Jedro

Pravdni stranki sta svoje poslovno sodelovanje opredelili v dveh podjemnih pogodbah in sicer po osnovni pogodbi in po pogodbi o dodatnih delih, ki ju je potrebno obravnavati ločeno. Zato je sodišče pravilno zavrnilo zatrjevanje tožene stranke, da je potrebno dela po osnovni pogodbi in po pogodbi za dodatna dela obravnavati kot celoto, zaradi česar bi bila tožena stranka upravičena zaradi napak na delih po osnovni pogodbi uveljavljati znižanje plačila za dodatna dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške, kakor tudi tožeča stranka svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 2838/2008 z dne 13.2.2008 v 1. in 3. točki izreka za znesek 9.920,89 EUR z zamudnimi obrestmi in za izvršilne stroške v višini 136,00 EUR (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.090,65 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa do jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bili pravdni stranki v pogodbenem odnosu. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki ustno v letu 2005 sklenili podjemno pogodbo, na podlagi katere se je tožeča stranka zavezala za toženo stranko opraviti določena keramičarska dela na objektih Š. 19 in M. 9. Ta dela, ki so bila predvsem dela polaganja keramike so se izvajala v letih 2005, 2006 in 2007. Ugotovilo je še, da sta se stranki v kasnejši fazi izvajanja osnovne pogodbe, posebej dogovorili, da bo tožeča stranka opravila še dodatna dela, v kuhinji, restavraciji, bifeju in kurilnici, ki so zajemala poleg polaganja keramike tudi dobavo keramike. Do navedenih zaključkov je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi trditev, ki sta jih pravdni stranki podali v postopku na prvi stopnji in izvedenem dokaznem postopku, ki je temeljil na izpovedih zaslišanih prič.

6. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo storitev, ki jih je opravila po pogodbi za dodatna dela. Navedena dela je zaračunala z računom št. R 100/06 z dne 30.11.2006 št. 3/07 z dne 31.1.2072, ki jih je tožena stranka le delno plačala. Sodišče prve stopnje je po stališču pritožbenega sodišča pravilno zavrnilo trditve, s katerimi je tožena stranka nasprotovala tožbenemu zahtevku.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nesporno med strankama, da se vtoževani znesek nanaša na dodatna dela, za katera sta se stranki dogovorili kasneje in v zvezi s katerimi je tožeča stranka tudi dobavila keramiko. Do navedenega zaključka je prišlo na podlagi izpovedi prič zastopnikov obeh strank, ki sta bili glede tega dejstva skladni. Priči sta tudi skladno izpovedali, da so bila ta dodatna dela opravljena na objektu Š. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo, da je tožeča stranka na račune, s katerimi je uveljavljala vtoževani znesek, pomotoma zapisala, da je šlo za objekt M. Pri tem ne drži pritožbena trditev, da tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage, saj je vseskozi zatrjevala, da zahteva plačilo storitev, ki se nanašajo na dodatno dogovorjena dela, za katera se je izkazalo, da so bila opravljena na objektu Š. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno, kar pomeni, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst.339. člena ZPP.

8. Ne držijo pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo trditev tožene stranke o plačilu zneska 1.531,71 EUR, s katerim naj bi znižala višino vtoževanega dolga. Sodišče je namreč navedene trditve zavrnilo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je navedlo jasne in logične razloge, na katerih temelji ocena sodišča prve stopnje, zakaj s plačilom navedenega zneska ni prišlo do znižanja tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče z razlogi sodišča prve stopnje soglaša, tožena stranka pa teh razlogov s pritožbo ni uspela izpodbiti. Prav tako ne držijo pritožbene trditve, da tožeča stranka ni nasprotovala zatrjevanju tožene stranke, da je prišlo do znižanja tožbenega zahtevka zaradi plačila zgoraj navedenega zneska. Nasprotovanje je tožeča stranka podala na prvem naroku za glavno obravnavo dne 23.3.2011, saj je vztrajala pri višini zahtevka, ki ga je podala v izvršilnem postopku, kot izrecen odgovor na trditev tožene stranke plačilu 1.531,71 EUR.

9. Kot rečeno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se vtoževani znesek iz obeh vtoževanih računov (R100/06 in R3/07) nanaša na dodatna dela, ki jih je tožeča stranka opravila za toženo stranko po posebnem dogovoru, ki je bil naknadno sklenjen poleg osnovne pogodbe. Ugotovilo je, da je šlo za dela, kot so navedena v računih R100/06 in R3/07 torej za dobavo in polaganje keramike v kuhinji, restavraciji, bifeju in kurilnici pri čemer je, na podlagi izpovedi zakonitih zastopnikov obeh strank zaključilo, da so ta dejstva nesporna, ker sta priči skladno izpovedali. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni pomembno, na katera konkretna dela se posamezen račun nanaša, saj je bilo ugotovljeno, da se tožbeni zahtevek nanaša na vsa dela, ki so zajeta v obeh računih, ki nista bila v celoti plačana. Sodišču prve stopnje zato ni bilo potrebno posebej ugotavljati, na katera dela se posamezen račun nanaša. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno.

10. Pritožbeno sodišče soglaša v celoti z zaključki sodišča prve stopnje o tem, da sta pravdni stranki svoje poslovno sodelovanje opredelili v dveh podjemnih pogodbah in sicer po osnovni pogodbi in po pogodbi o dodatnih delih, ki ju je potrebno obravnavati ločeno. Pri tem se je pravilno oprlo na izvedene dokaze, o katerih je podalo v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno oceno. Tožena stranka s pritožbenimi trditvami, s katerimi ponavlja trditve, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji, ni uspela izpodbiti pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da so bila dodatna dela zajeta v posebni pogodbi. Glede na navedeno pa je materialnopravno pravilno ocenilo, da je potrebno obravnavati opravljena dela iz te posebne pogodbe ločeno od del po osnovni pogodbi. Zato je pravilno zavrnilo zatrjevanje tožene stranke, da je potrebno dela po osnovni pogodbi in po pogodbi za dodatna dela obravnavati kot celoto, zaradi česar bi bila tožena stranka upravičena zaradi napak na delih po osnovni pogodbi uveljavljati znižanje plačila za dodatna dela. Svoje zaključke o tem je sodišče prve stopnje utemeljilo s jasnimi in logičnimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša in se na njih sklicuje v izogib ponavljanju. Sodišče prve stopnje je namreč kot nesporno ugotovilo, da dodatna dela niso bila obremenjena z napakami oziroma, da so le-te bile odpravljene. Pri tem je tudi pravilno zavrnilo zatrjevanje tožene stranke, da vtoževana računa predstavljata končne situacije za vsa opravljena dela tako po osnovni pogodbi kot po pogodbi za dodatna dela. Tožena stranka v pritožbi ponavlja svoja stališča, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji, s katerimi pa ni uspela. Zato tudi v pritožbenem postopku z njimi ne more uspeti, saj pritožbeno sodišče soglaša s pravilnimi zaključki sodišča prve stopnje, s katerimi jih je zavrnilo.

11. Pritožbeno sodišče tudi soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, s katerimi je zavrnilo ugovor pobotanja tožene stranke. Pri tem je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala svojega odškodninskega zahtevka napram tožeči stranki v višini 3.000,00 EUR. Pravilno je zaključilo, da tožena stranka ni izkazala nastankaškode, kot enega od elementov, ki morajo biti obvezno podani pri odškodninskemu zahtevku. Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svoje zaključke, so jasni in prepričljivi. Pri tem se je pravilno oprlo na zaključek, da tožena stranka ni uspela izkazati, da je tožeča stranka uporabila za odpravo ugotovljenih napak pri položitvi ploščic dodatnih 100 m2 ploščic, ki naj bi jih je dobavila tožena stranka. Tožena stranka pa pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o tem ni uspela izpodbiti s pritožbenim nasprotovanjem.

12. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zato stroški le-tega niso bili potrebni za postopek in jih tožeča stranka nosi sama (155. člen v zvezi z 165. členom ZPP).