Jedro

Ugovor zastaranja je ugovor materialnega prava, zato zanj ne velja domneva iz drugega odstavka 214. člena ZPP.

Ko zastaranje nastopi, o pretrganju ali zadržanju zastaranja ni več mogoče govoriti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji mora toženec plačati 4.400,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2012 dalje. Tožnici pa je naložilo, da mora tožencu povrniti 586,82 EUR njegovih pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnica se je pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da je v kazenskem postopku priglasila premoženjskopravni zahtevek, kar je povzročilo pretrganje zastaranja njene odškodninske terjatve, saj je tudi tožbo vložila v predpisanem trimesečnem zakonskem roku. Sodišče prve stopnje se sklicuje na povsem neustrezno sodno prakso. Vsaka posamezna postavka nepremoženjske škode je bila v tožničinem premoženjskem zahtevku podrobno opisana ter individualizirana. Drugačni razlogi izpodbijane sodbe so zato očitno protispisni in sami s seboj v nasprotju.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica terja odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki naj bi ji jo s kaznivim dejanjem lahke telesne poškodbe prizadejal toženec. Kazenski postopek zoper toženca se je po umiku obtožnega predloga končal z zavrnilno sodbo, tožnica kot oškodovanka pa kazenskega pregona ni prevzela. Odškodninsko tožbo je vložila 5. 7. 2012, pred tem pa je v kazenskem postopku 12. 3. 2012 priglasila premoženjskopravni zahtevek.

6. Po presoji pritožbenega sodišča je bil tožničin premoženjskopravni zahtevek v zadostni meri opredeljen in obrazložen, tako glede podlage kot glede višine, zato je bil brez dvoma sposoben za obravnavanje. Neutemeljen je tudi očitek sodišča prve stopnje tožnici, da ni nasprotovala toženčevemu ugovoru zastaranja. Gre za ugovor materialnega prava, zato zanj ne velja domneva iz drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP); ta domneva se namreč nanaša le na (nezanikane ali neobrazložene) navedbe o dejstvih.

7. Tožnica kljub temu drugačne odločitve v tej pravdi ne more doseči. Po ugotovitvi izpodbijane sodbe, ki ji pritožba ne oporeka, je bilo zdravljenje tožničine poškodbe končano 26. 1. 2009. Ker je tožnica najpozneje takrat izvedela tako za povzročitelja kot za obseg svoje škode, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je predpisani triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ) potekel 27. 1. 2012. 8. Tožnica se torej ne more uspešno sklicevati na svoj premoženjskopravni zahtevek, ki ga je uveljavljala v kazenskem postopku. Ob njegovi vložitvi je bila namreč njena odškodninska terjatev že zastarana, zato ni moglo priti do pretrganja zastaranja (365. člen OZ). Res je v tem primeru za kazenski pregon predpisan daljši zastaralni rok, ki pa bi se lahko uporabil za tožničino odškodninsko terjatev le, če bi bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem; enako velja za pravilo, da ima pretrganje zastaranja kazenskega pregona za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka (prvi in drugi odstavek 353. člena OZ). Kot že navedeno se je kazenski postopek končal z zavrnilno sodbo, torej brez ugotovitve kaznivega dejanja. Sodišče v pravdnem postopku na takšno sodbo sicer ni vezano, vendar lahko o obstoju kaznivega dejanja kot o predhodnem vprašanju odloča le izjemoma, ko kazenskega postopka zoper storilca ni mogoče niti začeti niti končati ali spoznati storilca za krivega kaznivega dejanja. Ti pogoji v tožničinem primeru niso podani. Poleg tega tožnica ni hotela nadaljevati kazenskega postopka zoper toženca, čeprav je to možnost kot oškodovanka imela. Ugotavljanje, ali je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, v pravdi po pravnomočnem zaključku kazenskega postopka, bi zato nesorazmerno poseglo v toženčevo ustavno varovano pravico do domneve nedolžnosti. Tožnici ne pomaga, da je tožbo vložila v predpisanem trimesečnem roku po zaključku kazenskega postopka in skladno z napotilom kazenskega sodišča. V takem primeru se namreč šteje, da je bilo zastaranje pretrgano z uveljavitvijo adhezijskega, torej premoženjskopravnega zahtevka (367. člen OZ). Tožnica je takrat (12. 3. 2012) zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ že zamudila. Ko zastaranje nastopi, pa o pretrganju ali zadržanju zastaranja ni več mogoče govoriti.

9. Čeprav je sodišče prve stopnje po navedenem delno zmotno uporabilo materialno pravo, je odločitev o tem, da je tožničina pravica zahtevati odškodnino zaradi zastaranja prenehala, vendarle pravilna. Sodišče druge stopnje je zato tožničino pritožbo zavrnilo na podlagi 353. člena ZPP. V postopku na prvi stopnji namreč ni bilo niti zatrjevanih niti uradoma upoštevnih procesnih kršitev, ki bi terjale predlagano razveljavitev prve sodbe.

10. Ker je tožnica s pritožbo propadla, ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. Odločitev o teh je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).