Jedro

Oškodovanec ima pravico do izbire servisa popravil, ki mu zaupa, pri čemer mora v skladu z načelom skrbnosti ter vestnosti in poštenja ravnati gospodarno. Zato ni upravičen do povračila stroškov popravila, ki bi bili očitno pretirani. Oškodovanec ima res dolžnost zmanjševanja oziroma preprečevanja škode. Kršitev te dolžnosti pa bi mu bilo v obravnavanem primeru mogoče očitati le, če bi za popravilo svojega vozila izbral izvajalca, katerega cene očitno presegajo običajne cene primerljivih ponudnikov.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

II.Toženka mora tožnici v 8 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo: (1) da se postopek ustavi v delu, ki se nanaša na plačilo 3.099,46 EUR (I. točka izreka), (2) da mora toženka tožnici v roku 8 dni plačati 505,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 8. 2022 dalje do plačila (II. točka izreka) in (3) da mora toženka tožnici v 8 dneh povrniti njene stroške postopka v višini 941,65 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (III. točka izreka).

2.Zoper II. in III. točko izreka v uvodu citirane odločbe (ki po vsebini predstavlja sodbo) se je toženka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb postopka. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov. Podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, odločbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3.Tožnica je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in prvostopenjsko sodbo potrdi, toženki pa naloži v plačilo stroške njenega odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

6.Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, vezano. Na relativne procesne kršitve postopka pa se ne ozira.

7.Tožnica od toženke (zavarovalnice) zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki je nastala na vozilu v lasti oškodovanca, ki je pri tožnici naročil popravilo vozila. Škoda je nastala v prometni nezgodi, za katero je v celoti odgovoren toženkin zavarovanec, ki je imel svoje vozilo zavarovano pri toženki. Tožnica je po naročilu oškodovanca izvedla popravilo vozila, za kar je izstavila račun št. 00414-22 z dne 30. 9. 2022 v znesku 3.604,62 EUR (A3). Oškodovanec je tožnici odstopil terjatev do toženke. Tožnica je za popravila poleg materiala zaračunala 52,00 EUR na uro za kleparska dela in 58,00 EUR na uro za ličarska dela. Toženka nasprotuje višini zaračunanih kleparskih in ličarskih del, ki presegajo 30,00 EUR na uro.

8.V sodni praksi je sprejeto stališče, da ima oškodovanec pravico do izbire servisa popravil, ki mu zaupa, pri čemer mora v skladu z načelom skrbnosti ter vestnosti in poštenja ravnati gospodarno. Zato ni upravičen do povračila stroškov popravila, ki bi bili očitno pretirani. Zavarovalnica oškodovancu ni dolžna povrniti tistega dela stroškov popravila, ki presegajo razumno povprečje oziroma, ki bistveno odstopajo od cen drugih (primerljivih) izvajalcev popravil vozil.

9.Pritožnica navaja, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do njenega ugovora o oškodovančevi dolžnosti, da pri odpravljanju škode ravna skrbno in si prizadeva, da škoda oziroma stroški njene odprave niso višji kot bi lahko bili. Odgovor na to vprašanje je tesno povezan s presojo, ali je oškodovanec za popravilo svojega vozila izbral izvajalca, katerega skupne cene popravil (dela in materiala) bistveno presegajo razumno povprečje. Prvostopenjsko sodišče je to presojo opravilo in pravilno presodilo, da tožničine cene kleparskih in ličarskih del niso odstopale od cen drugih primerljivih izvajalcev popravil. Zato pritožbeni očitek ni utemeljen.

10.Pritožbena graja, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo določili 6. in 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ni utemeljena. Tožničin zahtevek se nanaša na odškodninsko terjatev iz neposlovne obveznosti. Zavarovalnica mora na podlagi zavarovalne pogodbe za zavarovanje avtomobilske odgovornosti oškodovancu povrniti škodo, ki mu jo je v prometni nesreči povzročil njen zavarovanec (primerjaj 15. člen in prvi odstavek 20. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, ZOZP). Ni zakonske podlage, na temelju katere bi moral oškodovanec slediti toženkinim navodilom in popravilo svojega vozila naročiti pri katerem od njenih pogodbenih servisov. Izbira izvajalca popravila vozila je prepuščena oškodovancu, pri tej izbiri pa ne sme ravnati očitno nerazumno, tako da bi izbral bistveno dražji servis od primerljivih ponudnikov. Pri tej presoji je treba upoštevati, da oškodovanci niso strokovnjaki na področju cen popravil vozil, zato od njih ni mogoče pričakovati, da bi pred izbiro opravili celostno analizo trga ponudnikov servisnih storitev, da bi ugotovili povprečno ceno. Glede na obrazloženo niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi se moral oškodovanec v danem primeru vzdržati ravnanja, ki je toženki povzročilo večjo škodo, kot bi bila, če bi za popravilo svojega vozila izbral katerega izmed toženkinih pogodbenih servisov. Oškodovanec ima res dolžnost zmanjševanja oziroma preprečevanja škode, kot to poudarja pritožnica. Kršitev te dolžnosti pa bi mu bilo v obravnavanem primeru mogoče očitati le, če bi za popravilo svojega vozila izbral izvajalca, katerega cene očitno presegajo običajne cene primerljivih ponudnikov. Ne glede na neutemeljenost njenih navedb pa toženka v svoji trditveni podlagi ni navedla, koliko znašajo cene popravila vozila pri njenih pogodbenih servisih. Za odločitev tudi ni pomembno, da tožnik ni trdil da bi lahko škodo na vozilu odpravil samo po višji urni postavki, po nižji pa ne. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da je pri presoji kriterija očitne pretiranosti stroškov popravila bistvena končna (skupna) cena popravila vozila pri servisu, ne pa posamezne urne postavke dela v okviru celotne storitve popravila.

11.Pritožnica zatrjuje, da tožnica o zatrjevani skladnosti cen tožničinega popravila s krajevno običajnimi cenami v tožbi ni podala substancirane trditvene podlage niti potrebnih dokazil. S pritožbenimi navedbami o nepravilnem upoštevanju prekluzij s strani sodišča prve stopnje (451. in 453. člen ZPP) pritožnica uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), kar v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.

12.K temu pritožbeno sodišče dodaja, da pritožničin očitek ni utemeljen. Iz določila 451. člena ZPP izhaja, da mora tožnik v postopku v sporu majhne vrednosti navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, toženec pa v odgovoru na tožbo. V nadaljnji (drugi) vlogi lahko stranki zgolj odgovarjata na navedbe nasprotne stranke, ne moreta pa v drugi vlogi navajati novih dejstev niti v zvezi s temi dejstvi predlagati izvedbo dokazov. Po presoji pritožbenega sodišča je tožnica v tožbi dovolj substancirano navedla katere storitve je opravila. Pojasnila je, da so cene nadomestnih delov, materiala in delovnih ur v skladu s krajevno običajnimi cenami, kar izhaja iz priložene eurotax kalkulacije, cene novih nadomestnih delov vozila pa izhajajo iz dobavnice A. d. o. o. z dne 13. 9. 2022. S tem je tožnica izpolnila svoje trditveno in dokazno breme za utemeljitev svojega zahtevka po temelju in višini. Nadaljnja konkretizacija trditev pa je bila odvisna od ugovorov, podanih s strani toženke. Ker je toženka v odgovoru na tožbo ugovarjala, da tožnica ni navedla primerov krajevno običajne cene popravila vozil, je tožnica v prvi pripravljalni vlogi navedla cene urnih postavk drugih servisov na relevantnem območju ter predložila cenike teh servisnih storitev. Ker je s takšno trditveno in dokazno podlago odgovorila na toženkine trditve v odgovoru na tožbo glede neizkazanosti povprečnih cen, so tožničine navedbe in predložene dokazne listine glede cen storitev popravila drugih servisov pravočasne.

13.Pritožbene navedbe, s katerimi toženka izpodbija odločitev o obrestnem zahtevku, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je zakonske zamudne obresti od glavnice priznalo od 11. 8. 2022. Ugotovilo je, da se je toženka z obsegom škode seznanila 27. 7. 2022 (kalkulacija na A2), zato je bila dolžna plačati odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti krajši od 14 dni (943. člen OZ), in sicer do 10. 8. 2022. S potekom tega roka je nastopila njena zamuda, zato od 11. 8. 2022 dolguje tožnici poleg glavnice tudi zakonske zamudne obresti. Toženka se ne strinja z določitvijo teka zakonskih zamudnih obresti, kolikor so prisojene za obdobje pred 20. 10. 2022 ter navaja, da se je z višino škode seznanila šele 5. 10. 2022. Vprašanje, kdaj se je toženka seznanila z obsegom škode, je dejansko vprašanje, kar pomeni, da v sporu majhne vrednosti okoliščin v zvezi s seznanitvijo z višino škode ni mogoče izpodbijati s pritožbenim razlogom zmotne ugotovitve dejanskega stanja. S kakšnim drugim pritožbenim razlogom pa zaključka prvostopenjskega sodišča glede trenutka seznanitve z višino škode pritožnica ne izpodbija.

14.Toženka se glede teka zakonskih zamudnih obresti neutemeljeno zavzema za uporabo trimesečnega izpolnitvenega roka za nastop zamude iz drugega odstavka 20.a člena ZOZP. Ta pride v poštev le v primeru, ko odgovornost zavarovalnice ni sporna in je škoda v celoti ocenjena, zavarovalnica pa v treh mesecih od vložitve odškodninskega zahtevka ne predloži ponudbe. Obravnavani primer ni tak. Med pravdnima strankama je bila sporna višina škode. Odločitev o nastopu zamude z iztekom 14 dnevnega roka od dne, ko je bila toženka seznanjena z oškodovančevim zahtevkom in obsegom škode je materialnopravno pravilna.

15.Pritožba proti II. točki izreka prvostopenjske sodbe ni utemeljena. Posledično tudi ni utemeljena proti stroškovni odločitvi v III. točki izreka. Ker pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu prvostopenjske odločbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16.O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožnici v skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT) glede na vrednost izpodbijanega dela prvostopenjske odločbe (505,16 EUR) priznalo 250 točk za odgovor na pritožbo (1. točka tar. št. 22 OT), 5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), vse povečano za 22% DDV (33,66 EUR), ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR skupaj torej 186,66 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 8 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 458. člena ZPP).

1Glej na primer sodbi VSL II Cpg 456/2023 z dne 17. 10. 2023 in II Cpg 427/2023 z dne 26. 10. 2023.

2V 171. členu OZ je urejena solidarna odgovornost. Prvi odstavek določa, da oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.