Jedro

Zapadlost obveznosti, pri kateri rok izpolnitve ni določen, in nastop zamude v tem primeru, ureja II. odstavek 324. člena ZOR, ki določa, da pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pismeno z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Pri takšnih obveznostih dolžnikova zamuda nastopi šele kot posledica upnikovega aktivnega ravnanja, ki je lahko tudi enostranska pravnoposlovna izjava volje, s katero upnika pozove, da obveznost izpolni. Takšno ravnanje upnika, ki ima za posledico nastop dolžnikove zamude z izpolnitvijo, je tudi odškodninski zahtevek tožnika, naslovljen na toženo stranko, ki ga je slednja prejela in torej zamuda tožene stranke nastopi z dnem prejema odškodninskega zahtevka.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka (glede pravdnih stroškov) spremeni tako, da 2. točka izreka sedaj glasi : "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 274.413,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.7.2005 do plačila ter stroške izvedenin v zneskih 100.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.11.2003 do plačila, 27.321,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.2004 do plačila in 80.850,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.1.2005 do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo." V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi.

Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo v plačilo 658.160,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2002 do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 400.000,00 SIT od 18.12.2002 do 22.1.2003 ter povrnitev pravdnih stroškov v znesku 224.232,56 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.7.2005 in stroške izvedencev v znesku 100.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.2003, v znesku 27.321,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.2004 in v znesku 80.850,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.1.2005 do plačila. Višji tožbeni zahtevek do zneska 1,127.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je kot neutemeljen zavrnilo.

Zavrnilni del prvostopne sodbe izpodbija tožeča stranka, tožena stranka pa se pritožuje zoper obrestno odločitev v prisodilnem delu, obe stranki zaradi zmotne uporabe materialnega prava kot pritožbenega razloga iz 3. točke I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje, ki je glede vseh oblik nepremoženjske škode pravilno ugotovilo relevantne dejanske okoliščine, prisodilo prenizko odškodnino za telesne bolečine, strah ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri določitvi denarne odškodnine za telesne bolečine je premalo vrednotilo bolečinsko obdobje, ki je trajalo 15 dni, ob dejstvu, da je bil tožnik takrat star 9 let in je trpel bolečine pri vseh dejavnostih, celo že ob najmanjšem gibanju, zaradi česar je moral mirovati. Z njegovim zdravljenjem so bile povezane neugodnosti in sicer zaradi oskrbe odrgnine oziroma obtolčenine, poleg tega je imel težave s spanjem, pozabljanjem, neprijetnimi spomini, koncentracijo. Glede strahu ni v zadostni meri upoštevalo, da je nesreča kot nenadna, nevarna in boleča sprememba pri tožniku sprožila dokaj hud akutni stres z znamenji strahu, tesnobe, vznemirjenosti in porušenega občutka varnosti, kar je trajalo nekaj dni v hudi obliki ter nato še daljši čas v blažji obliki. Tožnik se je ponoči zbujal in govoril v spanju, jokal, se tresel, bil je razdražljiv in občutil strah pri vožnji z avtomobilom. Prvostopno sodišče pa je v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti dalo premajhno težo dejstvu, da je tožnik pri udeležbi v prometu čutil tesnobo, da je bil oviran pri športu, da se še vedno zbuja ponoči, ima težave pri učenju, je bolj občutljiv, zaradi česar mora v vsakodnevne aktivnosti vložiti več truda in napora. V zvezi s stroški sodišču prve stopnje očita, da je napačno ugotovilo uspeh tožnika v pravdi, saj ni upoštevalo tudi delnega plačila v višini 400.000,00 SIT s strani tožene stranke, ki je bilo opravljeno tekom tega postopka. Ob upoštevanju tega je uspeh tožnika 72 %. Meni, da mu je sodišče neupravičeno priznalo le 80.850,00 SIT stroškov za izvedenca, da mu bi moralo priznati stroške za dokazna predloga z dne 26.11.2003 in 16.11.2004 ter za prošnjo za razpis glavne obravnave z dne 12.5.2005 nagrado v višini 50 točk, za kar daje podlago 4. točka tar. št. 19 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT).

Tožena stranka pa nasprotuje zaključku izpodbijane sodbe, da je s plačilom odškodnine za nepremoženjsko škodo prišla v zamudo že dne 18.12.2002. Po prejemu odškodninskega zahtevka dne 4.12.2002, je namreč že dne 12.12.2002 tožniku poslala poravnalno ponudbo, vendar se slednji nanjo ni odzval, ampak je dne 30.12.2002 vložil tožbo, po vložitvi katere je tožena stranka nato plačala del odškodnine (dne 15.1.2005). Tožena stranka je torej poslovala hitro in korektno, kljub temu pa je kaznovana s tem, da ji je naloženo plačilo obresti. Poudarja, da je tudi sodišče za ugotovitev obsega škode potrebovalo tri leta in meni, da bi bila tožena stranka lahko v zamudi najprej s prejemom izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke (17.12.2004). Odločitev sodišča je tudi v nasprotju s sodno prakso v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje zamenjuje zamudo z zapadlostjo ter se zmotno sklicuje na 919. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki velja le za pogodbene obveznosti. Odškodnina za nepremoženjsko škodo ni bila znana vse do trenutka, ko jo je sodišče odmerilo, zato tožena stranka pred dnem izdaje sodbe ni mogla biti v zamudi s plačilom takšne odškodnine, saj šele z z odmero odškodnine dobi takšna denarna odškodnina značaj denarne terjatve. V nadaljevanju pa poudari, da odgovornost zavarovalnice ne more biti strožje kot odgovornost odgovorne osebe, za katero ne velja noben rok izpolnitve.

Pravdni stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena glede stroškov, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke: Pravna podlaga za odločanje o odškodninskem zahtevku za nepremoženjsko škodo je določena v 200. in 203. člen ZOR, na podlagi katerih sodišče prisodi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen in namen te odškodnine, pa tudi, da odškodnina ne gre na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Sodišče pa prisodi na zahtevo oškodovanca tudi odškodnino za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo ta trajala tudi v bodočnosti.

Za škodo iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi zdravljenjem je bil tožniku prisojen znesek 400.000,00 SIT (od zahtevanih 600.000,00 SIT), kar je upoštevaje pri njem ugotovljen obseg škodnih posledic (ki ga pritožba ne izpodbija) in glede na višino odškodnin, ki so v sodni praksi prisojene v zadevah s primerljivo škodo, ne pomeni prenizke odškodnine, kot to zatrjuje tožnik. Slednji je v obravnavanem škodnem dogodku utrpel le lahko telesno poškodbo (obtolčenina in odrgnina gležnja in desnega stopala), ki je niso spremljale hude telesne bolečine, ampak srednje močne bolečine (5 dni), v pretežnem delu (nadaljnjih 10 dni) pa telesne bolečine lažje stopnje. Zdravljenje posledic prometne nesreče tudi niso spremljale številne neugodnosti, ki bi bile nadpovprečno neprijetne (toaleta odrgnin, trije suhi prevezi in prav toliko pregledov pri osebnem zdravniku, 13 seans pri psihologinji ter desetdnevni počitek). Sodišče prve stopnje je ustrezno vrednotilo vse ta po sodišču prve stopnje ugotovljena in pritožbeno neizpodbijana dejstva, dalo zelo veliko težo starosti tožnika (in mu prisodilo celo nadpovprečno visoko odškodnino za to obliko škodo), zato ni mogoče slediti pritožbeni zahtevi po zvišanju odškodnine, saj vsa ta dejstva glede trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ob pravilni uporabi materialnega prava (kriterijev iz 200. člena ZOR) ne opravičujejo prisojo odškodnine v višjem znesku, zato je potrebno zavrniti ta del pritožbe tožnika. Tožnikove težave, ki niso povezane s telesno poškodbo, pa so upoštevane v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Višino prisojene odškodnine za strah, za katerega je sodišče prve stopnje od zahtevanih 500.000,00 SIT tožniku dosodilo 400.000,00 SIT, le ta prav tako izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava in tudi neutemeljeno. V prisojenem znesku so upoštevane vse dejanske okoliščine konkretnega primera, ko je tožnik utrpel tako primarni kot tudi sekundarni strah, intenzivnost in trajanje strahu (nekaj dni hud primarni strah, kot posledica akutnega stresa ob škodnem dogodku, nato pa približno leto in pol blažji strah) in da je pri njem še vedno prisoten strah v prometu ter sta , pravilno uporabljena 200. in 203. člen ZOR. Glede primerljivosti prisojene odškodnine s podobnimi primeri iz sodne prakse je potrebno dodati, da je konkretno dosojena odškodnina za strah celo višja od odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za primerljivo škodo. Tako je neutemeljena tudi pritožba tožnika glede višine odškodnine za strah.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje od zahtevanih 400.000,00 SIT prisodilo odškodnino v znesku 300.000,00, kar prav tako ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine za to obliko škode. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da telesne poškodbe na nogi tožniku niso povzročile zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter da je bil zaradi posttravmatske stresne motnje približno eno leto in pol nekoliko oviran pri svojih aktivnostih in samostojnem gibanju po mestu zaradi strahu v prometu, kar pa je bilo časovno omejeno in ne prestavlja njegove trajne oviranosti, druge težave, ki (še vedno) spremljajo tožnika (pri spanju, pomnjenju podrobnosti v zvezi z nesrečo, z neprijetnimi spomini, plašnostjo, zaskrbljenostjo ter tiki) pa so le deloma posledica prometne nesreče, v kateri je bil udeležen, je tožniku prisojena pravična in primerna odškodnina iz tega odškodninskega naslova. V njej je v zadostni meri ovrednoteno tožnikovo začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi strahu v prometu, medtem ko posttravmatski stresni sindromi izvirajo iz več neprijetnih izkušenj v tožnikovem življenju in so le deloma v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, le v tem delu pa jih je mogoče upoštevati pri prisoji konkretne odškodnine, za katero je odgovorna tožena stranka.

Tako je skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki znaša 1,100.00,00 SIT, pravična denarna odškodnina za škodo, ki jo je tožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku in ni podlage za njeno zvišanje.

Pravilno je sodišče prve stopnje kot potreben pravdni strošek izvedbe dokaza z izvedencem dr. K. priznalo znesek 80.850,00 SIT, kolikor je znašala nagrada tega izvedenca, kar je razvidno tudi iz sklepa o odmeri nagrade in nadomestila temu izvedencu z dne 12.4.2005 (list. št. 64 spisa), ki je bil vročen tudi tožniku (povratnica k list. št. 65 spisa). Tožnik je upravičen le do povračila tistih stroškov, ki so bili v tem pravdnem postopku potrebni (155. člen ZPP), kar velja tudi za njihovo višino, zato mu ni mogoče priznati stroškov v višini plačanega predujma, ampak je bistvena njihova dejanska višina, medtem ko pravica tožnika do vračila preveč plačanega predujma ni predmet presoje v okviru odločitve o pravdnih stroških, ki gredo strankam.

Iz razlogov sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo stroške za vložitev dokaznih predlogov z dne 26.11.2003 in 16.11.2004 v zahtevani višini (po 50 točk), zato so drugačni pritožbeni očitki neutemeljeni.

Prošnja za razpis glavne obravnave prestavlja kratek dopis in tako je ta storitev pooblaščenke pravilno vrednotena z 20 točkami, kot to določa 4. točka tar. št. 39. OT, uporaba katere je v tem primeru pravilna in ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na tar. št. 19. Delno pa je pritrdi pritožbi, da bi sodišče prve stopnje pri ugotavljanju uspeha tožnika v tej pravdi moralo upoštevati tudi delno plačilo s strani tožene stranke, ki je bilo opravljeno po vložitvi tožbe, kar pa velja samo glede tiste faze postopka, ko je nato tožnik (po delnem plačilu v višini 400.000,00 SIT) svoj tožbeni zahtevek prilagodil tako, da je znesek delnega plačila že upošteval in zahteval le še plačilo razlike, kar je storil s pripravljalno vlogo z dne 28.1.2003. Glede pravdnih dejanj, opravljenih od vložitve te pripravljalne vloge pa je pravilno ravnanje sodišča, ki je uspeh tožnika izračunalo le upoštevaje prisojeni znesek 658.160,00 SIT ter tožbeni zahtevek, v katerem je delno plačilo že bilo upoštevano. To narekuje spremembo stroškovne odločitve, saj znaša uspeh tožnika s prvotno postavljenim zahtevkom (1,227.500,00 SIT) 86,2 %, saj je potrebno prisojenemu znesku (658.160,00 SIT) prišteti še znesek delnega plačila po vložitvi tožbe v višini 400.000,00 SIT, kar zahteva pritožba, in je torej znesek, s katerim je tožnik uspel, 1,058.160,00 SIT (od zahtevanih 1,227.500,00 SIT, kar znaša 86,2 %). Takšen uspeh se nanaša le na pravdna dejanja, opravljena pred prilagoditvijo tožbenega zahtevka temu delnemu plačilu, torej na odškodninski zahtevek ter tožbo, za katera je tožniku priznanih po 400 točk, skupaj z 20 % DDV, kar ni pritožbeno izpodbijano. Glede na vrednost odvetniške točke (110,00 SIT) torej skupaj 105.600,00 SIT. Tožniku gre sorazmeren del teh stroškov (v višini 86,2 %), kar znese 91.027,00 SIT. Stroški preostalih pravdnih dejanj v prisojenem znesku 314.360,00 SIT (kar dobimo če od po sodišču prve stopnje dosojenega zneska pravdnih stroškov v višini 419.959,87 SIT, ki pritožbeno ni sporen, odštejemo znesek 105.600,00 SIT) pa gredo tožniku v sorazmernemu delu 58,4 %, kot pravilno zaključi prvostopno sodišče, torej v znesku 183.386,00 SIT. Tožnik je tako poleg stroškov izvedenskih mnenj v višini, kot so priznani v izpodbijani sodbi, upravičen še do povračila ostalih pravdni stroškov v znesku 274.413,00 SIT (seštevek zneskov 91.027,00 SIT in 183.386,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

O pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje je pri dosoji obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo glede začetka teka zamudnih obresti spoštovalo načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002, v skladu s katerim pripadajo oškodovancu zamudne obresti od dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo od dneva uveljavitve OZ, torej od 1.1.2002, če zamuda ni nastala pozneje, v tem primeru pa od dneva zamude, ki se presoja po 324. členu ZOR. V primeru, če je zamuda nastala po 1.1.2002, kot v konkretnem primeru, je za začetek teka obresti odločilen dan zamude tožene stranke, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno določilo (4.12.2002) in svojo odločitev tudi ustrezno argumentiralo. Dolžnikova zamuda namreč nastopi, če dolžnik svoje obveznosti ne izpolni v trenutku njene zapadlosti, kar pomeni, da sta bistveni predpostavki za nastop dolžnikove zamude zapadlost in neizpolnitev. Dolžnik pride v zamudo z obveznostjo, pri kateri je rok izpolnitve določen, z iztekom roka, v katerem je mogoče opraviti izpolnitev (I. odstavek 324. člena ZOR). Zapadlost obveznosti, če rok ni določen, in nastop zamude v tem primeru, pa ureja II. odstavek tega člena, ki določa, da pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pismeno z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Pri takšnih obveznostih dolžnikova zamuda nastopi šele kot posledica upnikovega aktivnega ravnanja, ki je lahko tudi enostranka pravnoposlovna izjava volje, s katero upnika pozove, da obveznost izpolni. In tudi po mnenju sodišča druge stopnje je takšno ravnanje upnika, ki ima za posledico nastop dolžnikove zamude z izpolnitvijo, tudi odškodninski zahtevek tožnika, naslovljen na toženo stranko, ki ga je v konkretnem primeru slednja nesporno prejela dne 4.12.2002. Ker je sodišče pri odločanju vezano na tožbeni zahtevek, v katerem je tožnik obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo zahteval od dne 18.12.2002 (14 dni po tem, ko je tožena stranka prejela odškodninski zahtevek), je sodišče prve stopnje (ki je sicer pravilno ugotovilo, da je zamuda tožene stranke nastopila z dnem 4.12.2002) odločalo v okviru tako postavljenega zahtevka in pri tem ni uporabilo 919. člena ZOR, kot mu to neutemeljeno očita pritožba. V višino zamudnih obresti, kot jih je dosodilo sodišče prve stopnje, pa drugostopno sodišče ni posegalo, ker le ta ni bila pritožbeno izpodbijana.

Pritožba tožeče stranke je tako utemeljena le delno glede pravdnih stroškov, zato ji je sodišče druge stopnje v tem delu ugodilo in stroškovno odločitev prvostopnega sodišča delno spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (355. člen ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo tožeče stranke ter v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo (kot neutemeljeni) in v nespremenjenem izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP).

Tožeča stranka je uspela le s sorazmerno majhnim delom svoje pritožbe, tožena stranka pa z njo ni bila uspešna, zato nista upravičeni do povračila stroškov v zvezi s pritožbama, kar izhaja iz I. in II. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP.

Določbe ZOR so bile uporabljene na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj gre za sporno razmerje (škodni dogodek z dne 19.11.2001) nastalo pred 1.1.2002, ko je začel veljati OZ.