Jedro

Obdolženki je bil v pogojni obsodbi določen tudi posebni pogoj, da mora v določenem roku oškodovancu povrniti škodo, vendar sodišče prve stopnje škode ni prisodilo. Pritožbeno sodišče je ob reševanju pritožbe obdolženke sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da posebnega pogoja ni izreklo, ker bi bila sicer podana kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženke po 5. točki 365. člena ZKP.

Izrek

Ob delni ugoditvi pritožbi obd. S. H. in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženki v pogojni obsodbi določena kazen zniža na 2 (dva) meseca zapora, posebni pogoj, določen v pogojni obsodbi, pa se ne izreče. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S sodbo, ki je navedena v uvodu, je bila S. H. spoznana za krivo kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po I. odst. 177. člena KZ RS. Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v tej pa določena kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in še pod posebnim pogojem, da je dolžna v roku enega meseca po pravnomočnosti sodbe plačati oškodovanemu F. R. 4.000,00 tolarjev za škodo, povzročeno s kaznivom dejanjem.

Sodbo izpodbija obdolženka zaradi odločbe o krivdi, pri čemer zatrjuje po svojem smislu zmotno ugotovljeno dejansko stanje in smiselno predlaga razveljavitev sodbe in novo sojenje, pritožuje pa se tudi zaradi izrečenega posebnega pogoja.

Pritožba je deloma utemeljena, sodbo pa je bilo treba spremeniti tudi po uradni dolžnosti.

Kar zadeva dejansko stanje, sodišče druge stopnje nima pomislekov v ugotovitve izpodbijane sodbe in v analizo izvedenih dokazov. Slučajni očividec je obdolženko pri samem dejanju zasačil, ko je s tršim predmetom, ki pušča sledove, namenoma vlekla po karoseriji osebnega vozila F. R., ki je bilo parkirano v neposredni bližini osebnega avtomobila obdolženkine matere. Povsem je izključena možnost, na katero nakazuje obdolženka tako v zagovoru kot v pritožbi, da je morda nehote in z zadrgo bunde podrsala ob vozilo oškodovanca, ki je bilo tesno parkirano ob njihovem. Priča I. je tudi pojasnil, da ga je obdolženkino ravnanje, ko je videl, kako dela škodo, tako razburilo, da si je zapomnil registrsko številko vozila njene matere in oškodovancu R., ki ga prej ni poznal, pa tudi obdolženke ne, je pustil obvestilo s sporočilom, kdo mu je napravil škodo. Tako oškodovanec kot priča I. sta povedala, za kakšne poškodbe je šlo in v kakšnem obsegu, oškodovanec R. pa je v zvezi z višino škode povedal, da sicer poškodb še ni saniral, se je pa zanimal pri avtoličarjih, koliko bi stalo popravilo. Tako je dobil ponudbo od znanca, da mu popravi škodo na laku za 500 DEM, pri čemer mora oškodovanec material kupiti sam. Na podlagi takšne ponudbe je ocenil, da ga bo popravilo stalo najmanj 40.000,00 tolarjev, kar je kot odškodninski zahtevek tudi priglasil. Sodišče druge stopnje sprejema na ta način predočeno višino škode in pritožbi obdolženke v tem smislu ne pritrjuje, kot tudi ne v delu, ko zatrjuje, da škode ni storila namenoma in ko dvomi, v kakšnem obsegu naj bi bila storjena.

Je pa bilo treba sodbo sodišča prve stopnje spremeniti po uradni dolžnosti v delu, ki se nanaša na posebni pogoj. Oškodovancu F. R. odškodninski zahtevek ni bil prisojen, zato tudi ni moč v pogojni obsodbi staviti še posebnega pogoja, da mu mora oškodovana povrniti škodo, ki niti ni bila prisojena. V toliko je bilo treba izpodbijano sodbo spremeniti po uradni dolžnosti, ker se v tem smislu obdolženka ne pritožuje, saj bi bila sicer podana kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženke po 5. tč. 365. člena ZKP).

Čeprav obdolženka kazenske sankcije ne izpodbija, je sodišče druge stopnje glede na določbo 379. člena ZKP preizkusilo tudi ta del sodbe. Ocenilo je, da je v pogojni obsodbi določena kazen štirih mesecev zapora, prestroga sankcija. Premalo je upoštevano, da gre za enkratni spodrsljaj v ravnanju obdolženke, ki doslej ni bila oporečnega ravnanja, pri čemer se tudi ni moč strinjati z oceno sodišča prve stopnje, da naj bi bilo njeno dejanje še toliko bolj zavržno glede na poklic, na katerega se pripravlja na visoki šoli za socialno delo. Višina sankcije pač ne more biti vezana, vsaj praviloma, na vrsto poklica, zlasti ne v primeru, ko gre še za študenta. Sodišče druge stopnje je iz povedanih razlogov obdolženki kazen, določeno v pogojni obsodbi znižalo na dva meseca zapora, kar šteje kot primerno kazensko sankcijo, kar zadeva krivdo pa je napadeno sodbo potrdilo.