Jedro

Iz pogodbe o prevzemu dolga z dne 1.8.2002 izhaja, da upnik s podpisom pogodbe soglaša, da prevzemnica (tožeča stranka) prevzame vse kreditne obveznosti (davčnega) dolžnika. Torej je do prevzema dolga pravno veljavno prišlo šele 1.8.2002. Da bi pred tem datumom prišlo do prevzema dolga, tožeča stranka ni uspela dokazati. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče v revizijskem postopku vezano. Iz revizijskih navedb celo izhaja, da je tožeča stranka upniku, pred podpisom pogodbe, odplačevala dolg (davčnega) dolžnika na podlagi asignacijskih pogodb.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je Vrhovno sodišče v postopku revizije vezano, je tako tožeča stranka bila dolžnik davčnega dolžnika na dan izdaje sklepa o prisilni izterjavi davčne obveznosti in je zato izdani sklep zakonit.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 30. 7. 2002, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada C. z dne 21. 2. 2002. Z navedeno odločbo je prvostopni organ zoper dolžnika C. d.o.o. uvedel prisilno izterjavo neporavnanih obveznosti iz terjatve dolžnika, ki jih ima do družbe B. d.o.o. 2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke. Navaja, da listine, ki jih je predložila tožeča stranka kot dokaz o sklenjeni pogodbi o prevzemu blaga, niso listine, s katerimi bi lahko dokazala, da davčnemu zavezancu ničesar ne dolguje. Na takšen zaključek sodišča ne more vplivati niti pogodba o prevzemu dolga z dne 1. 8. 2002. 3. Tožeča stranka vlaga revizijo (prej pritožbo) iz razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Sodišče je napačno razlagalo 427. člen Obligacijskega zakonika, saj se je prevzem dolga dejansko izvrševal že pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe z dne 18. 1. 2002. B.C. je namreč že pred tem od tožeče stranke prejemala obroke za odplačilo kredita. Navaja, da družba B. d.o.o. družbi C. iz naslova kupoprodajne pogodbe ni ničesar dolgovala. O tem, da bi družba B. karkoli dolgovala, v spisu ni nikakršnega dokaza. Poleg tega je bil nad družbo C. v letu 2003 zaključen stečajni postopek, v katerem pa država svoje terjatve ni priglasila. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji (prej pritožbi) ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če s posebnim zakonom ni določeno drugače. V drugem odstavku 107. člena pa je določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoj za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Te zadeve označi Vrhovno sodišče kot pritožbe po 107. členu ZUS-1 in jih rešuje pred vsemi drugimi zadevami. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo je v tem primeru prvostopna sodba postala pravnomočna s 1. 1. 2007, vložena pritožba pa se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). V 85. členu ZUS-1 je določeno, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek); revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru je potekala tudi sodna presoja utemeljenost revizije v tem primeru.

8. V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožeča stranka dolžnikov dolžnik. Zoper davčnega dolžnika (C.) je bila namreč uvedena prisilna izterjava davčnega dolga. Kot predmet izvršbe je bila določena dolžnikova terjatev, ki naj bi jo ta imel do svojega dolžnika (B.) – tožeče stranke.

9. Kot je tožeči stranki že pojasnilo sodišče prve stopnje, se zakonitost izpodbijane odločbe presoja glede na okoliščine, ki so bile ugotovljene do njene izdaje. Glede na to, da je bila pogodba o prevzemu dolga sklenjena šele 1. 8. 2002, to je po izdaji sklepa o prisilni izterjavi in po odločitvi o pritožbi zoper sklep o prisilni izterjavi, sodišče navedene pogodbe ni moglo šteti kot relevantno dejstvo za drugačno odločitev.

10. Prav tako sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo določb materialnega prava. Skladno z določbo prvega odstavka 427. člena OZ se prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik. Skladno s tretjim odstavkom istega člena se domneva, da je upnik dal svojo privolitev, če je brez omejitve sprejel kakšno izpolnitev od prevzemnika, ki jo je ta izpolnil v svojem imenu. Domnevo o prevzemu dolga iz tretjega odstavka 427. člena je treba razlagati ozko. Domneva lahko učinkuje samo, če je bil pred sprejemom izpolnitve upnik obveščen o prevzemu dolga in pozvan, da se izjavi o privolitvi. Iz pogodbe o prevzemu dolga z dne 1. 8. 2002 izhaja, da upnik s podpisom pogodbe soglaša, da prevzemnica (tožeča stranka) prevzame vse kreditne obveznosti dolžnika (C.). Torej je do prevzema dolga pravno veljavno prišlo šele 1. 8. 2002. Da bi pred tem datumom prišlo do prevzema dolga, tožeča stranka ni uspela dokazati. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče v revizijskem postopku vezano. Iz revizijskih navedb celo izhaja, da je tožeča stranka upniku (B.C.) pred podpisom prodajne pogodbe odplačevala dolg dolžnika (C.) na podlagi asignacijskih pogodb.

11. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodba sodišča prve stopnje neobrazložena, ker se sodišče ni opredelilo do tožbenih navedb v zvezi z odmernim postopkom za odmero davka od prometa nepremičnin. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, te tožbene navedbe niso odločilne in je sodišče svojo odločitev v tem delu tudi ustrezno obrazložilo.

12. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je Vrhovno sodišče v postopku revizije vezano, je tako tožeča stranka bila dolžnik davčnega dolžnika na dan izdaje sklepa o prisilni izterjavi davčne obveznosti in je zato izdani sklep zakonit. Na takšen zaključek ne more vplivati niti kasnejši stečaj nad davčnim dolžnikom in neprijava terjatev države v stečajnem postopku kot to navaja tožeča stranka v reviziji. Posledice morebitnih neizterjanih in v stečaju neprijavljenih terjatev države do davčnega dolžnika (C.) so podvržene določbam takrat veljavnega Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji – ZPPSL.

13. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.