Jedro

Stranka ne more dopolnjevati pomanjkljive trditvene podlage s svojo izpovedjo (ob zaslišanju) in z vsebino drugih dokazov. Če, kot v konkretnem primeru (ko tožba vsebuje le navedbe, da odpoved delovnega razmerja zaradi nesposobnosti ni imela podlage, da je tožena stranka ravnala šikanozno, zaradi česar je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in nastopa bolniškega staleža, zaradi česar tožnici pripada pravična odškodnina za nematerialno škodo), tožba ne vsebuje navedb o vseh elementih odškodninskega zahtevka, takšna pomanjkljiva trditvena podlaga onemogoča ugoditev odškodninskemu tožbenemu zahtevku.

Izrek

Pritožba tožnice se zavrne, pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti glasi: Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati znesek 12.518,78 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe do plačila.

Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 2066,50 EUR, v 8 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.“ Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 633,31 EUR, v 8 dneh od prejema te sodbe.

Tožnica krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku, s katero je tožnica zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 12.518,78 EUR, delno ugodilo. Toženki je naložilo, da tožnici plača znesek 4.200,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2009 dalje do plačila, v 8 dneh in ji povrne pravdne stroške v višini 2.080,26 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku (znesek 8.318,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožnica je vložila pritožbo zoper sodbo, smiselno zoper njen zavrnilni del in posledično zoper odločitev o stroških postopka, iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da jo v izpodbijanem delu spremeni in prizna višjo odškodnino, podrejeno pa, da jo v tem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajala je, da je sodišče glede višine odškodnine sledilo ugotovitvam izvedenca mag. V.F.R., ki je za vsako vprašanje navedel več možnosti. Delovno sodišče bi moralo izkustveno vedeti, kakšne hude travme doživljajo delavci. Tožnica je bila kot epileptik pri toženi stranki diskriminirana. Pri odločitvi o višini nepremoženjske škode bi moralo sodišče prve stopnje slediti navedbam tožnice. Subjektivne individualizacije odškodnine sodišče prve stopnje ni opravilo niti ni upoštevalo, da je toženka tožnici večkrat zaporedoma povzročala stresne situacije. Poleg vročitve odpovedi, ki je en dogodek, je stres pri tožnici povzročalo prejšnje obnašanje toženke, npr. ko je toženka silila tožnico na zdravniški pregled in ji ponujala štiriurno delo. V postopku je bilo upoštevano zgolj tisto, kar je izpovedal izvedenec, ne pa tudi, da tožnici denarna odškodnina pripada za pretrpljene telesne bolečine, pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti, razžalitve, dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebne pravice. Že zaradi same izgube službe na nezakonit način je tožnica upravičena do odškodnine. Meni, da je prisojena denarna odškodnina prenizka. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper sodbo, smiselno zoper njen ugodilni del in odločitev o stroških, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa jo v tem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožba pomanjkljiva, saj iz nje ni razvidno, iz katerega ravnanja naj bi izhajala škoda, kakšna škoda je nastala tožnici in iz katerega pravnega naslova je tožnica zahtevala povrnitev škode. Trditvena podlaga tožbe je glede predpostavk odškodninske odgovornosti pomanjkljiva. Na poziv sodišča na obravnavi 15. 4. 2008 je tožnica dopolnila tožbo, vendar kljub obširnim navedbam ni odpravila pomanjkljive trditvene podlage. Tožnica se je pri navedbah sklicevala na postopka v zadevah opr. št. Pd 391/2005 in Pd 260/2007, kar je nedopustno, saj vpogled v spise lahko prestavlja le dokaz, ki po uveljavljeni sodni praksi ne more nadomestiti pomanjkljivih trditev o dejstvih. Kljub temu je sodišče prve stopnje ugotavljalo številna dejstva, ki jih tožnica ni zatrjevala, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka. Glede elementa protipravnosti je tožnica na prvem naroku za glavno obravnavo ponavljala trditve o šikanoznem odnosu tožene stranke, ni pa opredelila, kakšen naj bi bil šikanozen odnos oziroma s katerim ravnanjem naj bi tožena stranka šikanirala tožnico. Vse ugotovitve sodišča v zvezi s protipravnim ravnanjem tožene stranke predstavljajo ugotavljanje dejstev, ki jih tožnica ni zatrjevala. Tudi glede škode je tožnica navedla le, da se je poslabšalo njeno zdravstveno stanje, zaradi česar naj bi utrpela duševne bolečine. V svoji izpovedi o prestanih duševnih bolečinah tožnica trditev ni konkretizirala. Ni navedla, kakšne bolečine je trpela, v čem so se manifestirale, kakšne intenzivnosti so bile, koliko časa so trajale, katere so bile te spremembe zdravstvenega stanja in kako je to vplivalo na njeno počutje. Na podlagi mnenja izvedenca je sodišče prve stopnje nadomestilo manjkajoče trditve tožnice, zato gre za informativni dokaz. Opisana kršitev postopka ne more predstavljati podlago za zakonito sodbo. Sodišču prve stopnje nadalje tudi očita, da ni upoštevalo izpovedi tožene stranke, da bi bile listine v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti vročene v kavarni hotela S.. Ni objektivnih in nespornih ugotovitev, ki bi potrdile obstoj duševnih bolečin pri tožnici ter vzročne zveze med bolečinami in zatrjevanim šikanoznim ravnanjem toženke. Bolečine tudi niso bile take intenzivne, da bi opravičevale prisojo denarne odškodnine, zato je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna. Ne strinja se z višino prisojene odškodnine. Za blage duševne bolečine, katerih trajanje ni bilo ugotovljeno, bi tožnici pripadala odškodnina v znatno manjšem znesku. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je z izvedbo dokazov prekoračilo trditveno podlago tožbe, storilo bistveno kršitev določb postopka.

Skladno s prvim odstavkom 7. člena ZPP (ki se po določbi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami, ZDSS-1, uporablja v tej zadevi) morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo. Obstaja povezanost med trditvenim in dokaznim bremenom. To pomeni, da ne zadošča, da bi stranka le predlagala izvedbo določenih dokazov, temveč mora hkrati navesti tudi okoliščine, ki jih s predlaganimi dokazi dokazuje. Dolžnost stranke je torej, da zatrjuje za odločitev relevantna dejstva in predlaga zanje dokaze. To dolžnost pa je tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje opustila, saj je podala zelo skope in pavšalne navedbe. Tako tožba v zvezi z elementoma protipravnosti in škode navede le, da toženkine navedbe v odpovedi delovnega razmerja zaradi nesposobnosti niso imele podlage, da je tožena stranka ravnala šikanozno, zaradi česar je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in nastopa bolniškega staleža in da ji pripada pravična odškodnina za nematerialno škodo. Na pripombe tožene stranke je sodišče na glavni obravnavi dne 15. 4. 2008 skladno z načelom materialno-pravdnega vodstva iz 285. člena ZPP tožnico opozorilo na nesklepčnost zahtevka in jo pozvalo, da dopolni manjkajoče navedbe. Tožnica je po pooblaščenki predlagala vpogled v spisa Delovnega sodišča opr. št. Pd 391/2005 in Pd 260/2007, v katerem naj bi po njenih navedbah šlo za enako dejansko stanje, in dodala, da v postopku uveljavlja pravično satisfakcijo za duševne bolečine, ki jih je utrpela zaradi šikanoznega obnašanja tožene stranke do nje v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Na podlagi teh navedb je tožnica predlagala zaslišanje in prič ter pridobitev izvedenskega mnenja ustreznega izvedenca medicinske stroke.

Pomanjkljive trditvene podlage stranka ne more dopolnjevati s svojim zaslišanjem in izvedbo drugih dokazov. V skladu z razpravnim načelom iz prvega odstavka 7. člena ZPP so namreč za zbiranje procesnega gradiva oziroma navajanje dejstev odgovorne stranke, zato sodišče ni dolžno upoštevati ničesar, česar vsaj ena stranka ni zatrjevala. Utemeljeno tožena stranka opozarja, da tožnica ni podala konkretnih navedb v zvezi z elementi odškodninskega delikta. Tožnica bi morala najprej sama navesti konkretne trditve (npr. določno opredeliti, kaj šteje za protipravno oziroma šikanozno ravnanje, katere so bile te spremembe zdravstvenega stanja v posledici škodnega dogodka, kakšne duševne bolečine je trpela, kakšne intenzivnosti so bile, koliko časa so trajale in opredeliti pravno priznan izvor duševnih bolečin), v dokaznem postopku pa bi se (s prav tako z njene strani predlaganimi dokazi) potem ugotavljala resničnost teh trditev (212. člen ZPP). Predlog tožnice je bil, da sodišče ugotovi šikanoznost delodajalčevega ravnanja z njeno izpovedjo, čeprav je navedeno okoliščino po mnenju tožnice razbrati iz zdravniških spričeval, ki so predloženi kot dokaz. Takšna napoved ugotavljanja dejstev bi pomenila, da bi sodišče izvajalo dokaze za zbiranje informacij v nasprotju z razpravnim načelom kot temeljnim načelom postopka (prvi odstavek 7. člena ZPP). Enako velja za škodo v zvezi s poslabšanjem zdravstvenega stanja. Dokaz z izvedencem medicinske stroke je v takšnem primeru le informativne narave. Izvedba dokaza zato, da bi tožnica na njegovi podlagi lahko oblikovala svoje trditve o nastali škodi, pa ni dopustna (podobno sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 234/2005 z dne 10. 5. 2007). Z izvedbo dokazov ob pomanjkljivi (nepopolni) in nejasni trditveni podlagi – tožnica po pooblaščenki celo v pritožbi navaja, da ni šlo za en sam škodni dogodek in da je nastalo več škodnih posledic oziroma je šlo za več izvorov duševnih bolečin - sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z navedenima določbama ZPP.

Opisano kršitev določb ZPP, ki po pritožbenih navedbah tožene stranke ne more predstavljati podlago za zakonito sodbo, tožena stranka uveljavlja v pritožbenem postopku. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 339. člena ZPP ugotavljalo, ali je takšna kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Zakonitost sodbe je potrebno razumeti kot zakonitost odločitve sodišča o vsebini zahtevka oziroma glede na izid spora. V sodni praksi (npr. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II DoR 36/2009 z dne 15. 7. 2009) se je izoblikovalo stališče, da pomanjkljiva (nepopolna) trditvena podlaga (ki je ostala taka tudi po pozivu sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva) onemogoča ugoditev odškodninskemu tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo in tožnici prisodilo odškodnino v znesku 4.200,00 EUR, v primeru pravilnega postopanja po določbah 7. (in 212.) člena ZPP pa bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti.

Po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP sodišče druge stopnje razveljavi s sklepom sodbo prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (339. člena ZPP), in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za procesno situacijo, ko pritožbeno sodišče ne bi moglo samo odpraviti postopkovne kršitve razpravnega načela. Pooblastilo za odpravo navedene kršitve ima pritožbeno sodišče v 6. alineji 358. člena ZPP, ki prepoveduje razveljavitev sodbe in vračanje zadeve v novo sojenje, če lahko samo odpravi kršitev določb postopka (drugi odstavek 347. člena ZPP). Ta določba sodišču druge stopnje sicer nalaga razpis pritožbene obravnave v primeru, če je kršitve določb pravdnega postopka glede na njihovo naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje. Vendar pa obravnava ni nujna za odstranitev takih kršitev postopka, ki pomenijo nedovoljen presežek – ko je sodišče prve stopnje storilo kaj več, kot bi smelo. Sem spada primer kršitve razpravnega načela, ko sodišče z izvedbo dokazov nadomesti manjkajočo trditveno podlago. Ob uporabi argumenta „a contrario“ pri razlagi določbe drugega odstavka 347. člena ZPP in upoštevaje jasni namen zakona, izražen zlasti z načelom pospešitve postopka, gospodarnosti in na splošno smotrnosti vodenja postopka, obravnava ni nujna za odpravljanje tistih postopkovnih kršitev, ki jih je glede na njihove značilnosti mogoče odpraviti tudi brez nje. Pritožbeno sodišče lahko ugotavlja, kakšen vpliv je imela kršitev na sodbo. In če narava kršitve to dopušča, ne more biti ovir, da bi tak vpliv moglo tudi odstraniti, in sicer brez obravnave, ki bi bila v takih primerih popolnoma prazna in sama sebi namen (tako Zobec v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2009, tretja knjiga, strani 441, 442 in 482). Navedeno pomeni, da je odpravo procesne kršitve razpravnega načela, za katero niso potrebna procesna dejanja oz. jo je glede na njihovo naravo mogoče odpraviti brez glavne obravnave pred pritožbenim sodiščem, dopustno sanirati že na seji pritožbenega senata.

Pritožbeno sodišče je zato ob uporabi 6. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. točka izreka) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ker je odškodninski tožbeni zahtevek neutemeljen, se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno posebej opredeljevati do pritožbenih navedb tožnice in tožene stranke glede višine prisojene odškodnine.

S svojo odločitvijo je pritožbeno sodišče spremenilo razmerje uspeha strank v sporu v korist tožene stranke, zato je v skladu z določbo 2. odst. 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških celotnega postopka. Med utemeljene stroške tožene stranke, ki so bili priglašeni na koncu vsake vloge in po stroškovniku, spadajo nagrada odvetnici za vložitev odgovora na tožbo (500 točk), 500 točk za zastopanje na prvem naroku, trajanje 250 točk, za zastopanje na drugem naroku 250 točk, trajanje drugega naroka 200 točk, za zastopanje na tretjem naroku 250 točk, trajanje 100 točk, za zastopanje na četrtem naroku 250 točk, trajanje 250 točk, porabljen čas za potovanje 120 točk, za 4 prihode na sodišče, skupaj 480 točk. Stroški zastopanja tako znašajo 3030 točk, kar znese ob vrednosti 0,459 EUR, 1390,77 EUR. Ob priznanih stroških pooblaščenca tožene stranke je pritožbeno sodišče upoštevalo še 2 % za materialne stroške in 20 % DDV ter sodno takso za odgovor na tožbo v v znesku 62,60 EUR. Utemeljeni so tudi stroški odvetnika za prihod na sodišče (172 km po ceni 30 % od cene za liter 95-oktanskega bencina, ki je znašala na dan 10. 3. 2009 za štiri javne obravnave skupaj 198,14 EUR) in potni stroški toženke v višini cene javnega prevoza (Rogaška Slatina – Celje – Rogaška Slatina 8,20 EUR v obe smeri za štiri prihode na sodišče 32,80 EUR). Celotni stroški, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženi stranki, tako znašajo 2.066,50 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki skladno z načelnim pravnim mnenjem Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006 tečejo od poteka paricijskega roka dalje, do plačila.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, je tožnica dolžna povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je toženi stranki skladno z OT po stroškovniku priznalo 625 točk za sestavo pritožbe in 20 % DDV, kar glede na vrednost točke 0,459 EUR ter takse za pritožbo 289,06 EUR, znaša 633,31 EUR. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.