Jedro

Tožnik ni vedel, da je bil na Hrvaškem zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito. Tožena stranka dejstev v zvezi s tem ni ugotavljala in je zgolj pavšalno ugotovila, da je tožnik še pred prihodom v Slovenijo vložil prošnjo v navedeni državi članici (Hrvaški), kjer na odločitev ni počakal, vendar tako ni opravila zahtevane presoje posamičnega primera, ki je pogoj za izrek izpodbijanega ukrepa pridržanja na Center za tujce.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2294/2022/5 (1222-16) z dne 3. 6. 2022 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se pravno učinkovanje izpodbijanega sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2294/2022/5 (1222-16) z dne 3. 6. 2022 zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je z izrekom pod točko 1 tožena stranka odločila, da se tožnik pridrži zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (v nadaljevanju Uredba Dublin III); z izrekom pod točko 2 je še odločila, da se ga pridrži na prostore Centra za tujce in sicer od 2. 6. 2022 od 14.10 ure do prenehanja razloga, vendar najdalj 6 tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 2. 6. 2022 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, in sicer po ilegalnem vstopu v Slovenijo dne 21. 5. 2022 iz smeri Republike Hrvaške preko potoka pri Kršljinovem mlinu, kot izhaja iz policijske depeše PP Brežice z dne 21. 5. 2022, nato pa se je napotil v strm gozd, po katerem se je premikal približno uro in pol ter nato prišel v vas, kjer so ga tudi prijeli policisti.

3. Tožniku je bil po vložitvi prošnje, v kateri je opisal svojo pot iz Kameruna do Slovenije preko številnih držav in izpovedal, da v nobeni izmed njih še ni zaprosil za mednarodno zaščito, dne 2. 6. 2022 ustno na zapisnik izrečen ukrep omejitve gibanja na podlagi 2. in 3. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v zvezi s 5. alinejo 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 zaradi utemeljene nevarnosti, da bo pobegnil in s tem preprečil izvedbo postopkov za predajo v skladu z Uredbo Dublin III, po kateri mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je za obravnavo odgovorna. Upoštevaje določila 5. alineje 1. odstavka 84. a člena ZMZ-1 v povezavi z 2. odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III je najprej presojala, ali je tožnik izrazito begosumen, oziroma, ali obstaja znatna nevarnost pobega, zaradi katere potrebna omejitev gibanja.

4. Po ugotovitvi tožene stranke na podlagi podatkov, pridobljenih iz baze prstnih odtisov EURODAC, je bil namreč tožnik že zaveden v drugi državi članici, in sicer dne 13. 5. 2022 na Hrvaškem, kjer je štiri dni prebival v azilnem domu in mu je bila izdana tudi kartica prosilca, kar je potrdil tudi sam, čeprav je zatrjeval, da ni vedel, da je bil tam registriran kot prosilec, saj naj tam ne bi imel z državnimi organi nobenega razgovora. Tožena stranka je pristojnim hrvaškim organom dne 2. 6. 2022 posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika ter zaprosila za nujen odgovor, glede na navedene podatke in merila iz poglavja III. Uredbe Dublin III. Po oceni tožene stranke je v primeru tožnika namreč podan objektivni kriterij iz 3. alineje 84.a člena ZMZ-1, ki kaže na nevarnost pobega oziroma utemeljuje njeno domnevo, da je tožnik begosumna oseba, glede na to, da je bil kar 4 dni nastanjen v azilnem domu v Zagrebu in da mu je bila izdana kartica prosilca, ki je tožnik ni predložil toženi stranki, pač pa je pojasnil, da jo je pustil v azilnem domu v Zagrebu, ko ga je zapustil, na podlagi česar tožena stranka sklepa, da je malo verjetno, da tam ne bi bil tretiran kot prosilec, četudi naj še ne bi imel intervjuja.

5. Po stališču tožene stranke je glede na navedeno tožnik pri podaji prošnje za mednarodno zaščito 2. 6. 2022, ko je zanikal, da bi v kateri drugi državi podal prošnjo za mednarodno zaščito, želel zgolj zavesti uradno osebo in tako preprečiti, da bi mu bilo omejeno gibanje, saj je bil o svojih pravicah in dolžnostih ter možnosti omejitve gibanja seznanjen že pred samim postopkom vložitve prošnje za mednarodno zaščito, kar izhaja tudi iz zapisnika. Na vprašanje, zakaj na Hrvaškem ni počakal na odločitev oziroma intervju pa je odgovoril, da ni vedel, da bi mogel na intervju počakati ter ponovno dodal, da ni vedel, da je bil na Hrvaškem zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito. Glede na navedena dejstva, so tožnikove trditve, s katerimi opravičuje odhod iz Hrvaške za toženo stranko nesprejemljive in docela sprenevedajoče; s tem, ko je tožnik predhodno že vložil prošnjo na Hrvaškem (državi EU) ter jo nato zapustil še pred izvedbo nadaljnjega postopka oziroma izdajo odločitve v zadevi, je podana okoliščina iz 3. alineje 84. a člena ZMZ-1. 6. Poleg tega je po oceni tožene stranke mogoče zaslediti še druga dejstva, ki glede na njihovo individualno presojo potrjujejo, da v konkretnem primeru obstaja znatna nevarnost pobega, in sicer zato, ker se je tožnik poleg Hrvaške, pred tem nahajal tudi pol leta v Grčiji, ki je država članica EU, in številnih balkanskih državah, koder pa za mednarodno zaščito sploh ni zaprosil. Pri tem tožena stranka izpostavlja, da oseba ne more prosto izbirati, kje bo za zaščito zaprosila, temveč mora to storiti v prvi varni državi na njegovi poti, česar pa v konkretnem primeru ni mogoče trditi.

7. Da je tožnik očitno želel ostati neopazen po oceni tožene stranke priča dejstvo, da je, preden ga je na Hrvaškem prijela policija in je zaprosil za mednarodno zaščito, prečkal ilegalno kar 5 držav in pri tem očitno zasledoval zastavljen cilj, to je Francijo, ne gre pa spregledati niti, da je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito zgolj zato, ker ga je prijela policija, saj se je pred tem namenoma izogibal policistom na mejnem prehodu, ki ga je očitno opazil, preden je ilegalno prestopil mejo, ter nadaljeval svojo pot, državno mejo pa je prestopil preko potoka, nato pa pot nadaljeval po strmem gozdu, kjer se je nato premikal še kar nekaj časa, preden so ga nato v neki vasi prijeli policisti.

8. Načrtno izogibanje mejnim prehodom ter ilegalno vstopanje v države na njegovi poti, samovoljna zapustitev azilnega doma na Hrvaškem ter neopazno premikanje po slovenskem ozemlju po stališču tožene stranke nakazujejo na to, da je tožnik ves čas zasledoval svoj cilj (Francijo, ki mu je predstavljala ciljno državo) ter ga tudi doseči. Opisana tožnikova ravnanja toženi stranki onemogočajo zaključek, da je tožnik dejansko imel namen v Sloveniji ostati oziroma sploh zaprositi za mednarodno zaščito, kolikor ga policija ne bi ujela, zato dejansko obstaja znatna nevarnost pobega. Pri tem izpostavlja, da institut mednarodne zaščite ni namenjen ilegalnemu prehajanju mej, temveč zaščiti osebam, ki jo utemeljeno potrebujejo. V konkretnem primeru pa zaključuje, da tožnik prošnje ni podal zato, ker bi pomoč dejansko želel, pač pa da bi si zagotovil prosto prehajanje mej držav članic EU. Z zapustitvijo ozemlja države, v kateri oseba poda prošnjo, je tej državi onemogočeno, da bi o prošnji odločila oziroma izvedla nadaljnja dejanja v postopku.

9. Glede na to, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo že podal prošnjo v drugi državi članici in da je njeno ozemlje samovoljno zapustil še preden je bil postopek zaključen, tožena stranka utemeljeno dvomi, da je tožnikov namen dejansko ostati v Sloveniji ter počakati na izvedbo nadaljnjih postopkov.

10. Zato meni, da je nujno potrebno tožniku omejiti gibanje, ker obstaja znatna nevarnost pobega, saj ugotovljena dejstva kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno na Center za tujce, samovoljno zapustil Azilni dom in tako onemogočiti zaključek postopka predaje odgovorni državi članici, glede na vzorec njegovih ravnanj, ko je predhodno samovoljno zapustil države, v katerih se je nahajal na njegovi poti po zapustitvi Turčije, kakor tudi tisto, v kateri je zaprosil za mednarodno zaščito (Hrvaško) in na odločitev ni počakal, še zlasti glede na to, da je bila njegova ciljna država Francija.

11. Odreditev ukrepa zadrževanja na območje Azilnega doma, ki je sicer nastanitev odprtega tipa, bi bila po oceni tožene stranke v tožnikovem primeru neustrezna glede na znatno nevarnost pobega tožnika. Po stališču tožene stranke bo le z omejitvijo gibanja na Center za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi predaji odgovorni državi članici (Hrvaški). Pri tem še pojasnjuje, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Glede na navedeno lahko oseba zapusti območje Azilnega doma tudi pri glavnem vhodu, če se tako odloči, saj mu varnostnika tega ne moreta preprečiti, pobegle osebe pa so samovoljno zapuščale Azilni dom tudi preko kovinske ograje in izkoriščale odsotnost varnostnika, ko je bil na čisto drugem območju Azilnega doma ali pa so ga zapuščale celo preko glavnega vhoda, tako da se je tovrstni ukrep izkazal kot neučinkovit. Tožena stranka še navaja, da je več kot 80 % prosilcev za mednarodno zaščito zapustilo Republiko Slovenijo še preden je bilo odločeno o njihovi prošnji. Pri svoji odločitvi se tožena stranka opira tudi na stališča Vrhovnega sodišča v sodbi št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 in zaključuje, da so v konkretnem primeru tako podani razlogi za omejitev gibanja tožniku na Center za tujce v skladu z 2. in 3. odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 5. alinejo 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 in drugim odstavkom istega člena.

12. Tožnik zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Toženi stranki očita preveč formalističen pogled na pojem znatne nevarnosti pobega tožnika z območja RS in s tem nepravilno uporabo materialnega prava ter sodišču predlaga, naj v tem pogledu upošteva novejšo upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča v primerljivih zadevah v sodbah oziroma sklepih št. I Up 35/2022 z dne 30. 3. 2022 in I Up 76/2022 z dne 6. 4. 2022. 13. Tožnik uvodoma povzema izpodbijani sklep in navede, da je iz podatkov pridobljenih iz baze prstnih odtisov EURODAC razvidno, da je bil kot prosilec zaveden že na Hrvaškem in da je toženka v skladu z merili iz poglavja III Dublinske uredbe hrvaškim migracijskim organom posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika ter nujen odgovor, vendar opozarja, da tožnik prošnje na Hrvaškem ni vložil niti ni imel takega namena, temveč so mu hrvaški policisti odvzeli prstne odtise, pri čemer sam pa s strani hrvaških državnih organov ni bil seznanjen, da se to dejanje nanaša na vložitev prošnje za mednarodno zaščito, niti mu ni ni nihče od navzočih povedal, da ne sme zapustiti Hrvaške do konca postopka, niti ni imel nobenega osebnega razgovora oziroma intervjuja, tolmač pa tudi ni bil prisoten ob odvzemu prstnih odtisov, po katerem je bil sicer res nastanjen v „kampu za prebežnike“, ampak ni vedel zakaj in kakšni so sploh nadaljnji postopki. Teh tožnikovih okoliščin pa tožena stranka ni raziskala in upoštevala v času izdaje izpodbijanega sklepa, čeprav bi po mnenju tožnika morala upoštevati, da se tožnik ni zavedal, da izvajanje določenih dejanj, kot je odvzem prstnih odtisov, pomeni dejansko uvedbo postopka za priznanje mednarodne zaščite, tožnik pa tudi ni vedel, da izvajana dejanja pomenijo na Hrvaškem pričetek in tek postopka za priznanje mednarodne zaščite. To pa pomeni, da je nenamensko zapustil Hrvaško še preden je bilo odločeno o njegovi prošnji, saj sploh ni vedel, da je v postopku obravnave prošnje. Glede načina ilegalnega prehoda hrvaško slovenske meje ter stika s policijo tožnik pojasnjuje, da je to območje prehoda zelene meje najpogosteje svetovano s strani sprovajalcev, tožnik pa je v skupini ostalih tujcev prečkal hrib, da je prišel do prve ceste in vasi, kjer je ogovoril občana, kar izkazuje, da se ni izogibal slovenskim varnostnim organom. Prav tako ne drži, da si glede na navedeni razlog za odhod iz Hrvaške in način, kraj ter čas samega prehoda ne bi prizadeval nemudoma po prečkanju meje priti v stik s policijo. Kot neutemeljen označuje tudi zaključek tožene stranke, da naj bi zaprosil za mednarodno zaščito zgolj zato, ker ga je prijela policija, saj se sam pred njo ni skrival. Kot odločilno dejstvo pa tožena stranka izpostavlja, da je tožnik pred slovenskimi migracijskimi organi navedel, da je njegova ciljna država Francija, kar je tožnik izjavil le zaradi razumevanja francoskega jezika tam, odgovoril pa je primeroma, da bi lahko bila Francija, verjetno pa si sme tudi premisliti in se tudi je, saj je mnogokrat ponovil, da je želel priti v Slovenijo. Tožnik zaključuje, da v njegovem primeru niso podane nujno potrebne kvalificirane okoliščine, ki bi vzpostavile visoko stopnjo nevarnosti pobega, torej da bi obstajala neposredna in konkretna nevarnost pobega oziroma njegove izvršitve. Tožnik še navaja, da je bil s strani slovenske policije ob prijetju pravilno informiran glede vračanja po dublinskih postopkih, kar je tudi razumel, zato iz Slovenije tudi ni odšel, četudi je bil 13 dni nastanjen v Azilnem domu v sprejemnih prostorih, kjer se prej strogi režim dejansko ne izvaja več, vendar tožnik ni samovoljno zapustil sprejemnih prostorov Azilnega doma. Zato meni, da so razlogi izpodbijanega sklepa v zvezi z obstojem okoliščin, ki vzpostavljajo visoko stopnjo nevarnosti tožnikovega pobega pomanjkljivi v tej meri, da se ga niti ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 239. člena ZUP v zvezi s 3. odstavkom 27. člena ZMZ-1. Kar pa zadeva oceno tožene stranke, da milejši ukrep pridržanja tožnika na območje Azilnega doma ne bi bil učinkovit, tožnik izpostavlja, da domnevni neobstoj zakonske podlage za pridržanje na območje Azilnega doma ni problem tožnika ampak toženke. Meni, da ne more iti na njegovo škodo, če toženka ni poskrbela za ustrezna zakonska pooblastila varnostnikov. Poudarja še, da presoje sorazmernosti izrečenega ukrepa omejitve gibanja tožniku ni mogoče opraviti zgolj na podlagi presoje splošnih okoliščin v zvezi z možnostmi izvavajanja ukrepov na strani tožene stranke in v tej zvezi izpostavlja stališče Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 142/2016 z dne 8. 5. 2016, temveč ob ugotovitvi subjektivnih okoliščin na strani tožnika, ki pa po njegovem mnenju v izpodbijanem sklepu niso v zadostni meri pojasnjene.

14. Tožnik predlaga tudi izdajo ureditvene začasne odredbe na podlag 32. člena ZUS-1, tako da se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu preneha izvajanje ukrepa pridržanja v Centru za tujce, ker se tam zelo slabo počuti in s težavo prenaša omejitev osebne svobode. To bi imelo za posledico premestitev tožnika v prostore Azilnega doma. Meni, da mu je z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja težko popravljivo, oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave, prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah). Ker gre za trajajoče pravno sporno razmerje, nezakonit odvzem prostosti pa že sedaj predstavlja težko popravljivo škodo, ki se bo z vsakim dnem le še povečevala, je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od "verjetnosti", sama "potrebnost" začasne odredbe pa z dejstvom, da mora imeti tožnik učinkovito sodno varstvo. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja nedvomno odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni, saj ne more biti javna korist podana v tem, da se pridržanje nadaljuje zaradi vodenja postopka mednarodne zaščite, če je oseba pridržana nezakonito.

15. Tožena stranka je po pozivu sodišča skladno z določili 38. člena ZUS-1 predložila predmetni upravni spis in odgovorila na tožbo. V bistvenem se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

16. Sodišče je dne 14. 6. 2022 opravilo javno glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, ter zaslišalo tožnika K točki 1:

17. Tožba je utemeljena.

18. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje pravilnost in zakonitost sklepa, s katerim je bil tožniku izrečen ukrep začasnega pridržanja zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 2. in 3. odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III. V konkretnem primeru ni sporno, da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje, kar je razvidno tudi iz podatkov v listinah predloženega upravnega spisa. Sporen pa ostaja obstoj pogojev za pridržanje tožnika v času trajanja postopka za njegovo predajo po določilih 2. in 3. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v zvezi s 5. alinejo 1. odstavka 84. a člena ZMZ-1. 19. Pri svoji odločitvi se je namreč tožena stranka oprla na 2. in 3. odstavek 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 5. alinejo 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, po kateri se lahko prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi. Pri tem navedena uredba močno omejuje možnost pridržanja, kot je razvidno tudi iz njene uvodne izjave 20. V skladu z 2. odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III pa lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih sredstev. V tretjem odstavku tega člena Uredba Dublin III še določa, da naj pridržanje traja čim manj časa. Nenazadnje 2.(n) člen Uredbe Dublin III zahteva, da mora ugotovitev obstoja nevarnosti pobega temeljiti na objektivnih merilih, ki morajo biti določena z zakonom in jih je treba uporabiti glede na okoliščine posamičnega primera.

20. Ob upoštevanju navedenih izhodišč tožena stranka po presoji sodišča ni zanesljivo ocenila izkazanosti merila iz 3 alineje 1. odstavka 84.a člena ZMZ-1. Tožena stranka je sicer, izhajajoč iz podatkov EURODAC, pravilno ugotovila, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Glede Hrvaške je tožnik na razgovoru pred toženo stranko povedal, da ni vedel, da je bil na Hrvaškem zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito, ni pa zanikal, da so mu bili odvzeti prstni odtisi in da je prejel kartico s svojo fotografijo, s katero je prejemal obroke hrane in tudi prenočišče, kjer je kartico ob odhodu iz Zagreba tudi pustil. Te navedbe je ponovil tudi v tožbi in na obravnavi pred sodiščem. Tožnik je torej v tožbi in na naroku za glavno obravnavo pred sodiščem navedel, da ni vedel, da je bil na Hrvaškem zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito. Tožena stranka pa dejstev v zvezi s tem ni ugotavljala in je zgolj pavšalno ugotovila, da je tožnik še pred prihodom v Slovenijo vložil prošnjo v navedeni državi članici (Hrvaški), kjer na odločitev ni počakal, vendar tako ni opravila zahtevane presoje posamičnega primera, ki je pogoj za izrek izpodbijanega ukrepa pridržanja na Center za tujce. Tako je po oceni sodišča pavšalno tudi njeno nadaljnje sklepanje, da je glede na njegova pretekla ravnanja pričakovati, da bo tožnik zapustil tudi Slovenijo in tako onemogočil njegovo predajo Hrvaški.

21. Glede na navedeno in v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 251/2021 z dne 12. 1. 2022 je sodišče pri odločanju o tej zadevi štelo, da izrečeni ukrep pridržanja ne zadošča zgolj ugotovitev, da je tožnik predhodno za mednarodno zaščito že zaprosil na Hrvaškem, kjer na odločitev ni počakal, saj bi bila v primeru pridržanja na območje Centra za tujce možnost pridržanja osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po Uredbi Dublin III v izrecnem nasprotju s prvim odstavkom 28. člena te uredbe.

22. Sodišče namreč v tej zadevi ni našlo drugih okoliščin, ki bi v konkretnem primeru nakazovale znatno nevarnost pobega oziroma begosumnost tožnika, saj kot izkazujejo podatki spisa ter kot je tožnik izpovedal pred sodiščem, se po ilegalnem vstopu na ozemlje Slovenije ni skrival, pač pa se je po ilegalnem prestopu meje izven mejnega prehoda (preko potoka ob Kršljinovem mlinu) sicer povzpel (v skupini več oseb) preko gozdnega pobočja hriba v vas, kjer je bil prijet na avtobusnem postajališču in je po prijetju s strani policije takoj zaprosil za mednarodno zaščito. V zvezi z nadaljnjim očitkom tožene stranke, da je tožnik kot ciljno državo navedel Francijo, pa sodišče ugotavlja, da ta ni povsem na mestu, saj je sam navedel tudi, da si je že od vsega začetka želel priti v Slovenijo, same okoliščine njegovega ravnanja in gibanja po vstopu na ozemlje Slovenije pa ne nakazujejo na nasprotno sklepanje. Še zlasti glede na njegove navedbe, da je bil že preden mu je bil izpodbijani ukrep pridržanja na Center za tujce izrečen 13 dni nastanjen v Azilnem domu v Ljubljani, ki ga v vsem tem času ni samovoljno zapustil in ni odšel niti v center mesta oziroma drugam, česar tožena stranka ni prerekala.

23. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni izkazala obstoja utemeljene in znatne nevarnosti pobega tožnika. Po presoji sodišča na obstoj znatne nevarnosti pobega ni mogoče sklepati zgolj s tem, da je tožnik ilegalno prečkal meje več držav in da je za mednarodno zaščito zaprosil že na Hrvaškem, kjer na odločitev ni počakal oziroma, da je med drugim navajal Francijo kot ciljno državo. Še zlasti ob upoštevanju 15. točke uvodnih določb Recepcijske direktive II, ki izrecno določa, da se sme prosilce pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah ter ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti tako glede načina kot tudi namena takega pridržanja, bi morala tožena stranka svojo odločitev opreti na dovolj jasne in nedvoumne (individualne) okoliščine, kar pa v konkretnem primeru po presoji sodišča ni storila.

24. Sprejeti odločitvi sodišča v prid pretehta namreč ugotovitev, da je bil tožnik po prijetju s strani policije nato kar trinajst dni nameščen v sprejemne prostore Azilnega doma v Ljubljani. Kot je tožnik pojasnil na naroku za glavno obravnavo, ko je bil ustno zaslišan, se je tedaj lahko gibal sicer le znotraj ograjenega območja Azilnega doma v Ljubljani, ki je po opisu tožene stranke v izpodbijanem sklepu bil ves ta čas varovan le s strani dveh varnostnikov za celotno območje Azilnega doma, torej bi tožnik iz Azilnega doma v Ljubljani lahko kljub temu tudi odšel, vendar je ostal, česar tožena stranka ni niti prerekala

25. Glede na navedeno razlogi za omejitev gibanja iz 28. člena Uredbe Dublin III po presoji sodišča v konkretnem primeru niso podani, kar pomeni, da je bil napačno uporabljen materialni predpis. Sodišče se glede na to ni dodatno še posebej opredeljevalo do preostalih navedb strank v postopku, ampak je tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, saj v tem primeru niso podani pogoji za izrek izpodbijanega ukrepa pridržanja tožnika na Center za tujce (4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1), pri čemer zadeve iz navedenih razlogov tudi ni vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

K točki 2:

26. Glede na četrti odstavek 70. člena ZMZ-1 je dovoljena pritožba zoper sodbo upravnega sodišča, prav tako tudi v okoliščinah iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1, in sicer, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi odpravilo izpodbijani upravni akt. V tem primeru je sodišče po opravljeni glavni obravnavi drugače ugotovilo dejansko stanje kot tožena stranka in spremenilo odločitev na način, da pogoji za izrek ukrepa pridržanja tožnika na Center za tujce niso podani, kar pomeni, da je zoper odločitev sodišča možna in dovoljena pritožba, kar pa tudi pomeni, da sodišče z izdajo te sodbe še ne bo pravnomočno odločilo o zadevi. Tožnik ima zato pravni interes, da se odloči o njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe za zadržanje izvršitve izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v tem sporu, oziroma, naj sodišče odloči tako, da mora toženka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati izpodbijani ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni.

27. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Iz enakega razloga sodišče izda začasno odredbo ter začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Glede na povedano tožnik torej vlaga zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 in kot tako jo sodišče tudi obravnava.

28. Sodišče ugotavlja, da je treba glede na drugi pododstavek tretjega odstavka 9. člena Direktive 2013/33/EU (Direktiva o sprejemu), v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III, v primeru, kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, zadevnega prosilca nemudoma izpustiti Ker slovenski zakonodajalec te določbe kljub poteku roka za implementacijo (še) ni prenesel v veljavni pravni red, je izdaja predlagane začasne odredbe v konkretnem primeru nujna, pri čemer je treba pojasniti, da Direktiva o sprejemu nikakor ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva, hkrati pa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje (prvi odstavek 9. člena Direktive o sprejemu v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III).

29. Predlagano začasno odredbo je treba izdati tudi iz razloga, ker je tožniku z izrečenim ukrepom odvzema prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in prvega odstavka 5. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena v povezavi s 23. členom Ustave, prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah). Ker gre za trajajoče pravno sporno razmerje že sam odvzem prostost predstavlja težko popravljivo škodo, ki se z vsakim dnem le še povečuje, je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od ''verjetnosti'', sama ''potrebnost'' začasne odredbe pa z dejstvom, da mora imeti tožnik učinkovito sodno varstvo. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja nedvomno odtehta tudi javne koristi, saj ne more biti javna korist podana v tem, da se pridržanje nadaljuje zaradi vodenja azilnega postopka oziroma postopka predaje, če pridržanje osebe ni zakonito.

30. Sodišče je zato zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo, kot izhaja iz izreka pod točko 2 te sodne odločbe.