Jedro

Dogovor o življenju v dobrodelni skupnosti, po katerem članica, ki iz te skupnosti izstopi, iz nje ne sme ničesar odnesti, ne nasprotuje morali ali prisilnim predpisom.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev, vsebovano v izreku sodbe sodišča prve stopnje v točkah II.1, II.2. in III. zavrže, v ostalem delu pa zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je zatrjevala, da je skupaj s prvotoženko pred več kot dvajset leti ustanovila versko skupnost A. Naloga te skupnosti je bila pomagati bolnim in revnim ljudem ter ljudem v stiski. Člani skupnosti na podlagi notranjih nepisanih pravil ne morejo imeti zasebne lastnine. Skupnost je prenehala obstajati 1.3.1987. Tožnica je navajala, da je bila v skupnosti od leta 1968 ter je k njenemu premoženju največ prispevala. V tej pravdi je tožeča stranka postavila več stvarnopravnih in denarnih zahtevkov. Stvarnopravni zahtevki se nanašajo na nekaj premičnin ter na nepremičnine, ki so v zemljiški knjigi vknjižene povečini na ime prvotoženke, delno pa tudi na ime drugotožene stranke. Primarni denarni zahtevek predstavlja znesek za katerega naj bi bila tožena stranka obogatena, ker je tožnica ves svoj zaslužek izročala prvotoženki. Podredni denarni zahtevek pa se nanaša na obogatitev, ki se odraža v lastništvu nepremičnin oziroma v kupnini, ki naj bi bila izplačana ob prodaji teh nepremičnin.

Sodišče prve stopnje je najprej zavrnilo ugotovitveni tožbeni zahtevek, da sta tožnica in prva toženka kot ustanoviteljici verske skupnosti pridobili dva galanterijska stroja, stanovanjsko hišo na parc.št. 5578/1, vl.št. 2806, k.o. ... skupaj s pravico uporabe parcele in poti na parc.št. 5578/2, nepremičnine, vpisane pri zemljiško knjižnem vložku št. 264 k.o. ... ter nepremičnine, ki so vpisane pri vl.št. 1477 k.o. ... Zavrnilo je nadaljnji ugotovitveni zahtevek, da znaša solastninski delež tožnice na tem premoženju 1/2. ter posledično tudi zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna dolžna izstaviti listino, na podlagi katere bi se lahko vknjižila kot solastnica nepremičnin. Nadalje je zavrnilo denarni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve v višini 6.130.396 SIT s pripadajočimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je prav tako zavrnilo podredni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve v višini 527.660 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih v izreku navedenih mesečnih zneskov. Sodišče je nato zavrnilo še podredni zahtevek za plačilo 15.000.000 SIT s pripadajočimi obrestmi.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnice zavrnilo ter sodbo prvega sodišča potrdilo. Sprejelo je dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati, da bi prva toženka zlorabila položaj in pravila skupnosti v svojo korist oz. v korist svojega brata. Zavrnilo je tudi očitke o neupravičeni obogatitvi na račun članic skupnosti, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da skupnost še vedno obstaja. Sprejelo je pravne razloge prve stopnje, da dogovor, na katerem je slonelo življenje v skupnosti ne nasprotuje moralnim in prisilnim predpisom. Ob dejstvu, da se je za tak način življenja in odpoved lastnemu zaslužku odločila tožnica sama ter ob dejstvu, da ni dokazano, da bi se s tistim, kar je prispevala tožnica, prvotoženka okoristila, tega, kar je dala, sedaj tožnica ne more zahtevati nazaj.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev ter vrnitev zadeve v ponovno sojenje pred spremenjenim senatom. Navaja, da je sodišče ugotovilo, da ni bilo pravno formalne oblike skupnosti A., vendar pa je obenem tudi ugotovilo, da je skupnost obstajala ter delovala po določenih pravilih. Te naj bi prvotoženka zlorabila v svojo korist. Izvrševala je namreč le tista pravila, ki so ji bila v korist. Tako je sprejemala mesečne plače članic ter sama razpolagala z denarjem. Višek denarja sredstev je usmerjala drugam, zalagala svojega brata in podobno. Enako je bilo glede pridobljenih nepremičnin. Te je napisala nase ter z različnimi zvijačami uredila prepise lastništva. Tako se je prvotoženka neupravičeno obogatila na račun članic te skupnosti in tudi na račun tožnice. Tožnica je bila v skupnosti od 1967 do 1993, torej 26 let. V tem obdobju je izgubila svoja najboljša leta, vse prihranke in ostala brez vsakega premoženja. Če bi vso to minulo delo ostalo v okviru skupnosti A., temu tožnica ne bi nasprotovala. Ker pa je ta skupnost dejansko razpadla, ima pravico zahtevati svoj delež in vračilo tistega, s čimer se je prvotoženka neupravičeno obogatila. Če tožnici sodišče ni priznalo solastnine, bi ji moralo priznati vsaj plačilo denarnega zneska 527.660 SIT z obrestmi, saj je tožnica morala izročati prvotoženki celotne mesečne plače. Dobila pa ni nobenega nadomestila. Sodišče bi ji moralo priznati tudi lastništvo na nepremičnini vl. št. 1477 k.o..., ki jo je dobila na podlagi darilne pogodbe, saj to izhaja iz same tožbe. Ravno tako bi ji moralo priznati plačilo deleža od prodane hiše vl. št. 264 k.o. ..., saj je bila ta nepremičnina pridobljena s pomočjo tožnice, prvotoženka jo je prodala in se neupravičeno obogatila na račun tožnice. Sodišče bi moralo tudi postaviti izvedenca gradbene stroke. Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb ZPP.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS št. 26/99 do Uradni list RS št. 90/2005 ; ZPP).

Revizija delno ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Glede zavrženja revizije: Tožnica je v tožbi, ki vsebuje več nedenarnih zahtevkov, kot vrednost spornega predmeta navedla 100.000 SIT. Tožnica očitno šteje, da niti vsi zahtevki skupaj ne presegajo vrednosti 100.000 SIT. To velja tako za tiste v tožbi, kakor za tiste, ki so bili dodani kasneje. Takšna vrednost pa ji ne zagotavlja pravice do revizije. V skladu s 377. členom ZPP se revizija v tem delu zavrže, ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje v nedenarnem delu ne presega revizijske vrednosti iz drugega odstavka 367. člena ZPP in je zato nedovoljena.

Revizija pa prav tako ni dovoljena glede denarnega zahtevka, ki ne dosega revizijskega praga (drugi odstavek 367. člena ZPP). Gre za revizijo v delu zoper sodbo pritožbenega sodišča, ki potrjuje zavrnitev zahtevka pod točko II sodbe sodišča prve stopnje. Vrednost zahtevane glavnice v tem delu je namreč le 527.660 SIT.

Glede zavrnitve revizije: Revizijsko sodišče je moralo tako presoditi o utemeljenosti revizije v delu, v katerem napada zavrnitev zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve v višini 6.130.396,10 SIT s pripadajočimi obrestmi (izrek pod točko II.3 sodbe sodišča prve stopnje) ter o podrednem zahtevku za plačilo 15.000.000 SIT s pripadajočimi obrestmi (točka IV izreka sodbe sodišča prve stopnje).

Revizija sicer uvodoma uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, vendar pa vsebinsko v pretežnem delu podaja dejanske navedbe. Revizijsko sodišče ni dejanska marveč pravna inštanca. Razloga napačne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče uveljavljati. Vse tiste revizijske navedbe, ki dejansko stanje, ugotovljeno na prvih dveh stopnjah sojenja, kakorkoli obhajajo, ga relativizirajo ali mu celo izrecno nasprotujejo, so zato neupoštevne in revizijsko sodišče nanje ne bo odgovarjalo.

Ker je tak pretežen del revizije v obravnavani zadevi, bo revizijsko sodišče v nadaljevanju povzelo bistvene prvine dejanske podlage, ugotovljene na prvih dveh stopnjah sojenja, na katere je vezano pri preizkusu revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava: - Prvotoženka je od sredine šestdesetih let vodila skupnost, podobno redovnim skupnostim, ki delujejo pod okriljem Rimskokatoliške cerkve. - Tožnica se je skupnosti pridružila med prvimi (4.5.1968), vendar ni bila njena ustanoviteljica. - Ob vstopu v skupnost je bila seznanjena s pravilom, da v skupnost ni treba ničesar prinesti in iz nje ni dovoljeno ničesar odnesti. - Skupnost je zavezovalo tudi pravilo, da članice skupnosti nimajo svojega premoženja. Vse, kar so pridobile v času skupnosti, pripada skupnosti. - Skupnost je skrbela za preživetje članic in za vzdrževanje nepremičnin, te pa so se ukvarjale z dobrodelno dejavnostjo. - Tožnica ni dokazala, da bi bil denar, ki ga je kot prejeto plačo izročala prvotoženki, porabljen za osebne potrebe prvotoženke oziroma za potrebe njenih sorodnikov ter da bi prvotoženka zlorabila pravila skupnosti v svojo korist in se s prispevki okoristila. - Skupnost še vedno obstaja.

- Tožnica glede nobene izmed nepremičnin, ki so predmet te pravde, ni niti zatrjevala nobenega pridobitnega načina lastninske pravice (podrobneje 9. stran sodbe sodišča prve stopnje) Revizijsko sodišče ugotavlja, da ob takšnih dejanskih ugotovitvah nobeden izmed denarnih zahtevkov, ki sta v revizijskem postopku še odprta za odločanje, ni utemeljen ter da je odločitev nižjih sodišč materialnopravno pravilna.

Temeljno načelo obligacijskega prava je, da udeleženci svobodno urejajo svoja razmerja, kolikor ni to v nasprotju z moralo in prisilnimi predpisi. V času ustanovitve skupnosti načelo avtonomije sicer ni bilo nikjer izrecno zapisano(1), vendar pa to načelo izhaja že iz pravnega reda samega ter je njegov zapis le deklarativne narave. Obligacija ima namreč izvor v volji strank. Pogodbeno voljo in zavezo pa je treba spoštovati (pacta sunt servanda). To pa ne velja le v primeru, kadar bi takšna volja nasprotovala pravilom, ki pogodbeno avtonomijo omejujejo.

Namen, zaradi katerega se ljudje tako ali drugače med seboj zavezujejo ter urejajo medsebojna razmerja z vnaprejšnjimi dogovori, ni nujno samo posloven, marveč je lahko zelo različen in z ustrojem poslovnega (ekonomskega) namena lahko nima prav ničesar skupnega. Prav tak primer je tudi obravnavana zadeva. Namen skupnosti življenja članic Skupnosti A. je bila (oziroma po ugotovitvah nižjih sodišč še vedno je) dobrodelnost. Tak namen je izrazito (če ne kar izključno) duhovne, nematerialne narave. Od ekonomskega namena se tako močno razlikuje, da bi ga logika kapitala celo omejevala. Prav zato je v tovrstnih skupnostih običajno (kot sta ugotovili tudi nižji sodišči), da so premoženjska razmerja med člani oz. članicami urejena po principu komune. Plod takšnega izhodišča je bil tudi dogovor, da vse, kar so redovnice pridobile v času skupnosti, pripada tej skupnosti. Tako je tudi tožnica denar, ki ga je v tem času zaslužila, izročala prvotoženki kot ustanoviteljici in predstavnici te skupnosti. Dokler skupnost obstaja, je takšno premoženje vezano nanjo oziroma pravilneje: na njene članice, saj za ustanovo kot pravno osebo velja koncesijski sistem(2). Vezano pa ni na konkretno osebo ali skupino oseb, marveč na vsakokratno članstvo, saj je ureditev le na ta način skladna z namenom, na katerega je vsaka članica pristala ob vključitvi v skupnost. V konkretnem primeru je takšen namen življenje skupnosti in njenih članic, ki opravljajo dobrodelno dejavnost. S takšno zasnovo je skladno tudi pravilo, da članica ob izstopu do takšne skupnosti oziroma pravilneje: do njenih članic nima nobenih premoženjskih pravic. Revizijsko sodišče soglaša, da tak dogovor sam po sebi ne nasprotuje niti prisilnim predpisom niti morali in je zato dopusten.

Nedopustno bi bilo, če bi prvotoženka svoj položaj zlorabila, kot je v tej pravdi skušala prikazati tožnica. Vendar so ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, drugačne. Izrecna ugotovitev nižjih sodišče je, da se prvotoženka s prispevki skupnosti ni okoristila. Zato obogatitveni zahtevek za zneske plač, ki jih je tožnica na podlagi lastne odločitve prinašala v skupnost, v kateri je tudi sama bivala, ne more biti utemeljen.

Zahtevek za plačilo 15.000.000 SIT je podreden delu nedenarnega zahtevka. Tožbena trditev je bila, da je tožnica solastnica nepremičnin vpisanih pri vl. št. 1477 k.o. ... in pri vl. št. 264 k.o. ... Ker pa naj bi prvotoženka nepremičnino parc. št. 185, vpisano pri vl. št. 264 k.o. ... prodala za 30.000.000 SIT, je podredno zahtevala plačilo 15.000.000 SIT. Trditvena podlaga tožbe ni omogočala pravnega sklepa, da je tožnica pridobila solastniški delež na navedeni (ali katerikoli drugi v tej pravdi obravnavani) nepremičnini. Tako s prodajo tudi ni mogla biti kakorkoli prikrajšana. Drugih ugotovitev, ki bi utemeljevale zvezo med dejstvom, da je prvotoženka prejela kupnino za prodano nepremičnino na eni in morebitnim (golo zatrjevanim) prikrajšanjem tožnice na drugi strani pa nižji sodišči tudi nista ugotovili. Še več: ugotovili sta, da se prvotoženka s prispevki tožnice ni okoristila.

Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da sta nižji sodišči ravnali materialnopravno pravilno (tj. v skladu s pogodbeno voljo članic), ko sta oba denarna zahtevka zavrnili.

Uveljavljana procesna kršitev pa tudi ni podana. Tožnica je že v pritožbi navedla, da bi moralo sodišče postaviti izvedenca gradbene stroke, ki bi ocenil vrednost nepremičnin, nato pa primerjati plače tožnice in prvotoženke ter ugotoviti, koliko je katera od članic prispevala k pridobitvi teh nepremičnin. Na to pritožbeno navedbo ji je pritožbeno sodišče na zadnji strani sodbe tudi odgovorilo, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. Glede na to, da je bilo tožnici na to navedbo že odgovorjeno, ni razumljivo, zakaj to navedbo ponavlja še v reviziji, pri čemer niti ne trdi, da so podane kakšne okoliščine (372. člen ZPP), zaradi katerih bi bil odgovor pritožbenega sodišča napačen. Ker revizijsko sodišče na procesne kršitve ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), lahko revizijsko sodišče na očitek bistvene kršitve, kakor je postavljen v reviziji, odgovori le to, da takšne bistvene kršitve ni opaziti.

Ker niso podani ne uveljavljani revizijski razlogi ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo v tistem delu, v katerem je bila dovoljena, zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št.29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002; ZOR), ki tako načelo vsebuje v 10. členu, je začel veljati v času trajanja te skupnosti. Op. št. (2): Podrobneje glej: V. Trstenjak, Ustanove v pravnem sistemu Republike Slovenije, Podjetje in delo 7/92.