Jedro

V 4. členu Sporazuma 2006 so urejena razmerja med uporabnikom in tožečo stranko pri sklepanju pogodb oziroma določena domneva o tem, kdaj se šteje, da je „ustrezna pravica prenesena“. Vendar pa (ne)ureditev razmerja med uporabnikom in tožečo stranko v splošnem delu Sporazuma 2006 še ne pomeni, da se tarifni del Sporazuma 2006 za določitev višine nadomestila, v primeru spora med pravdnima strankama zaradi neplačila nadomestila, ne sme uporabiti.

Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.

Zahtevek tožeče stranke (kolektivne organizacije za uveljavljanje avtorskih pravic) za povrnitev škode zaradi odkrivanja kršitev ne more biti utemeljen že zaradi 1. odstavka 153. člena ZASP. Ta določa, da mora prihodek od svoje dejavnosti nameniti za stroške poslovanja. Ti stroški vključujejo med drugim tudi stroške odkrivanja kršitev avtorske pravice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je organizacija za kolektivno upravljanje že objavljenih fonogramov.

2. Prvostopenjsko sodišče je delno ugodilo zahtevku za povrnitev neupravičene obogatitve, ki je nastala zaradi priobčevanja fonogramov (v višini 158,43 EUR) in na plačilo civilne kazni (v višini 146,02 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V celoti je zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov, ki so nastali z ugotavljanjem, da je tožena stranka priobčevala fonograme.

3. Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper vse tiste dele prvostopenjske sodbe, v katerih so bili njeni zahtevki zavrnjeni, delno ali v celoti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka predvajala fonograme v gostinskem lokalu „G.“ v L. v velikosti 130 m2. Priobčevala jih je od marca 2011 naprej, in sicer 14 mesecev.

6. Kolikor se pritožba nanaša na zahtevek iz neupravičene obogatitve in pa na civilno kazen, pritožnica konkretnega izračuna obeh zneskov ne izpodbija drugače kot glede uporabe tarife. Meni namreč, da je bila uporabljena nepravilna in prenizka tarifa.

7. Ker pritožba ne izpodbija ugotovljenih dejstev in ne izračuna (razen glede tarife), se pritožbena sodba glede obojega sklicuje na prvostopenjsko sodbo, zlasti še na njeno rš. 5. Nadomestilo za javno priobčitev fonogramov

8. Tožena stranka je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča predvajala fonograme v svojem lokalu. Avtorsko delo je torej uporabljala. S tem je zanjo nastala obveznost plačila za uporabo fonograma (130. člena ZASP). Tožena stranka ni niti sklenila pogodbe o neizključnem prenosu pravice za uporabo dela niti ni položila zneska, ki ga zaračunava kolektivna organizacija (158. člen ZASP).

9. Tožeča stranka je v letu 2005 sprejela Tarifo Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (1). Že v 2. odstavku 1. člena T 2005 je bilo določeno, da kolikor so sklenjeni skupni sporazumi z reprezentativnimi združenji uporabnikov, veljajo tam dogovorjena nadomestila namesto nadomestil iz te Tarife. Na eni strani tožeča stranka, na drugi strani pa Obrtna zbornica Slovenije in Gospodarska zbornica Slovenije (Združenje za turizem in gostinstvo) sta leta 2006 sklenili „Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti“ (2). SS 2006 je sestavljen iz dveh delov, Splošnega (I) in Tarifnega dela (II) in velja za vse uporabnike, ki so člani OZS ali/in ZTG GZS, ravno tako pa velja za vse druge uporabnike, ki priobčujejo javnosti varovana dela zavoda IPF v okviru svoje, s tem sporazumom določene obrtne in/ali obrti podobne dejavnosti ali s tem sporazumom določene gostinske dejavnosti (1. odstavek 5. člena splošnega dela SS 2006). Slednje pomeni, da za toženo stranko velja SS 2006 v celoti, skupaj s tarifnim delom in ne Tarifa 2005. 10. Tožeča stranka je v pritožbi menila, da bi se za toženo stranko kot kršitelja morala uporabiti T 2005, češ, da zanjo ne morejo veljati nadomestila po tarifnem delu SS 2006. Takšno pritožbeno materialnopravno mnenje pa ni pravilno.

11. V 4. členu SS 2006 so urejena razmerja med uporabnikom in tožečo stranko pri sklepanju pogodb oziroma določena domneva o tem, kdaj se šteje, da je „ustrezna pravica prenesena“. Vendar pa (ne)ureditev razmerja med uporabnikom in tožečo stranko v splošnem delu SS 2006 še ne pomeni, da se tarifni del SS 2006, za določitev višine nadomestila, v primeru spora med pravdnima strankama zaradi neplačila nadomestila ne sme uporabiti.

12. Kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov avtorskih del (iz repertoarja kolektivne organizacije) lahko skleneta skupni sporazum (1. stavek 1. odstavka 157. člena ZASP). Za skupni sporazum je že ZASP določil obvezne sestavine. Skupni sporazum mora med drugim določati tarifo (1. točka 4. odstavka 157. člena ZASP) in pa okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti (3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP).

Skupni sporazum začne veljati za vse istovrstne uporabnike avtorskih del po objavi, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma (1. stavek 6. odstavka 157. člena ZASP). Sodišča so na skupni sporazum vezana (7. odstavek 157. člena ZASP). Skupni sporazum ima torej poseben pravni pomen, ki ga približuje kolektivni pogodbi delovnega prava in pa podzakonskem aktu.

13. Pogodbene stranke skupnega sporazuma so v svojem oblikovanju tarife v veliki meri proste. Pri tem pa se morajo držati zakonskega okvira. Ta je, kolikor se nanaša na tarifo, določen predvsem s 3. točko 4. odstavka 157. člena ZASP. Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“ (tako dobesedno 3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem.

14. Stranke skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.

15. Na pravilnost takšnega stališča kaže tudi 2. odstavek 158. člena ZASP, ki se nanaša le na tiste uporabnike del, ki prostovoljno položijo dolgovani znesek. V 2. odstavku 158. člena ZASP je določena le ena sama tarifa, s tem pa izključeni dve različni tarifi. V 2. odstavku 158. člena ZASP pa je pojasnjeno, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Če pa se šteje, da je bila pravica prenesena, potem pač ni mogoče govoriti o kršitvi pravice in tudi ni nobenega vsebinskega razloga za morebitno drugačno tarifo od tiste, ki velja za uporabnike sorodnih avtorskih pravic, ki so prostovoljno sklenili pogodbo.

16. Drugi odstavek 168. člena ZASP veže morebitno odškodnino na nadomestilo za zakonito uporabo. S tem, ko sta pogodbeni stranki skupnega sporazum dogovorili tarifo za določeno vrsto uporabnikov, sta posredno določili tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelja katere od varovanih pravic. Skupni sporazum torej posredno določi tudi odmeno za uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma.

17. Tožeča stranka sama, ali v dogovoru s tretjim, ne more določiti posebne, najvišje tarife za vse tiste uporabnike fonogramov s področja osebne veljavnosti SS 2006, ki kršijo avtorsko ali sorodno pravico.

18. Odmena za uporabo fonograma je torej enaka, ne glede na to, ali fonogram uporablja kršitelj, ali pa oseba, ki to ni. Ni razumljivo pritožbeno stališče, da naj bi ne veljali „enaki pogoji po skupnem sporazumu za toženo stranko v primerjavi z drugimi uporabniki“. Morebitna prikrajšanja lahko uveljavlja tožeča stranka kot civilno kazen. To je tudi storila.

19. Tožeča stranka je prav trdila, da tožena stranka z njo ni sklenila pogodbe, s katero bi tožeča stranka prenesla pravico za uporabo dela (1. odstavek 158. člena ZASP). Člen 80 ZASP se nanaša le na pravne posle, s katerimi se prenašajo materialne avtorske pravice. Ker pa tožena stranka ni sklenila pogodbe s tožečo stranko, se zanjo 80. člen ZASP ne uporablja. Pritožba tožeče stranke je tudi v tem delu neutemeljena.

20. Pritožba meni, da je sodišče vezano na skupni sporazum, in da lahko o zakonitosti in o spornih vprašanjih v zvezi z njim odloča le Svet za avtorsko pravo.

21. Pritožba ima prav, da je sodišče vezano na skupni sporazum (7. odstavek 157. člena ZASP). Razlaga pa ga samostojno, in za razlago se mu ni treba obrniti na Svet za avtorsko pravo, kot to v bistvu meni pritožba. Za to obstajata vsaj dva tehtna razloga.

22. Prvi je, da lahko sproži postopek pred Svetom za avtorsko pravo le tisti, ki za začetek postopka izkaže pravni interes. Ta predpostavka je jasno določena v 2. odstavku 157a. člena ZASP. Sodišča pri odločanju o sporih ne zasledujejo prav nikakršne lastne pravne koristi, temveč ravnajo tako po uradni dolžnosti. Pravzaprav je celotna ureditev sodstva takšna, da skuša čimbolj izključiti, da bi imelo sodišče pravno ali kakršnokoli drugo korist od odločitve – in isto velja tudi za sodnike kot nosilce odločanja. Tako mora biti že zaradi nepristranskosti pri sojenju. Ker torej sodišče nima pravnega interesa pri odločanju o zahtevkih, ni izpolnjena temeljna predpostavka za začetek postopka s strani sodišča po 2. odstavku 157a. člena ZASP.

23. Drugi razlog pa je, da je zahtevek tožeče stranke zoper tisto osebo, ki s tožečo stranko (kot kolektivno organizacijo) ne sklene pogodbe, očitno zakonski. Zakon pa sodišče sme in celo mora razlagati samo. Za to, da bi dajalo razlago o zakonu posebno telo zunaj sodstva, v 2. odstavku 157a. člena ZASP, ni izrecnega pravnega temelja.

Civilna kazen

24. Kršilec je dolžan plačati škodo v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo avtorskega dela (2. odstavek 168. člena ZASP). Na 2. odstavek se navezuje 3. odstavek 168. člena ZASP, ki ureja posebni položaj, v katerem je bila kršena pravica namerno ali iz hude malomarnosti. Tudi v tem primeru je računski temelj (računska osnova) za izračunavanje civilne kazni lahko nadomestilo za uporabo avtorskega dela, le da je lahko povečano za do 200 %. Za takšen primer gre v tej zadevi.

25. Prvostopenjsko sodišče je uporabilo za odločitev o zahtevku iz neupravičene obogatitve tarifo iz SS 2006. Takšna odločitev je bila materialnopravno pravilna. Pravilno je uporabilo isto tarifo tudi za odločitev, v kakšni višini je utemeljen zahtevek tožeče stranke za plačilo civilne kazni.

26. Pravilno je ravnalo prvostopenjsko sodišče tudi, ker pri določanju višine civilne kazni ni upoštevalo v prid tožeče stranke še DDV. Tožeča stranka bi bila upravičena do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Ker pa civilna kazen ni nadomestilo niti za dobavo blaga, niti za opravljeno storitev v smislu 1. odstavka 3. člena ZDDV (3), tudi ne more zahtevati povrnitve DDV od tožene stranke. Isto izhaja tudi iz 13. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV (4).

Zahtevek na povrnitev z odkrivanjem kršitve tožene stranke nastalih stroškov

27. Tožeča stranka v pritožbi izpostavlja, da je tožena stranka po avtorskem pravu varovana dela uporabljala, zakonskih obveznosti do avtorjev pa ni izpolnjevala. Tožeči stranki naj bi bili nastali stroški z odkrivanjem kršitev tožene stranke. Ti stroški pa naj bi bili škoda, katere povrnitev je zahtevala. Prvostopenjsko sodišče je takšen zahtevek zavrnilo.

28. Zahtevek tožeče stranke (kolektivne organizacije za uveljavljanje avtorskih pravic) za povrnitev škode zaradi odkrivanja kršitev ne more biti utemeljen že zaradi 1. odstavka 153. člena ZASP. Ta določa, da mora prihodek od svoje dejavnosti nameniti za stroške poslovanja. Ti stroški vključujejo med drugim tudi stroške odkrivanja kršitev avtorske pravice. Tudi to je ena od obveznosti kolektivne organizacije (1. odstavek 146. člena ZASP). Dvakratne povrnitve škode pa tožeča stranka ne more zahtevati. To bi namreč nasprotovalo temeljnemu pravilu deliktnega prava, namreč da se lahko nadomesti le škoda in nič več od tega (1. odstavek 168. člena in 169. člen OZ). Pritožbeno sodišče še pripominja, da je bila prav v avtorskem pravu napravljena daljnosežna izjema od tega pravila, ki je v tem, da lahko kolektivna organizacija zahteva dvakratnik nadomestila za uporabo avtorske pravice (3. odstavek 168. člena ZASP). Kadar je tako, prejme tožeča stranka poleg avtorju pripadajočega nadomestila za uporabo avtorske pravice dodatno še enak znesek, iz katerega lahko pokrije stroške odkrivanja kršitev. Čeprav to niti ni odločilno, pa je prav v takšnih primerih še toliko bolj očitno, da tožeča stranka ne more zahtevati še povrnitve z nadzorom in odkrivanjem kršitev nastalih stroškov, saj so ti že povrnjeni. Pritožbenemu sodišču predložena zadeva pa je celo prav takšna.

Pravdni stroški pred prvostopenjskim in pritožbenim sodiščem

29. Odločitev o stroških prvostopenjskega postopka je odvisna od uspeha v pravdi (154. člen ZPP). Ker se tudi po končanem postopku s pritožbo uspeh tožeče stranke ni spremenil, je neutemeljena tudi njena pritožba zoper odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških postopka.

30. Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki v pravdi uspe (1. odstavek 154. člena ZPP). Če ne uspe, ne more zahtevati njihove povrnitve. Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov.

Utemeljitev odločitve po procesni plati

31. Pritožbeno sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP). V okviru uradnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe ni našlo niti takšnih kršitev, niti tistih, ki so bile uveljavljane v pritožbi. Pritožbo je zato Višje sodišče zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 68/2005. (2) Ur. l. RS, št. 107/2006. (3) Zakon o davku na dodano vrednost, Ur. l. RS, št. 117/2006 s kasnejšimi spremembami.

(4) Ur. l. RS, št. 141/2006 s kasnejšimi spremembami.