Jedro

Glede na dopustnost spremembe tožbe do konca glavne obravnave je treba v enakem časovnem okviru dopustiti tudi navajanje dejstev in predlaganje dokazov v zvezi s spremembo tožbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v II. in v III. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev pisne oporoke A. A. z dne 22. 11. 2003 in podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti navedene oporoke.

2. Tožniki v pritožbi zoper sodbo uveljavljajo vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagajo, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in podrednemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdijo, da so že do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo navedli dejstva, ki so utemeljevala zaključek o navideznosti oporoke. V tožbi so navedli, da je imela pokojna večletne težave zaradi zlorabe alkohola, da je do toženca imela strahospoštovalen odnos in da je toženec z njo uspešno manipuliral, da je besedilo oporoke vse prej kot običajno, da so bile na loto listku zapisana imena oseb, ki niso bila prisotna, in več šaljivih imen iz satirične oddaje Radio ga ga, ki jih je nato s korekturo prekrila, da je toženec pokojno na nek način prisilil, da je zapisala sporno poslednjo voljo, in da ni naredila oporoke z resničnim namenom. Navedbe, podane 10. 9. 2012, da za podlago oporoke ne bi uporabila loto lističa, da v tekstu ne bi navajala komičnih dodatkov in komičnih imen in da ne bi navajala oseb, ki jih ni bilo, so le bolj konkretne in obširnejše. Sodišče je spregledalo, da so bila nekatera dejstva odkrita šele v dokaznem postopku (z zaslišanjem A. R. in A. K.) in jih nobena od strank ni mogla prej zatrjevati. Dodatno potrditev je dal izvedenec, ki je dogajanje okoli zapisa oporoke ocenil za bizarno in bil mnenja, da pokojna ni razumela pomena loto listka kot njene volje. Ko so se lahko prepričali, da ne gre za potrebo po razveljavitvi lastnoročne oporoke, so v zakonskem roku postavili zahtevek za ugotovitev njene neveljavnosti. Če je sodišče prve stopnje menilo, da glede zmote oziroma nastanka oporoke v šali niso podali ustreznih navedb, bi jih moralo na to v okviru materialno procesnega vodstva opozoriti. Poleg tega so bile navedbe podane v roku, ki ga je dalo sodišče za odgovor na obširne toženčeve navedbe na prvem naroku, in pred izvedbo dokaznega postopka. Pri razporeditvi bremena za popolno in celovito navajanje trditvene in dokazne podlage je treba upoštevati težavnosti in zapletenost zadeve ter dejstvo, da so bile okoliščine sporne oporoke znane zgolj dvema osebam, od katerih je ena pokojna.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V pritožbi niso obrazloženi uveljavljeni pritožbeni razlogi v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za razveljavitev sporne oporoke. Preizkus te odločitve v okviru razlogov, katerih obstoj pritožbeno sodišče preveri po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pokaže, da teh kršitev ni.

6. Utemeljen pa je pritožbeni očitek o napačnosti stališča izpodbijane sodbe, da so bile navedbe v zvezi z zahtevkom za ugotovitev neveljavnosti oporoke podane prepozno.

7. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da so bile navedbe, da je oporoka nastala kot šala, podane po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo 3. 9. 2012, prepozne in zato neupoštevne. Za uporabo besed prestolonaslednik, R., g. G., g. B., g. J. P. so vedeli najkasneje na zapuščinski obravnavi 24. 10. 2011, z okoliščinami pa so bili seznanjeni tudi na podlagi članka, objavljenega 29. 10. 2011. 8. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je glede na dopustnost spremembe tožbe do konca glavne obravnave (prvi odstavek 184. člena ZPP) v enakem časovnem okviru treba dopustiti navajanje dejstev in predlaganje dokazov v zvezi s spremenjeno tožbo. Ob dobesedni razlagi prvega odstavka 286. člena ZPP, ki navajanje dejstev in predlaganje dokazov omejuje z zaključkom prvega naroka za glavno obravnavo, bi namreč dopustitev spremembe tožbe po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo izgubila svoj smisel. Sestavni del tožbe so namreč tudi navedbe o dejstvih, te pa že glede na to, da narekujejo drugačno pravno posledico oziroma utemeljujejo drugačno podlago, vsaj praviloma ne bodo enaka dejstvom, na katerih je tožnik gradil prvo tožbo (1). Pri presoji o pravočasnosti navedb in dokazov, podanih v zvezi z dopuščeno spremembo tožbe, je tako treba poleg 286. člena tudi prvi odstavek 184. člena ZPP.

9. Sporno stališče torej zmotno ne upošteva okoliščine, da je bil zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oporoke postavljen na zadnjem naroku za glavno obravnavo 26. 8. 2013 in da je bila sprememba tožbe dopuščena. Šele tedaj je nastala obveznost tožnikov, da v zvezi s postavljenim zahtevkom navedejo dejstva in predložijo dokaze. Da tej obveznosti ne bi zadostili, pa v izpodbijani sodbi ni ugotovljeno.

10. Po ugotovitvi, da v zvezi z odločitvijo o primarnem zahtevku niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), in da je v zvezi z odločitvijo o podrednem zahtevku podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, je sodišče druge stopnje pritožbo zoper odločitev o primarnem zahtevku zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP), pritožbe zoper odločitev o podrednem zahtevku pa ugodilo, izpodbijano sodbo v tem delu in glede stroškov postopka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ker zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka ni obravnavalo tožbe v zvezi s podrednim zahtevkom niti z drugih procesnih vidikov niti v vsebinskem pogledu, bi lahko odločitev pred sodiščem druge stopnje pravdni stranki prikrajšala v pravici do pritožbe.

(1) Prim. sodbi VS RS II Ips 229/2002 z dne 30. 1. 2003 in VIII Ips 33/2008 z dne 26. 1. 2010 ter odločbe VSL I Cpg 18/2003 z dne 15. 4. 2004, II Cp 3778/2010 z dne 10. 11. 2010 in I Cp 740/2013 z dne 18. 9. 2013.