Jedro

Strukturna, funkcionalna in zgodovinska povezanost stavbnih zemljišč z ostalimi kmetijskimi zemljišči narekuje pri prodaji njihovo obravnavo kot zaključeno celoto. To hkrati pomeni, da drugi toženki o namenu prodaje parcel (niti stavbnih) ni bilo treba še posebej osebno obveščati pravne prednice tožnikov. Zadoščala je javna objava prodajne ponudbe po ZKZ.

Zahtevka glede ničnosti prodajne pogodbe tožnika nista postavila, zato je odveč razpravljanje o moralnosti in nedopustnosti te pogodbe. Tudi tu pa bi se takoj postavilo vprašanje pravnega interesa, ko tožnika nista bila uspešna glede zahtevka na sklenitev pogodbe z njima.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Tožnika sta tožencema dolžna v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 728,95 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, ko sta tožnika zahtevala, da se ugotovi, da je nična posojilna pogodba, ki sta jo dne 3.4.2018 sklenila prvi toženec kot posojilodajalec in druga toženka kot posojilojemalka ter da je neveljavna vknjižba hipoteke ID pravice 000 pri nepremičninah parc. št. 1163, 1138/4 (pred tem 1138/1), 1138/2, 1321 in 1322, vse k.o. X pri solastniškem deležu do 1/3 in parc. št. 1126/2 (pred tem 1126) k.o. X pri solastniškem deležu do 11/24 in se pri teh solastniških deležih navedenih nepremičnin vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se izbriše ustanovitev in vknjižba hipoteke ID pravice 000 v korist prvega toženca. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala, da se prodajna pogodba, ki sta jo dne 10.7.2018 sklenila prvi toženec in druga toženka, s katero je bila prenesena solastninska pravica na nepremičninah parc. št. 1163 k.o. X, parc. št. 1138/1 (sedaj 1138/4) k.o. X, parc. št. 1138/2 k.o. X, parc. št. 1321 k.o. X, parc. št. 1322 k.o. X v deležu do 1/3 od celote in parc. št. 1126 (sedaj 1126/2) k.o. X v deležu do 11/24 od celote, razveljavi ter da se ugotovi, da je vknjižba solastninske pravice v korist prvega toženca na podlagi prodajne pogodbe z dne 10.7.2018 neveljavna in se pri spornih nepremičninah odredi izbris vpisa solastninske pravice v korist prvega toženca ter vzpostavi prejšnjo zemljiškoknjižno stanje tako, da se solastninska pravica pri teh solastniških deležih vpiše na drugo toženko. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek v delu, ko sta tožnika zahtevala, da druga toženka s tožnikoma sklene prodajno pogodbo za sporne nepremičnine z vsebino, kot izhaja iz izreka odločbe. Odločilo je tudi, da sta tožnika dolžna tožencema povrniti njune stroške pravdnega postopka, ki znašajo 4.104,55 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

2. Zoper to odločbo sta se pritožila tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnikov v celoti ugodi, podrejeno pa odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da je sodišče zmotno štelo, da se kmetijska in stavbna zemljišča lahko enačijo in prodajo na enak način. Ker Stvarnopravni zakonik (SPZ2) ne določa načina obveščanja solastnikov o prodaji, se v zvezi s tem uporabljata določilo 507. in 513. člena Obligacijskega zakonika (OZ3), ki določata, da mora lastnik upravičenca obvestiti o nameravani prodaji stvari določeni osebi ter o pogojih te prodaje ter mu ponuditi, naj jo kupi pod enakimi pogoji. Glede tega je jasna tudi sodna praksa – v zadevi II Ips 328/2017 je VS RS izpostavilo, da morajo biti predkupnemu upravičencu sporočene vse bistvene sestavine predkupne pravice, med katere spada npr. tako cena kot tudi oseba, kateri prodajalec namerava nepremičnino prodati. V obravnavani zadevi predkupna upravičenka ni bila ustrezno vnaprej seznanjena z nameravano prodajo, sploh pa ne na način, da bi bila seznanjena z vsemi bistvenimi sestavinami predkupne pravice. Določila SPZ in OZ predstavljajo kogentna določila, ki jih ni moč izključiti oziroma se jim izogniti. Ponudnik se sicer lahko odloči za „paketno prodajo“, vendar mora v primeru, da so v tem paketu zemljišča, katerih prodajo urejajo različni pravni režimi (OZ, ZKZ, ZG), izpolnjevati pravila skladno z vsemi temi veljavnimi režimi. Ravnanje prodajalca, ki nasprotuje kogentnim določilom OZ, ni dopustno (II Ips 160/2016). Prodajalec sicer lahko izvaja paketno prodajo, vendar mora ob taki prodaji prevzeti tudi tveganje za morebitno neuspešnost posla zaradi povezovanja različnih pravnih omejitev. Pretežnostnega načela naša zakonodaja ne podpira (VS RS X Ips 32/2018), vedno je potrebno uporabiti vsa zakonska določila, ki se nanašajo na posamezno nepremičnino. V predmetni zadevi so najmanj pri nepremičninah, ki so stavbne ali delno stavbne, prekršena določila OZ, ki so zavezujoča, in ker se je posel sklepal kot celota, je posledično neveljaven celoten posel. To potrjuje tudi judikat VSM I Cp 73/2020. Zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ4) se kot lex specialis uporablja le takrat, kadar se prodajajo kmetijska zemljišča, ne pa stavbna. Sodišče pri odločanju glede stavbnih zemljišč napačno uporabi določila ZKZ, poleg tega pa tudi napačno ugotovi dejansko stanje. Sodišče se v obrazložitvi sklicuje na sodbo VSM I Cp 86/2019, vendar pa je takšno sklicevanje zgrešeno, saj citirani judikat v predmetni zadevi sploh ni uporaben. Sodba UPRS I U 1913/2017-19 govori le o dopustnosti ponudbe, ne ukvarja pa se s tem, katera pravna določila bi bilo treba uporabiti v takšnem primeru, kot je predmetni. Upravna enota v predmetni zadevi s podajo soglasja nikakor ni mogla sanirati dejstva, da so bila v paketni prodaji mimo določil OZ in SPZ prodana tudi stavbna zemljišča. Sodišče se tudi zmotno sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevah II Ips 349/2010 in II Ips 151/2012. Judikata, ki bi bil primerljiv s predmetno zadevo, v slovenski sodni praksi ni mogoče zaslediti. Določila ZKZ, SPZ in OZ se medsebojno bistveno razlikujejo že na ustavni ravni. Določila ZKZ imajo podlago v 71. členu Ustave RS, 66. člen SPZ, 507. in 513. člen OZ pa v 67. členu Ustave RS. Sodišče se je tudi očitno napačno sklicevalo na sodbo VSL I Cp 3889/2010 in VS RS II Ips 7/2014, saj navedena judikata ZKZ ne postavita v razmerju do OZ za lex specialis v vseh pogledih, ampak le glede obličnosti postopka, ki je za prodajo kmetijskih zemljišč predviden po ZKZ izključno glede kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetij. Sodišče se je sklicevalo na ustrezen judikat, to je VSM I Cp 73/2020, le njegova razlaga in zaključki so bili napačni. Izpodbijana sodba je obremenjena z bistveno kršitvijo postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, temelji pa na zmotni uporabi materialnega prava. Enotno zemljiškoknjižno dovolilo je v celoti neveljavno in se mora na podlagi tožbenega zahtevka v predmetni zadevi v celoti razveljaviti. Prodajno pogodbo je treba razveljaviti v celoti in ne samo v delu, ki se nanaša na stavbna zemljišča. Poleg tega je bilo dejansko stanje glede tega, ali se nepremičnine štejejo za zaključeno celoto ali ne, napačno ugotovljeno. Stavbni zemljišči namreč skupaj s kmetijskimi zemljišči ne predstavljajo zaključene celote, kar je v svojem izvedenskem mnenju z dne 3. 2. 2022 ugotovil tudi izvedenec A. A., vendar pa je sodišče kljub temu odločilo mimo izvedenskega mnenja. Izvedenec je jasno zapisal, da je nekoč, ko je še obstajalo kmetijsko gospodarstvo (kmetija), šlo za zaključeno celoto, sedaj pa temu, zaradi spremembe načina gospodarjenja, ni več tako. Ker je za ugotavljanje vprašanja, če gre za zaključeno celoto, seveda potrebno uporabiti stanje ob sklenitvi spornega posla, tedaj pa to zaključena celota ni bila, so nerelevantni zaključki sodišča, ki temeljijo na domnevah, kaj se bo zgodilo v bodoče. Zagona kmetijskega gospodarstva ni moč zagotoviti ob le manjšinskem deležu in ob nesoglasjih solastnikov. Tožena stranka ni izkazala niti posesti niti kakšnega dogovora o načinu uporabe solastnih nepremičnin za zagon kmetijstva, saj česa takšnega med solastniki ni. Sodišče svoje odločitve na izvedensko mnenje in zaključke v njem ne opira, podana je bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo opraviti materialno procesno vodstvo in strankam razložiti, kako dejansko razume izvedensko mnenje, ker pa tega ni storilo, izpodbijana odločba za tožnika predstavlja tudi sodbo presenečenja. Tožnika nikakor nista mogla predvideti okoliščine, da bi sodišče lahko štelo, da naj bi nepremičnine, ki so bile predmet prodaje, v tistem trenutku predstavljale zaključeno celoto. Ker toka misli sodišča tožnika nista mogla uganiti, nista mogla podati ustreznih navedb, podana je relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. člena ZPP, ki je tožnikoma odvzela ustavno pravico do poštenega sojenja. Sodišče je premalo teže dalo okoliščini, da stavbni zemljišči k normalnemu delovanju kmetije nista namenjeni že zelo dolgo časa in sicer vsaj že od leta 1990. Zgolj bližnja lega nepremičnin sama po sebi ne more pripeljati do avtomatičnega zaključka, da naj bi šlo za zaključeno celoto. Prav tako morebitna prodaja celotnega kmetijskega gospodarstva ne pomeni, da nepremičnine, ki se tako prodajajo, predstavljajo zaključeno celoto. Tožnik svojih namenov z zemljišči ni v ničemer izkazal, zatrjevanega pa tudi kot solastnik nepremičnin do 1/3 ne more doseči. Okoliščina, da naj bi le 5% nepremičnine s parc. št. 1138/1 k.o. X predstavljalo pozidavo, s predmetno zadevo nima popolnoma nobene zveze in na tem sodišče svoje odločitve ne bi smelo utemeljevati. Ta nepremičnina je v smislu predmetnega postopka stavbno zemljišče v deležu 25%, ne glede na stanje, ki ga je izvedenec ugotavljal v naravi. Parcela št. 1138/2 k.o. X z ostalimi kmetijskimi površinami ni funkcionalno povezana že več kot 20 let, je v propadanju, poleg tega predstavlja stavbno zemljišče v deležu 100%. Kot zaključeno celoto bi kvečjemu lahko šteli obe stavbni zemljišči, ki ne mejita na druge nepremičnine, ki so bile predmet paketne prodaje. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da nepremičnini parc. št. 1138/2 in 1138/1 k.o. X ne bi mogli služiti svojemu namenu brez preostalih kmetijskih nepremičnin, saj gre za nepremičnini, ki se nahajata ob glavni cesti in kjer v bližini stojijo stanovanjske hiše. Stavbni del teh nepremičnin nikakor ni namenjen zagotavljanju kmetijske funkcije, posledično pa stavbnih zemljišč ni mogoče šteti v neko domnevno zaključeno celoto kmetijskih in stavbnih zemljišč. Glede na prej navedeno pa je sodišče očitno napačno odločilo tudi v delu, v katerem je zavrglo zahtevek za ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe in neveljavnosti vknjižbe hipoteke. Ker sodišče v zvezi s tem zahtevkom ni izvedlo nobenega dokaza, je naredilo nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, kar terja razveljavitev odločbe. Sodišče ni opravilo poizvedb pri Ministrstvu za kmetijstvo o vseh drugih nakupih prvega toženca po ZKZ, saj naj bi bilo to pomembno le v zvezi z namenom sklepanja posojilne pogodbe in vknjižbe hipoteke. Enako velja glede poizvedb o nakazilih pri Banki v zvezi z denarnim tokom po posojilni pogodbi. Ravnanje toženca v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in v nasprotju z moralnimi načeli zanika pogodbeni temelj tako posojilne pogodbe kot tudi prodajne pogodbe in ne bi smelo uživati nobenega pravnega in sodnega varstva. Gre za kršitev po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Ničnost poslov sta tožnika zatrjevala tudi zato, ker sta izkazovala nezakonitost in fiktivnost poslovanja kupca na več področjih, vse z namenom izigravanja solastnikov, kar seveda ni dopustno. Potrjene so navedbe tožnikov, da je šlo za poskuse obida zakona, da se toženec spozna na tovrstne posle in da je želel odvrniti predkupne upravičence od dajanja ponudb. Posledično je zmotna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z vsemi razlogi, ki jih je za zavrnitev tožbenega zahtevka in delno zavrženje tožbe navedlo že sodišče prve stopnje.

6. V obravnavani zadevi gre za t.im. paketno prodajo kmetijskih in stavbnih zemljišč, pri čemer je namenska raba parcele 1138/4 k.o. X deljena, 75% pomenijo najboljša kmetijska zemljišča, 25% pa stanovanjske površine, le ena od v paket zajetih parcel pa je v celoti stavbno zemljišče. Pravna prednica tožnikov je bila kot solastnica vseh parcel predkupna upravičenka po ZKZ glede kmetijskih zemljišč in po 66. členu SPZ glede stavbnih zemljišč. Pritožbeno sporno je vprašanje, ali se specialne določbe ZKZ, vključno s posebnim načinom obveščanja potencialnih kupcev, vključno s predkupnimi upravičenci, uporabljajo tudi za parceli 1138/4 (prej 1138/1) in 1138/2 k.o. X, ki sta ena v četrtini, druga pa v celoti stavbni zemljišči. Pravilna je ugotovitev pritožbe, da ravno takšnega primera, kot je obravnavani, v dosedanji sodni praksi ni zaslediti, ne drži pa pritožbena trditev, da se sodišče prve stopnje zmotno sklicuje ali si razlaga obstoječo sodno prakso glede paketne prodaje zemljišč. Sodišče prve stopnje pravilno ugotovi, da je pri odgovoru na zgornje vprašanje pomembno, ali je šlo pri v paket združenih nepremičninah za zaključeno celoto ali ne. Sodbo VSM I Cp 73/2020 sodišče prve stopnje omeni kot primer, kjer pri paketni prodaji ni šlo za zaključeno celoto. V takšnem primeru je bilo zavzeto stališče, da je treba prodajo solastnih deležev na kmetijskih in stavbnih zemljiščih kljub paketni prodaji obravnavati po različnih pravnih režimih. V takih primerih so kljub paketni prodaji po postopku, ki v celoti poteka v skladu s pravili ZKZ o prometu s kmetijskimi zemljišči, lahko veljavno prodana le kmetijska zemljišča, medtem ko to ne drži za stavbna zemljišča – pri teh morajo biti spoštovana tudi druga pravila civilnega prava, ki zanje veljajo. Vendar pritožnika ta primer neutemeljeno primerjata z obravnavanim, saj je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje presodilo, da gre pri v paket zajetih nepremičninah za zaključeno celoto, kar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča odločilna razlikovalna okoliščina. Sodbo VSM I Cp 86/2019 sodišče prve stopnje omeni le kot primer, kjer je navedeno, da se specialne določbe ZKZ uporabljajo za tiste parcele, ki so v celoti kmetijska in gozdna zemljišča in da za njihovo prodajo zadošča javna objava ponudbe – individualno ni treba obveščati niti solastnikov takih zemljišč. Zato z njeno omembo sodišče prve stopnje ni storilo nobene kršitve, povzelo je le tisto, kar zaključi tudi pritožba. Res pa ne gre za primerljiv primer. Tudi glede odločbe I U 1913/2017 je res, kar pravi pritožba, da govori le o dopustnosti oziroma nedopustnosti ponudbe, ne ukvarja pa se s tem, katera pravna določila bi bilo potrebno uporabiti v takšnem primeru. Tudi sodba sodišča prve stopnje tega iz te sodne odločbe ne izpelje in jo le pravilno povzame. Tudi odločb II Ips 349/2010 in II Ips 151/2012 sodišče prve stopnje ne uporabi nepravilno, kot to zmotno očita pritožba, temveč le pravilno povzame njihovo vsebino. Odločbo II Ips 160/2016 sodišče prve stopnje omeni zato, da pravilno poudari, da je Vrhovno sodišče RS kot pravno pomembno štelo okoliščino, da stavbni zemljišči ni bilo mogoče obravnavati kot zaključeno celoto z ostalimi kmetijskimi zemljišči (točka 10 odločbe). Odločbi I Cp 3889/2010 in II Ips 7/2014 je sodišče prve stopnje omenilo v zvezi s postopkom po ZKZ glede kmetijskih zemljišč (poudarilo je obličnost postopka) in ju tako ni uporabilo napačno.

7. Pravilen je materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da v primeru, kot je obravnavani, strukturna, funkcionalna in zgodovinska povezanost stavbnih zemljišč z ostalimi kmetijskimi zemljišči narekuje pri prodaji njihovo obravnavo kot zaključeno celoto. To hkrati pomeni, da drugi toženki o namenu prodaje parcel (niti stavbnih) ni bilo treba še posebej osebno obveščati pravne prednice tožnikov. Zadoščala je javna objava prodajne ponudbe po ZKZ, kjer so bile navedene ostale parcele, parcela št. 1138/2 pa v prodajnih pogojih kot del paketne prodaje. Nasprotno pritožbeno stališče ni pravilno. V obravnavanem primeru je zaradi zaključene celote, ki jo predstavljajo kmetijska in stavbna zemljišča, treba uporabiti zgolj ZKZ kot lex specialis in ne tudi določbe OZ (507. člen), ki govorijo o osebnem obveščanju predkupnega upravičenca o nameravani prodaji stvari in ponudbi, da stvar pod enakimi pogoji kupi sam. V takšnem primeru, kot je obravnavani, zadošča javna objava prodajne ponudbe po ZKZ. Ker ZKZ omejuje lastnikovo razpolagalno pravico na kmetijskem zemljišču, bistveno omejuje tudi možnost, da bi lastnik kmetijskega zemljišča sam izbral kupca. Zato sestavina ponudbe, da je kupec znan, ne more biti pravno upoštevna.

8. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo glede vprašanja, ali sporne nepremičnine predstavljajo zaključeno celoto. S tem v zvezi se pritožbeno sodišče sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje, ki jih je to navedlo v točkah 24 do 26 obrazložitve sodbe. Pritožnika neutemeljeno navajata, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo izvedenskega mnenja. Glede ugotavljanja dejstev (lege parcel, namembnosti parcel in načinu rabe) se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na mnenje izvedenca kmetijske stroke, glede pojma zaključene celote pa gre za pravno vprašanje, ki je v domeni sodišča in ne izvedenca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v času sklenitve prodajne pogodbe (10.7.2018) in trenutno kmetija kot celota ne obratuje (kmetijska zemljišča obdelujejo najemniki, hiša pa ni naseljena in gospodarsko poslopje ni v rabi), s čimer sta se strinjali obe stranki in tudi pritožbeno to ni sporno. Pritožbeno je sporno pravno vprašanje, ali dejstvo, da kmetija s paketno prodajo obdrži potencial, da se jo ponovno zažene (v zvezi s čimer je prvi toženec zatrjeval, da je s tem namenom kupil sporne nepremičnine, kar ni bilo prerekano) in vzpostavi bolj učinkovit način gospodarjenja, kot je trenutni, pomeni, da v paket združene nepremičnine predstavljajo zaključeno celoto. Odgovor je po oceni pritožbenega sodišča pritrdilen. Sodišče prve stopnje je obširno, logično in prepričljivo obrazložilo takšen svoj zaključek in pritožbeno sodišče se z njim strinja. Pravilno je tudi navedlo, da čeprav bo imel prvi toženec zgolj manjšinski delež (1/3), ni mogoče trditi, da tak delež kmetovanje onemogoča. Lastnik ima vsekakor pravico uporabljati svoje nepremičnine sorazmerno svojemu solastniškemu deležu. Takšen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje tudi ne predstavlja sodbe presenečenja za tožnika, prav tako ni mogoče reči, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti kakršnokoli materialno procesno vodstvo. Tožnika konkretno ne navedeta, katerih trditev nista mogla navesti zaradi očitane opustitve materialno procesnega vodstva, iz pritožbe je zgolj razvidno, da se ne strinjata z materialnopravnim zaključkom sodišča o zaključeni celoti spornih zemljišč. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP in 1. odst. 339. člena ZPP niso podane. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje povzelo ugotovitev izvedenca, da je parcela št. 1138/4 dejansko pozidana zgolj v 5%, ne predstavlja nobene kršitve, saj na to ugotovitev ni vezalo nobene pravne posledice. Korektno je namreč povzelo tudi, da je po namembnosti navedena parcela stavbno zemljišče v 25%. V zvezi s tem je pomemben zaključek sodišča, da je tudi manjši stavbni del te parcele namenjen zagotavljanju kmetijske funkcije in je zato za prodajo treba uporabiti določbe ZKZ. Ugotovilo je tudi, da na tej parceli stojijo pomožni objekti, ki služijo (po namenu) kvečjemu neposredni obdelavi preostanka zemljišča, ki je kmetijsko zemljišče (in ostalih kmetijskih zemljišč). Enako velja za parcelo 1138/2, ki predstavlja pretežno stavbišče s stanovanjsko hišo, ki je včasih služila kot dom družini, ki je bila nosilec celovito zaokroženega kmetijskega gospodarstva, gre pa tudi za parcelo, ki se nahaja znotraj parcele št. 1138/4 in nima lastnega dostopa do javne ceste. Že sama lega te parcele pa poleg pretekle rabe kaže na izrazito povezanost obeh parcel (1138/4 in 1138/2) ter povezanost te parcele (1138/4) z ostalimi kmetijskimi zemljišči. Nasprotne pritožbene trditve pritožbenega sodišča ne prepričajo.

9. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem sta tožnika zahtevala razveljavitev prodajne pogodbe z dne 10.7.2018, vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja in sklenitev nove prodajne pogodbe s tožnikoma, je s tem odpadel tudi pravni interes tožnikov za poseganje v posojilno pogodbo, sklenjeno med tožencema in za poseganje v obstoječa stvarnopravna zavarovanja na nepremičninah. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe in neveljavnosti vknjižbe hipoteke, pravilna. Zaradi zavrženja tožbe sodišče prve stopnje pravilno ni izvajalo dokazov, ki sta jih tožnika predlagala v zvezi s tem delom zahtevka. Zato ne gre za vnaprejšnjo dokazno oceno niti za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Zahtevka glede ničnosti prodajne pogodbe z dne 10.7.2018 pa tožnika nista postavila, zato je odveč razpravljanje o moralnosti in nedopustnosti te pogodbe. Tudi tu pa bi se takoj postavilo vprašanje pravnega interesa, ko tožnika nista bila uspešna glede zahtevka na sklenitev pogodbe z njima.

10. Odločitev o glavni stvari je pravilna, posledično je pravilna tudi odločitev o stroških pravdnega postopka.

11. Tožnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške, tožencema pa sta dolžna povrniti njune pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP). Tožencema je pritožbeno sodišče priznalo stroške za odgovor na pritožbo v znesku 728,95 EUR, ki obsegajo stroške za sestavo odgovora na pritožbo, materialne stroške in 22% DDV in jih naložilo v plačilo tožnikoma (1. odst. 154. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami 2 Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami in dopolnitvami 3 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami 4 Ur. l. RS, št. 59/96 s spremembami in dopolnitvami