Jedro

Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila za obe stranki sklenitev kupoprodajne pogodbe po preteku roka iz prodajne predpogodbe še zmeraj sprejemljiva. Pravilen je zato zaključek sodišča, da je bila ob soglasju obeh pogodbenikov kupoprodajna pogodba sklenjena kasneje in da ni pravne podlage, da bi morala toženka tožniku povrniti dvojno aro.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je toženka dolžna plačati 8.300 EUR z zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2013. Zavrnilo je tudi stroškovni zahtevek.

2. Tožnik sodbo izpodbija iz vseh treh razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da sta pravdni stranki 28. 4. 2011 sklenili kupoprodajno predpogodbo v obliki notarskega zapisa, iz katere je razvidno, da toženka kot prodajalka do 28. 4. 2013 ni realizirala prodaje parcele, št. 76, k. o. X, zato se je zavezala vrniti tožniku kot kupcu dvojno aro, to je 14.000 EUR. Dejansko mu je vrnila le 7.000 EUR, ki jih je prinesla k odvetnici Š., da je odvetnica ta denar izročila hipotekarni upnici J. M. Ker je tožnik prišel do lastništva na parceli, št. 76, k. o. X šele v letu 2014, mu je toženka dolžna vrniti preostalo polovico dvojne are z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški, to je znesek 8.300 EUR. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženki naloži v plačilo tožnikove stroške nastale v postopku na prvi stopnji in v pritožbenem postopku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik s ponavljanjem trditev iz tožbe in pripravljalne vloge, na katere je odgovorilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ne more vzbuditi nobenega dvoma v dokazno oceno, ki je celostna in prepričljiva ter v celoti upošteva metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Na podlagi takšne dokazne ocene je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo za razsojo relevantna dejstva in jih materialnopravno pravilno interpretiralo.

5. Sodišče je pravilno ugotovilo, da predstavlja pravno podlago tožbenega zahtevka sklenjena prodajna predpogodba z 28. 4. 2011 (priloga A 9). Ni res, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da do realizacije predpogodbe, to je do sklenitve prodajne pogodbe za parcelo, št. 76, k. o. X, ni prišlo do 28. 4. 2013. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila kupoprodajna pogodba realizirana kasneje, in sicer 9. 1. 2014, ter da je tožnik na njeni podlagi vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik te parcele. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila za obe stranki sklenitev kupoprodajne pogodbe po preteku roka iz prodajne predpogodbe še zmeraj sprejemljiva, kar je obrazložilo v šestih alinejah 6. točke. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju na navedeno obrazložitev v celoti sklicuje. Pravilen je zato zaključek sodišča, da je bila ob soglasju obeh pogodbenikov kupoprodajna pogodba sklenjena kasneje in da ni pravne podlage, da bi morala toženka tožniku povrniti dvojno aro.

6. Nadalje je sodišče pravilno zaključilo, da je zahtevek tožnika neutemeljen tudi, če bi se štelo, da prodajna predpogodba ni bila realizirana, saj med pravdnima strankama ni sporno, da je toženka tožniku vrnila 7.000 EUR, da jih je ta izročil upnici, ter je prišlo na parceli, št. 76, k. o. X, do izbrisa bremena. Tožnica je tožencu torej vrnila plačano kupnino v višini 5.000 EUR, kot je bila dogovorjena s prodajno predpogodbo, dvojno aro v znesku 1.000 EUR, in obresti, ki jih je sodišče pravilno izračunalo v višini 499,60 EUR,1 kar vse še vedno ne dosega dejanskega vračila zneska 7.000 EUR.

7. Sodišče je ob koncu obrazložitve tožniku pojasnilo, da dvojna ara ni znašala 14.000 EUR, kot navaja v svoji pripravljalni vlogi z dne 30. 5. 2017, ampak 1.000 EUR, kar je v predpogodbi izrecno določeno. Zato tudi pritožbenemu sodišču ni jasno, zakaj tožnik še vedno trdi, da je dvojna ara znašala 14.000 EUR. Če se tožnik sklicuje na predložen izračun v prilogi A 4, je sodišče pravilno ugotovilo, da ne more biti podlaga za priznanje zahtevka. Čeprav iz overitve listine izhaja, da naj bi toženka priznala podpis na tej listini, iz same listine izhaja, da listine ni podpisala. Prav tako v postopku ni bilo pojasnjeno, kdo je to listino sestavil, nerazumljiv pa je tudi izračun, ki je v njej naveden.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da za priznanje tožnikovega zahtevka ni nobene dejanske in pravne podlage, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato svoje pritožbene stroške nosi sam.

1 Od dogovorjenega roka za sklenitev kupoprodajne pogodbe 28. 4. 2013 do 22. 4. 2014, ko je toženka tožniku vrnila 7.000 EUR za poplačilo hipoteke.