Jedro

Pritožbeno sodišče je upoštevalo vse kriterije in merila pravnega standarda pravične denarne odškodnine za obe na revizijski stopnji še sporni obliki nepremoženjske škode, torej telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja in bodoče telesne bolečine ter prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ob objektivnih pokazateljih obsega telesne poškodbe, načina in trajanja njenega zdravljenja, intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin, konkretnih prizadetostih in omejitvah tožnika v vsakodnevnem življenju in delu ter glede na tožnikove osebnostne lastnosti s tem povezanih duševnih bolečin so bile izpolnjene zahteve za konkretizacijo in individualizacijo odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku za škodo, nastalo zaradi prometne nesreče dne 6.2.1992, odškodnino v skupni višini 1,380.000,00 SIT s pp. Od zahtevanih 1,500.000,00 SIT za telesne bolečine in neugodnosti je tožniku prisodilo 500.000,00 SIT odškodnine, od zahtevanih 750.000,00 SIT za strah 80.000,00 SIT in od zahtevanih 4,000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 800.000,00 SIT. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in prisojeno odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti zvišalo za 200.000,00 SIT, za strah za 20.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti za 200.000,00 SIT. V presežku je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v še izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Skupno prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo je tako na pritožbeni stopnji znašala 1,800.000,00 SIT.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje izpodbija zavrnitev pritožbe za 1,100.000,00 SIT. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa razveljavitev sodbe druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker meni, da bi bila primerna odškodnina za telesne bolečine in neugodnosti 1,200.000,00 SIT, zato je prikrajšan za najmanj 400.000,00 SIT (prav:

500.000,00 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa 1,600.000,00 SIT, zato je prikrajšan za 600.000,00 SIT. Tožnik poudarja, da je prisojena odškodnina tako nizka, da je izven okvirja, v katerem se v sodni praksi gibljejo odškodnine v primerljivih zadevah. Ker je tožnik srednjih let (v času nesreče je bil star 35 let), torej v najbolj aktivnem obdobju svojega življenja, so posledice poškodb bistveno zmanjšale njegove življenjske aktivnosti. V izogib ponavljanju se revizija sklicuje na pritožbene navedbe in še omenja dolžnost revizijskega sodišča, da skrbi za izenačeno sodno prakso v državi.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (določba tretjega odstavka 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Odločilne dejanske ugotovitve sodišča druge in prve stopnje v tej pravdni zadevi so, da je tožnik v obravnavani prometni nesreči utrpel zlom loka VI. vratnega vretenca, levega spodnjega sklepnega odrastka istega vretenca in levega zgornjega sklepnega odrastka sedmega vratnega vretenca. Zaradi poškodbe je bil v bolnici pet dni, tri mesece je nosil mavčev oglavnik, nato pa mehko Shanzovo kravato, bil je na več kontrolnih pregledih in rentgenskih slikanjih, hodil je na fizioterapijo, bolečinsko obdobje različne intenzivnosti je v času zdravljenja v strnjeni obliki trajalo skupaj 110 dni ali skoraj 4 mesece, občasne lahke telesne bolečine pa se še pojavljajo in se bodo pojavljale ob vremenskih spremembah, sunkovitem obračanju vratu in dvigovanju težjih bremen. Poškodba je tožniku zapustila omejeno gibljivost vratne hrbtenice in občasno draženje levega živčnega korena, kar po ugotovitvah izvedenca predstavlja 20 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Pri tožniku se navedene omejitve kažejo v spremembi delovnega mesta, saj tožnik za svoje prejšnje delovno mesto prodajnega referenta, ki je bilo združeno s pogosto vožnjo v mestnem prometu, ni bil več sposoben. Delo na novem delovnem mestu pospeševalca prodaje pa ni tako dinamično in tožniku manj ustreza. Tožnik ne more več dvigovati težjih bremen, ne more več pogosto voziti avtomobila, svoje prejšnje športne aktivnosti v tenisu, košarki in alpinizmu je moral opustiti, zaradi česar trpi in bo trpel duševne bolečine.

Navedene dejanske ugotovitve obeh nižjih sodišč predstavljajo odločilno in na revizijski stopnji neizpodbojno dejansko podlago, na podlagi katere je presojati utemeljenost uveljavljanega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Posplošenega sklicevanja na pritožbena izvajanja na revizijski stopnji tudi sicer ni mogoče upoštevati, ker je revizija samostojno izredno pravno sredstvo, katerega obseg in razlogi izpodbijanja niso identični tistim, ki veljajo za pritožbeno izpodbijanje.

Pravno podlago za prisojo odškodnine predstavljajo določbe 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje navedene materialnopravne zakonske določbe pravilno uporabilo. Upoštevalo je vse kriterije in merila pravnega standarda pravične denarne odškodnine za obe na revizijski stopnji še sporni obliki nepremoženjske škode, torej telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja in bodoče telesne bolečine ter prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ob objektivnih pokazateljih obsega telesne poškodbe, načina in trajanja njenega zdravljenja, intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin, konkretnih prizadetostih in omejitvah tožnika v vsakodnevnem življenju in delu ter glede na tožnikove osebnostne lastnosti s tem povezanih duševnih bolečin so bile izpolnjene zahteve za konkretizacijo in individualizacijo odškodnine. Prisoja zneska v sojenju na drugi stopnji za prvo obliko nepremoženjske škode v višini 700.000,00 SIT in za drugo v višini 1,000.000,00 SIT je po ugotovitvah revizijskega sodišča v okviru prisoje pravične denarne odškodnine v podobnih in primerljivih zadevah. Zato je drugačno revizijsko stališče pravno zmotno.

Ker uveljavljani revizijski razlog ni podan in ker v postopku tudi ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je tožnikovo revizijo na podlagi določbe 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev o zavrnitvi revizije glede glavne stvari vsebinsko zajema tudi zavrnitev priglašenih revizijskih stroškov, saj tožnik z revizijo ni uspel.