa je treba upoštevati še širše okvire, ki se odražajo ob primerjanju posameznih škod in zanje prisojenih odškodnin. Obe sodišči sta navedena merila materialnopravno pravilno uporabili. Tudi revizijsko sodišče je naredilo primerjavo s prisojo odškodnin v podobnih primerih. Ugotovilo je, da je prvemu tožniku odmerjena odškodnina primerno uvrščena v okvir prisoje za take vrste škodo. Omenjeni znesek pomeni glede na razmere v času sojenja na prvi stopnji približno oseminpetdeset in pol takratnih povprečnih plač. Njegovo škodo je uvrstiti v skupino hudih primerov po Fischerjevi klasifikaciji telesnih poškodb, v tej IV. skupini pa znaša povprečna odškodnina oseminpetdeset povprečnih plač (podatki iz pregleda sodne prakse, objavljenega v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001). V dejanskih ugotovitvah obeh sodišč v tej pravdni zadevi ni podlage za odmero višje denarne odškodnine.

Ob pravkar pojasnjenih razlogih revizijsko sodišče ugotavlja, da v sedanji fazi postopka ni pravno pomembno vprašanje, ali je toženka ob izplačevanju odškodnin posameznim oškodovancem (med njimi vsaj delno tudi prvemu tožniku) ravnala pravilno, ko je nekaterim plačevala delne odškodninske zneske prej, drugim kasneje. Prvo sodišče je tožniku odmerilo pravično denarno odškodnino, toženki pa je naložilo v plačilo nižji znesek zato, ker je upoštevalo delna plačila odškodnine prvemu tožniku. Obsodilni del prvostopenjske sodbe je bil sicer razveljavljen, ker delna plačila niso bila valorizirana na dan sojenja, kar pa pomeni, da je bilo tožniku v končnem znesku prisojeno preveč, ne pa premalo. Za odločitev o izpodbijanem zavrnilnem delu obeh sodb je pomembno le, ali bi šla prvemu tožniku višja pravična denarna odškodnina, na to vprašanje pa je revizijsko sodišče že odgovorilo negativno.

Tudi druga tožnica in tretji tožnik neutemeljeno izpodbijata zavrnitev njunega tožbenega zahtevka za plačilo denarne odškodnine za njune duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti njunega sina. Priznanje te vrste škode kot pravno priznane pomeni odstop od splošnih pravil odškodninskega prava, da imajo pravico do odškodnine samo neposredni oškodovanci. Določba tretjega odstavka 201. člena ZOR, po kateri imajo zakonec, otroci in starši pravico do odškodnine za svoje duševne bolečine v primeru posebno težke invalidnosti svojca, je zato izjema, ki je na eni strani omejila že sam krog posrednih oškodovancev, na drugi strani pa opredelila pravni standard stanja njihovega svojca kot posebno težko invalidnost. Pogoj za priznanje odškodnine iz tega naslova ni samo invalidnost, tudi ne samo težka invalidnost, pač pa mora iti za posebno težko invalidnost. Ker gre za izjemo, mora biti pristop pri uporabi tega pravnega standarda restriktiven. V tej luči so pravilni razlogi obeh sodišč, da stanje prvega tožnika ne pomeni posebno težke invalidnosti v smislu navedene zakonske določbe. Sodna praksa posrednim oškodovancem priznava odškodnino le v izjemnih primerih, kot so tetraplegija (II Ips 323/94), zoglenitev desne roke in noge zaradi udara električnega toka s postkomocijskim sindromom in hudo reaktivno depresijo (II Ips 784/94), osebnostne spremembe s hudim upadom intelektualnih sposobnosti in moteno motoriko (II Ips 403/98), stoprocentna invalidnost zaradi hude možganske poškodbe z osebnostno spremenjenostjo in vezanostjo na tujo pomoč in postrežbo (II Ips 285/97) ter v drugih izjemnih primerih, razvidnih tudi v že omenjeni knjigi.

Stanje prvega tožnika je revizijsko sodišče opisalo že pri obravnavanju njegovega dela revizije. Iz tega opisa sicer izhaja določena stopnja tožnikove invalidnosti na psihičnem in fizičnem področju ter znatno zmanjšanje njegove življenjske aktivnosti, ki pa ni tolikšno, da bi ga bilo mogoče uvrstiti v pravni standard posebno težke invalidnosti. V tem delu revizija druge tožnice in tretjega tožnika neutemeljeno opozarja, da prvo sodišče ni upoštevalo mnenja psihiatrinje, saj ga je povzelo na enajsti in dvanajsti strani sodbe (stanje v zvezi z delovno rehabilitacijo, prognoza bodočega stanja) in tudi upoštevalo. Revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravni presoji obeh sodišč, da je tožbeni zahtevek obeh staršev kljub dejstvu, da zaradi invalidnosti svojega sina trpita določene duševne bolečine, neutemeljen.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo vseh treh tožnikov zavrnilo in z njo tudi njihove priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).