Jedro

Glede na ugotovitve v kazenski sodbi, da je bila pri tožencema zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana ter na tej podlagi napravljenega zaključka, da njuna prištevnost v času storitve kaznivega dejanja ni bila izključena, ampak le bistveno zmanjšana, stanja tožencev ob povzročitvi škodnega dogodka ni mogoče opredeliti kot stanje prehodne nerazsodnosti, ki bi terjalo nadaljnjo presojo dejstev v zvezi s krivdo za tako stanje.

Še tako zavržno ravnanje pokojnega, kot sta ga zatrjevala toženca, ne more opravičevati njunega dejanja jemanja življenja, zaradi česar podlage za uporabo 192. člena ZOR ni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženca sta dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnici njene revizijske stroške v znesku 756,52 EUR.

Obrazložitev

1. Toženca sta 20. 12. 1992 umorila očeta tožnice, za kar sta bila s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru K 73/2004 z dne 4. 10. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Kp 134/2005 z dne 22. 2. 2007 spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ (v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti) in v zvezi s 25. členom KZ (v sostorilstvu) ter obsojena na zaporno kazen vsak po 9 let zapora. Tožnica na tej podlagi vtožuje odškodnino za nematerialno škodo zaradi smrti očeta.

2. Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo solidarno plačilo odškodnine v znesku 4.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku (za 35.500 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo tako, da je tožnici prisodilo še nadaljnjih 2.500 EUR (skupaj 7.000 EUR) odškodnine, pritožbo tožencev pa je v celoti zavrnilo.

3. Revizijo sta toženca vložila zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V reviziji ponavljata, da ni podan temelj za njuno odškodninsko odgovornost, čeprav sta bila v kazenskem postopku pravnomočno obsojena. Pravna instituta kazenske in civilne odgovornosti se med seboj razlikujeta. K storitvi kaznivega dejanja umora je toženi stranki vodil motiv, in sicer je oče tožnice spolno nadlegoval vnukinjo tožnice oziroma hčerko toženca. Dejanja umorjenega so bila nedopustna, prizadela so toženi stranki, prav tako pa bodo pustila hude posledice na otroku. Glede na to, da sta bila toženca v času storitve kaznivega dejanja bistveno zmanjšano prištevna menita, da bi lahko ob uporabi določb Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) njuno stanje opredelili kot stanje prehodne nerazsodnosti, ki ne izključuje odgovornosti, razen če dokažeta, da nista prišli v tako stanje po svoji krivdi. Za stanje, v katerem sta bila kritičnega dne oziroma pred kritičnim dnem pa naj bi bil odgovoren ravno oče tožnice. Toženca sta vztrajala pri pridobitvi izvedenskega mnenja medicinske stroke, ki naj bi ocenil kakšno je bilo njuno stanje ob izvršitvi kaznivega dejanja. Ker tega dokaznega predloga sodišče ni upoštevalo, je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Menita, da tudi, če bi bila podana podlaga za njuno odškodninsko odgovornost, bi sodišče moralo upoštevati pravila o deljeni odgovornosti, saj je prav oče tožnice v veliki meri oziroma v celoti prispeval k nastanku škode. Motiv, da je oče tožnice spolno nadlegoval vnukinjo oziroma hčerko tožencev, izhaja iz obrazložitve kazenske sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru. Izpodbijata tudi višino prisojene odškodnine. Tožnica ob izgubi očeta ni bila mladoletna, prav tako ni živela skupaj z očetom, njuni odnosi so bili na ravni odraslih oseb. Tožnica leta pred smrtjo očeta sploh ni obiskovala, ker se ni strinjala z razmerjem, ki ga je imel s prvo toženko. Glede na navedeno ni moč govoriti o opravičljivi stopnji duševnih bolečin in njihovem trajanju, zaradi česar tožnica ni upravičena do denarne odškodnine.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo (14. člen ZPP) je podana takrat, ko se sodišče srečuje z identičnim dejanskim stanjem, na podlagi katerega je predhodno odločalo že kazensko sodišče. Če določeno dejanje utemeljuje sklep o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, potem je še toliko bolj gotovo, da iz istega dejanja izvira tudi strožja civilna odgovornost. Gre torej za vezanost na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstoji kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. Pravdno sodišče teh dejstev ne sme ugotoviti tako drugače, da bi s tem prišlo v nasprotje z odločitvijo kazenskega sodišča. V obravnavani zadevi je kazensko sodišče ocenilo, da sta bila storilca (toženca) v času storitve kaznivega dejanja kazensko odgovorna, torej prištevna in kriva, na podlagi dejstev, ki so bila podlaga tej oceni kazenskega sodišča, pa sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zaključili, da tudi ni podlage za uporabo določb ZOR o izključitvi civilne odgovornosti zaradi stanja prehodne nerazsodnosti (drugega in tretjega odstavka 136. člena ZOR), pri uporabi katerih vztrajata revidenta. Glede na ugotovitve v kazenski sodbi, da je bila pri toženki zaradi pretiranega čustvenega reagiranja, pri tožencu pa zaradi stanja lahke vinjenosti, razburjenosti in razdraženosti, zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana ter na tej podlagi napravljenega zaključka, da njuna prištevnost v času storitve kaznivega dejanja ni bila izključena, ampak le bistveno zmanjšana, stanja tožencev ob povzročitvi škodnega dogodka ni mogoče opredeliti kot stanje prehodne nerazsodnosti, ki bi terjalo nadaljnjo presojo dejstev v zvezi s krivdo za tako stanje. Odločitev sodišč prve in druge stopnje o temelju odškodninske odgovornosti je torej pravilna.

7. Glede na vezanost pravdnega sodišča na ugotovitve kazenskega sodišča v zvezi s prištevnostjo tožencev v času storitve škodnega dejanja, bi bila izvedba dokaza z izvedencem medicinske stroke, ki bi ponovno ugotavljal, v kakšnem stanju sta toženca takrat bila, nepotrebna. Z zavrnitvijo nepotrebnega dokaza pa sodišči prve in druge stopnje nista zagrešili uveljavljene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

8. Razlogi izpodbijane sodbe prepričajo tudi v delu zavrnitve ugovora tožencev o „soodgovornosti“ očeta za svojo smrt, ki bi v primeru utemeljenosti tožnico kot posredno oškodovanko upravičeval le do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Pritrditi je utemeljitvi, da bi na zaznavo spolne zlorabe hčerke oziroma vnukinje morala toženca ustrezno reagirati in sprožiti ustrezne postopke, ne pa s pokojnim samovoljno obračunati. Še tako zavržno ravnanje pokojnega, kot sta ga zatrjevala toženca, ne more opravičevati njunega dejanja jemanja življenja, zaradi česar podlage za uporabo 192. člena ZOR ni.

9. Pravilna je odločitev, da ugotovljen obseg in intenziviteta duševnih bolečin zaradi smrti očeta, tožnico upravičuje do odškodnine za nepremoženjsko škodo (201. člen, 200. člen in 203. člen ZOR), kar revizija neutemeljeno graja. Dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), in sicer, da so se čustvene vezi med tožnico, ki si je ustvarila svojo družino in njenim očetom precej razrahljale, je pa kljub dejanski ločenosti od njega, ob njegovi smrti čutila določeno navezanost nanj, saj je bil prisoten v času njenega otroštva in odraščanja, na tožničine duševne bolečine pa so vplivale okoliščine, v katerih je njen oče umrl in bil pokopan, prisojo pravične denarne odškodnine nedvomno utemeljujejo. Primerjava z odškodninami v podobnih primerih pa tudi pokaže, da je prisojena odškodnina v okviru ostalih prisojenih odškodnin za podobne primere(1) in tako ni razlogov, da bi jo revizijsko sodišče zniževalo.

10. Glede na vse navedeno revizija ni utemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru toženca do povrnitve revizijskih stroškov nista upravičena, saj z revizijo nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžna pa sta tožnici (na isti pravni podlagi) povrniti 756,52 EUR njenih pravdnih stroškov, ki jih je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z odvetniško tarifo.

Op. št. (1): Prim. II Ips 11/2007, II Ips 40/98 in II Ips 456/2006.