Jedro

Tožnik (vojak) je bil pred prevedbo razporejen na dolžnosti enotovni podčastnik, z ukazom pa je bil določen za nadomeščanje poročnika, razporejenega na dolžnosti poveljnika čete. Pripadnik Slovenske vojske na tej dolžnosti je bil uvrščen v 34. začetni plačni razred, tožnik pa je bil preveden v 31. plačni razred. Za utemeljenost tožbenega zahtevka na plačilo razlike v plači je odločilno, da je tožnik v spornem obdobju opravljal delo poveljnika čete, ki je bilo bolj zahtevno od njegove dolžnosti enotnega podčastnika ter zaradi tega višje ovrednoteno. Ker je tožnik opravljal vse naloge zahtevnejšega delovnega mesta, je upravičen do plačila razlike v plači med 31. plačnim razredom in 34. plačnim razredom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se tožeči stranki prizna razlika v plači med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo morala prejemati ob upoštevanju začasnega nadomeščanja na drugem delovnem mestu in sicer: - za obdobje od 5. 5. 2008 do 31. 7. 2008 razliko med dejansko izplačano plačo s količnikom 3,10 in plačo s količnikom 3,60 ter - za obdobje od 1. 8. 2008 do 31. 12. 2008 razliko med dejansko izplačano plačo za 31. plačni razred in plačo za 34. plačni razred (I. točka izreka).

Nadalje je tožena stranka dolžna tožeči stranki za obdobje od 5. 5. 2008 do 31. 12. 2008 obračunati bruto razliko v plači in izplačati neto razliko v plači med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožeča stranka morala prejemati ob upoštevanju začasnega nadomeščanja na drugem delovnem mestu in sicer - za obdobje od 5. 5. 2008 do 31. 7. 2008 razliko med dejansko izplačano plačo s količnikom 3,10 in plačo s količnikom 3,60 ter - za obdobje od 1. 8. 2008 do 31. 12. 2008 razliko med dejansko izplačano plačo za 31. plačni razred in plačo za 34. plačni razred, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov (od maja 2008 do decembra 2008), kot so razvidni iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki za posamezni mesečni znesek tečejo od 6. dne v naslednjem mesecu dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (II. točka izreka). Nadalje je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 526,92 EUR v roku 8 dni od prejema sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka), tožena stranka pa sama krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

Zoper 2. alineo I. točke izreka ter zoper II. točko izreka, razen zoper alineo, ki se nanaša na obdobje od 5. 5. 2008 do 31. 7. 2008 za razliko med dejansko izplačano plačo s količnikom 3,10 in plačo s količnikom 3,60 in zoper 1., 2. in 3. alineo obrestnega dela (od maja 2008 do julija 2008), se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži povračilo pravdnih stroškov oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Nesporno dejstvo je, da bi bil tožnik pred prehodom oziroma prevedbo v nov plačni sistem na podlagi ZSPJS, v kolikor bi bil razporejen na dolžnost poveljnika poveljniško logističnega voda, razporejen v plačni razred s količnikom 3,60. Ta plačni razred bi bil hkrati enak izhodiščnemu količniku za določitev osnovne plače, saj se tožniku ne bi priznalo napredovanj, ki jih je dosegel v nižji tarifni skupini (primerjava s 1. odstavkom 31.a člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi). Tožnik je bil formalno razporejen na dolžnost, katere količnik je bil uvrščen v V. tarifno skupino, dejansko pa je opravljal delo na formacijski dolžnosti, katere količnik je bil uvrščen v VII. tarifno skupino. To izhaja tudi iz tožbenega zahtevka tožeče stranke, ki se nanaša na obdobje pred uveljavitvijo ZSPJS, to je pred 1. 8. 2008, saj zahteva izplačilo razlike v plači samo do izhodiščnega količnika za določitev osnovne plače (3,60), za dolžnost poveljnika poveljniško logističnega voda brez doseženih napredovanj v tarifni skupini.

V pritožbi tožena stranka z obširnim navajanjem določb, ki so urejale prevedbo javnih uslužbencev na podlagi ZSPJS, zagovarja stališče, da bi bila formacijska dolžnost tožnika po prevedbi prevedena v 31. razred in bi mu takšen plačni razred pripadal na dolžnosti, ki jo je dejansko opravljal, to je na dolžnosti poveljnika poveljniško logističnega voda. Prevedba bi se namreč opravila v skladu z 49.a in 49.b členom ZSPJS, pri čemer opozarja, da tožnik na dan prevedbe ne bi imel priznanih napredovanj v plačilnih razredih, upoštevali pa bi se tisti dodatki iz 49.b člena ZSPJS, ki bi jih imel pred prehodom v plačni sistem po ZSPJS. Tožnikova formacijska dolžnost (delovno mesto) bi bila prevedeno v 31. plačni razred in sicer po sledeči formuli: 3,96 količnik za določitev osnovne plače v višini 3,60, plus 10% povišanje osnovne plače na podlagi 4. odstavka 58. člena Zakona o službi v Slovenski vojski, 20% dodatek na podlagi 107. člena Zakona o obrambi, 15% dodatek na podlagi 9. člena Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenih v službah Vlade RS in v upravnih organih, 0,55 količnika na podlagi 16. člena Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenih v službah Vlade RS in v upravnih organih, 0,10 količnika na podlagi 10.a člena Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade RS in v upravnih organih, 0,15 količnika na podlagi 16.a člena Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade RS in v upravnih organih, vse pomnoženo z 248,72 EUR, kar bi bilo 1.528,63 EUR. Ta znesek pa je najbližji vrednosti 31. plačnega razreda, ki je znašala na podlagi priloge 1, veljavne od 1. 7. 2008, 1.531,02 EUR. Tako bi bil tožnik po enaki formuli preveden in uvrščen v 31. plačni razred. To pomeni, da bi tožnik od 1. 8. 2008 dejansko prejemal plačo ob upoštevanju uvrstitve v 31. plačni razred in mu tako sploh ni nastala razlika v plači, saj bi bil tudi na dolžnosti, ki jo je dejansko opravljal, se pravi na dolžnosti poveljnika poveljniškega logističnega voda preveden in uvrščen v 31. plačni razred. Priglaša stroške pritožbe.

Tožeča stranka v odgovoru prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilo uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, pri čemer zatrjuje, da bi bil tožnik v skladu z določbami Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 56/2002, s spremembami; ZSPJS) tudi na tistem delovnem mestu, ki ga je dejansko opravljal, to je na dolžnosti poveljnika poveljniško logističnega voda, preveden v 31. plačni razred in mu razlika v plači sploh ne bi nastala. Zato izpodbija le tisti del sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na plačilo razlike v plači za čas od uveljavitve novega plačnega sistema za javne uslužbence, to je od 1. 8. 2008 dalje, pa do konca decembra 2008. Določbe 49.a, 49. b in 49.c člena ZSPJS, ki so urejale prevedbo osnovne plače javnega uslužbenca in njeno uvrstitev v plačni razred, za obravnavani spor niso odločilne. Tožnik je bil pred prevedbo razporejen na dolžnosti enotovni podčastnik, z ukazom št. ... pa je bil določen za nadomeščanje poročnika A.A., razporejenega na dolžnosti poveljnika čete, in sicer za vodenje in poveljevanje v Poveljniško logističnem vodu. Tožnik je poročnika A.A. nadomeščal od 5. 5. 2008 do 31. 12. 2008. V obravnavani zadevi ne gre za vprašanje, ali bi bil tožnik pravilno preveden, oziroma za določitev osnovne plače po novem sistemu. Bistveno je, da je bil za delovno mesto, ki ga je opravljal tožnik pred prevedbo, določen količnik osnovne plače v višini 2,50, tožnik pa je imel količnik 3,10. Po prevedbi je bilo za delovno mesto določen 31. plačni razred. Za delo, ki ga je tožnik opravljal med 5. 5. 2008 in 31. 12. 2008, pa je bil določen količnik v višini 3,60, kar je bilo kasneje prevedeno v 34. plačni razred.

Bistveno je torej, v kateri plačni razred je uvrščena formacija poveljnika čete, na katero je bil razporejen A.A.. Ker tožena stranka navaja, da je bil pripadnik Slovenske vojske na tej dolžnosti uvrščen v 34. začetni plačni razred, tožnik pa je bil preveden v 31. plačni razred, je za utemeljenost tožbenega zahtevka odločilno, da je tožnik v spornem obdobju opravljal delo poveljnika čete, ki je bilo bolj zahtevno od njegove dolžnosti enotnega podčastnika ter zaradi tega višje ovrednoteno. Ne gre torej za vprašanje, v kakšen plačni razred bi bil tožnik preveden, temveč kako ovrednoteno delo oziroma dolžnost je v spornem obdobju dejansko opravljal. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku ter tožniku prisodilo razliko v plači med 31. plačnim razredom in 34. plačnim razredom, saj je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je tožnik dejansko vseh pet dni v tednu (in ne le štiri, kot je to zatrjevala tožena stranka) opravljal vse naloge zahtevnejšega delovnega mesta. Priča A. A. je glede tega potrdila, da je bil tožnik z ukazom iz leta 2007 določen za njegovega namestnika, od maja 2008 pa določen za upravnika v vojaškem objektu, na razrešeni dolžnosti pa jo je nadomestil tožnik. Priča B.B. pa je izpovedala, da je bil tožnik do septembra 2009 kot enotovni podčastnik v liniji vodenja in poveljevanja njegov prvi nadrejeni. Pred premestitvijo na delo v kadetnico pa je bil njegov neposredno nadrejeni A.A.. Pojasnil je, da so v kritičnem obdobju vse naloge, vsa povelja in sploh vse, kar je bilo treba izvrševati, dobivali od tožnika in sicer vse dni v tednu. Vse kar se tiče vodenja in poveljevanja je bilo preneseno na tožnika in njemu je bilo potrebno poročati o izvršenih nalogah na enak način, kot pred tem A.A..

Na podlagi skladnih izpovedi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik po premestitvi v kadetnico v A od 5. 5. 2008 pa do 31. 12. 2008 dejansko opravljal dela in naloge poveljnika čete, torej vodenja in poveljevanja v poveljniško logističnem vodu. Skladno s sodno prakso je pravilno razsodilo, da je upravičen do višjega plačila za zahtevnejše delovno mesto, saj je opravljal vse naloge zahtevnejšega delovnega mesta.

Ker pritožbeni razlogi niso podani niti tisti, na katere je pazilo po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.

Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k boljši razjasnitvi stvari, zato tožeča stranka sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu s 155. členom ZPP.