Jedro

Po določbi 144. člena ZDavP-2 je lahko predmet davčne izvršbe vsako dolžnikovo premoženje, ki ni z zakonom izrecno izvzeto iz izvršbe. Zato je lahko pristojni organ, ko je ugotovil, da tožnica nima več odprtega računa pri banki, nadaljeval izvršbo na drugo dolžničino premoženje, to je na denarna sredstva na računu pri drugih dveh bankah.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je organ prve stopnje začel davčno izvršbo na tožničina denarna sredstva pri banki X. d.d. in Y. d.d. zaradi plačila povprečnine v znesku 800,00 EUR, stroškov izdaje sklepa z dne 6. 6. 2011 v znesku 20,86 EUR ter stroškov izvršbe v znesku 25,00 EUR. Izvršilni naslov predstavlja sklep Okrožnega sodišča v Mariboru, št. K 243/2003 z dne 2. 8. 2007, ki je postal izvršljiv dne 8. 4. 2008. V obrazložitvi sklepa se davčni organ sklicuje na določbo 156. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki se nanaša na davčno izvršbo, kadar organ izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti. V takšnem primeru je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. Iz davčne izvršbe pa so izvzeti denarni prejemki iz 159. člena ZDavP-2, prav tako mora banka pri izvršbi upoštevati omejitve iz 160. člena istega zakona.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku v izreku sklepa o davčni izvršbi popravila številko izvršilnega naslova, tako da ta pravilno glasi „K 246/2003“, v ostalem pa je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. Po ugotovitvah tožene stranke sklep o izvršbi vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Prav tako je prvostopni organ tožnici pred izdajo spornega sklepa poslal opomin, v katerem jo je pozval, da poravna svojo obveznost na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru. Ker tožnica dolgovanega zneska ni poravnala, je davčni organ 6. 6. 2011 izdal sklep o davčni izvršbi na denarna sredstva, ki jih ima na računu pri banki Z. Ta je dne 19. 7. 2012 davčni organ obvestila, da je bil račun tožnice zaprt ter da sklep o izvršbi ni bil izvršen. Na podlagi navedenega je zato davčni organ izdal izpodbijani sklep. Tožena stranka je tudi zavrnila tožničin ugovor glede zastaranja. Terjatev, ki se izterjuje, je bila določena s sodno odločbo, za navedene terjatve pa po določbah Obligacijskega zakonika velja 10 letni zastaralni rok. Po določbi 157. člena ZDavP-2 pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, ki se izvršuje.

Tožnica v laični tožbi zavrača sporni sklep, saj za kazensko zadevo sploh ni bilo pravnega temelja. Prav tako ni odločalo pristojno sodišče. Za kazenski postopek ji tudi ni bila odobrena brezplačna pravna pomoč. Glede navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Tako je Okrožno sodišče manipuliralo z njenim kazenskim postopkom, ker ji je bila vzeta možnost, da se sploh brani. Zaradi navedenega ji je bila že v osnovi kršena pravica do enakosti pred zakonom. Kazenski postopek je bil tako nezakonit, nepravičen in postopkovno napačen. Sodišču predlaga, da izvršbo ustavi, saj je njeno ekonomsko socialno stanje zaradi nezakonitih postopkov na robu. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, prav tako izpodbijani akt vsebuje vsa pravno relevantna dejstva in jih tudi veže na ustrezno pravno podlago. Sodišče zato na podlagi določbe drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sledi utemeljitvi tožene stranke, saj tožnica v tožbi ne navaja nič takega, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev oziroma navaja ugovore, ki v tem postopku niso dopustni.

V obravnavanem primeru gre za izvršbo na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. K 246/2003, s katerim je bilo tožnici naloženo plačilo povprečnine v zvezi z navedenim kazenskim postopkom. Po določbi 146. člena ZDavP-2 je v primerih, kadar se na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršba drugih denarnih nedavčnih obveznosti, izvršilni naslov odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga je izdal organ, pristojen za odmero te obveznosti. V skladu s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

Po podatkih spisa je bil v obravnavanem primeru zoper tožnico že izdan sklep o izvršbi na podlagi 143. člena ZDavP-2. S sklepom, ki je predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu, je pristojni organ le nadaljeval začet izvršilni postopek na denarna sredstva tožnice pri drugi banki, saj tožnica nima več odprtega računa pri banki Z., na katero se je glasil prvotni sklep o izvršbi. Po določbi 144. člena ZDavP-2 je lahko predmet davčne izvršbe vsako dolžnikovo premoženje, ki ni z zakonom izrecno izvzeto iz izvršbe, zato je lahko pristojni organ nadaljeval izvršbo na drugo dolžničino premoženje, to je denarna sredstva na računu, ki ga ima tožnica odprtega pri banki X. in y. Tožnica v tožbi, enako pa prej tudi v pritožbi, navaja ugovore, ki se po svoji vsebini nanašajo na izvršilni naslov. Tovrstni ugovori pa v postopku izvršbe po izrecni določbi 157. člena ZDavP-2 niso dopustni, zato jih sodišče ob obravnavanju tožbe ni upoštevalo. V postopku davčne izvršbe namreč organ le izterjuje obveznost, ki je določena v izvršilnem naslovu. Ugovore, ki se nanašajo na izvršilni naslov, pa bi morala tožnica uveljavljati v postopku izdaje sklepa, s katerim ji je bila naložena obveznost plačila povprečnine. Glede sporne obveznosti pa je tudi po mnenju sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da navedena obveznost ni zastarala, saj zastaralni rok za obveznosti, določene s sodno odločbo, po določbah Obligacijskega zakonika znaša 10 let. V izpodbijanem sklepu so bile tudi upoštevane določbe 159. člena ZDavP-2, ki določa denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe, ter določbe 160. člena istega zakona, ki določa omejitve pri davčni izvršbi.

Ker tožnica drugih ugovorov, ki bi se nanašali na samo prisilno izterjavo, v tožbi ne navaja, je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.