Jedro

Kot upravičenca za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zakon poleg obdolženca in zagovornika izrecno določa državnega tožilca Republike Slovenije in ne morebiti državnega tožilca kot stranko v posamičnem postopku, zato v tem primeru oškodovanec kot tožilec nima pravice niti v postopku, v katerem nastopa kot tožilec (subsidiarni tožilec), vložiti to izredno pravno sredstvo.

Izrek

Zahteva pooblaščenca oškodovanega A.B. kot tožilca za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 30.9.1998 ustavilo kazensko preiskavo zoper A.M., zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 130. člena, 2., 3. in 4. odstavku 133. člena in 86. členu KZ. Zoper to odločitev se je pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca in je Višje sodišče v Ljubljani pritožbo s sklepom z dne 13.1.1999 zavrnilo kot neutemeljeno.

Pooblaščenec oškodovanega A.B. kot tožilca je dne 5.5.1999 zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker je sodišče prekršilo kazenski postopek v vprašanju, ali je pri oškodovancu kot tožilcu A.B. podana aktivna legitimacija za pregon (5. točka 1. odstavka 311. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 403. člena ZKP) ter predlagalo, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in napadeni pravnomočni sklep spremeni tako, da odloči, da se postopek nadaljuje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po določbi 1. odstavka 421. člena ZKP smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovorniki, po obdolženčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP. V tem primeru je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca, ki pa po navedeni zakonski določbi ni upravičen vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Po določbi 1. odstavka 63. člena ZKP ima sicer oškodovanec kot tožilec iste pravice kot državni tožilec, razen tistih, ki jih ima državni tožilec kot državni organ. Kot upravičenca za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zakon poleg obdolženca in zagovornika izrecno določa državnega tožilca Republike Slovenije in ne morebiti državnega tožilca kot stranko v posamičnem postopku, zato v tem primeru oškodovanec kot tožilec nima pravice niti v postopku, v katerem nastopa kot tožilec (subsidiarni tožilec), vložiti to izredno pravno sredstvo.

Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca ni dovoljena, zato jo je v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP zavrglo.