Jedro

Sodišče druge stopnje ni prejudiciralo obstoja protipravnosti posega v zasebnost tožeče stranke, saj je že sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj nedopustnega posega v tožničino čast in dobro ime ter v njeno pravico do zasebnosti, kakor tudi kršitev njene ustavno varovane pravice. Drugostopenjsko sodišče je s tem, ko je štelo za ugotovljen tudi obstoj pravno priznane škode (pravni standard), materialnopravno pravilno vzpostavilo odškodninsko odgovornost toženk za tožničino škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku zavrnilo tožničin odškodninski zahtevek, ker njena prizadetost zaradi objavljene vsebine predmetnih člankov s strani tožene stranke ne dosega zadostne mere duševnih bolečin in tako obstoj pravno priznane škode v pomenu določbe 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ni izkazan.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnice in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je izdalo vmesno sodbo, v kateri je vzpostavilo temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke za vso tožničino škodo, glede odločitve o višini nepremoženjske škode pa je zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nadaljnje sojenje.

Navedbe revidentk

3. Zoper drugostopenjsko sodbo sta toženki vložili pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da se reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da se zavrne pritožbo zoper sodbo prvostopenjskega sodišča, podrejeno pa predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve drugemu senatu sodišča druge stopnje v nov postopek. Trdita, da je storjena bistvena kršitev določb postopka, saj tako sodba sodišča prve stopnje kot tudi sodba sodišča druge stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z očitkom protipravnosti opredelilo le v razmerju do članka v reviji A. št. 29/2005, ne pa tudi v zvezi s člankom št. 21/2004. Nadalje očitata drugostopenjskemu sodišču, da je s sodbo vzpostavilo odškodninsko odgovornost tožene stranke, v obrazložitvi pa se je ukvarjalo le z obstojem pravno priznane škode. Sicer pa ne soglašata s stališčem, da vsebina spornih člankov predstavlja protipraven poseg v zasebnost tožeče stranke in obširno utemeljujeta, zakaj na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje po njunem mnenju ni možno sklepati, da tožničino počutje in prizadetost dosega zadostno stopnjo duševnih bolečin kot pravno priznano obliko nepremoženjske škode.

4. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Pojma čast in dobro ime se prepletata, vendar pa velja, da je čast zavest o lastni vrednosti (notranja, subjektivna čast), dobro ime ali ugled pa spoštovanje človeka v družbi, njegova veljava v očeh drugih (zunanja, objektivna čast), oba pa se uvrščata med osebnostne pravice posameznika. Za upravičenost do denarne odškodnine na podlagi 179. člena OZ mora oškodovanec dokazati poseg v njegovo osebnostno pravico (za poseg v čast in ugled potrebno žaljivost, ki se presoja objektivno kot pri presoji kaznivega dejanja razžalitve), kakor tudi njegovo subjektivno trpljenje oziroma obstoj duševnih bolečin zaradi posega. Pri presoji pravnega standarda žaljivosti je treba upoštevati čas, okoliščine, navade osebe, kateri je žalitev namenjena, medsebojne odnose povzročitelja škode in oškodovanca ter druge okoliščine primera; enako celovita presoja pa je potrebna tudi pri ugotavljanju (in vrednotenju) pretrpljenih duševnih bolečin, ki jih je oškodovanec pretrpel zaradi posega.

7. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da objavljeni tekst v reviji št. 29/2005 predstavlja tako poseg v pravico do zasebnosti, kot tudi kršitev varovanja dobrega imena in časti tožnice. Trditve v objavljenem tekstu so namreč takšne narave, da razkrivajo del tožničine zasebnosti, hkrati pa je to razkrivanje povzročilo tudi okrnitev njenega dobrega imena in časti. Tako je to dejanje poseglo v obe osebnostni sferi z učinkom vzroka in posledice in zato ločitev obeh kršitev ni mogoča, pa tudi nepotrebna. Sporni citati oziroma članki nedopustno posegajo v tožničino čast in dobro ime in njeno pravico do zasebnosti, saj so objektivno žaljivi (ne glede na kasnejši popravek), hkrati pa pisanje o najbolj intimnih delih tožnice (brez njenega privoljenja) predstavlja tudi poseg v njeno zasebnost. Pri ugotavljanju duševnih bolečin, ki jih je tožnica utrpela, pa je sodišče prve stopnje za pojmovanje oziroma vrednotenje tožničine izpovedi uporabilo jezikovno razlago, in sicer tako, da je posamezen pomen besed razlagalo s pomočjo (definicij) SSKJ. Na tej podlagi je zaključilo, da tožnica z izpovedjo o njenem počutju ni izkazala takšnega praga duševnih bolečin oziroma porušenega duševnega ravnovesja, ki bi predstavljalo pravno priznano škodo, saj bi se te morale odražati v okolju, v katerem tožnica živi in bi morale biti dolgotrajnejše in intenzivnejše. Sodišče druge stopnje se s takšno razlago ni strinjalo in je zaključilo, da je podana odškodninska odgovornost toženk, ker intenziteta tožničinih duševnih bolečin ustreza standardu pravno priznane škode. Namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je v našem sistemu (še vedno) v prvi vrsti doseči zadoščenje (safisfakcijo) pri oškodovancu. Novejše tendence sicer poudarjajo tudi preventivni namen odškodninskega prava, kar omeni v svoji sodbi tudi sodišče druge stopnje (posredno revizijski očitek). Vendar je za prisojo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo odločilno, ali je zaradi protipravnega posega (v danem primeru v osebnostne pravice posameznika) oškodovanec utrpel tudi (intenzivnejše) duševne bolečine.

8. Pravno naziranje drugostopenjskega sodišča glede obstoja pravno priznane škode je pravilno. Res je izpoved tožnice razmeroma skopa in ne opisno podrobna, vendar to še ne pomeni, da onemogoča sklepanje na obstoj njene prizadetosti in duševnega trpljenja (bolečin). Ugotovitve sodišč, oprte na izpovedbo tožnice, kažejo na njeno prizadetost, nemirnost, nervoznost, razdražljivost, ter da ji je bilo zaradi napisanih reči o njej hudo in da tega „ne bi privoščila nikomur“. Vsi ti opisi omogočajo zanesljivo sklepanje na močno osebno prizadetost in porušenost notranjega duševnega ravnovesja tožnice in zadostujejo kriterijem iz 179. člena OZ za obstoj pravno priznane škode. Revizijsko sodišče napotuje še na nujnost upoštevanja, da je opisovanje doživetih duševnih bolečin odvisno tudi od subjektivnih lastnosti in opisnih zmožnosti posameznika in da njihova obuditev lahko za oškodovanca pomeni ponovno nelagodje. Pretirano bi bilo pričakovati, da bo oškodovančeva izpoved v celoti (dobesedno) potrjevala njegove navedbe, enako pa tudi uporabo strogo podrobnih, natančnih (ali celo zakonskih) izrazov pri opisovanju občutenj.

9. Neutemeljen je revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje prejudiciralo obstoj protipravnosti posega v zasebnost tožeče stranke, saj je že sodišče prve stopnje ugotovilo (prvi odstavek na 8. strani in tretji odstavek na 9. strani sodbe sodišča prve stopnje) obstoj nedopustnega posega v tožničino čast in dobro ime ter v njeno pravico do zasebnosti, kakor tudi kršitev njene ustavno varovane pravice. Drugostopenjsko sodišče je s tem, ko je štelo za ugotovljen tudi obstoj pravno priznane škode (pravni standard), materialnopravno pravilno vzpostavilo odškodninsko odgovornost toženk za tožničino škodo.

10. Končno je neutemeljen tudi revizijski očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka, da se sodbi ne moreta preizkusiti oziroma nimata razlogov o odločilnih dejstvih, ker se sodišči prve in druge stopnje naj ne bi opredelili glede protipravnosti v zvezi s člankom iz št. 21/2004. Sodišče prve stopnje se je v svoji sodbi v zadostni meri opredelilo do omenjenega članka, katerega vsebina je eksluzivni intervju s tožnico. Glede obstoja protipravnosti v tem članku se sodišče prve stopnje ni izreklo, saj tožnica ne utemeljuje svojega zahtevka oziroma odgovornosti tožene stranke na podlagi navedb v tem članku. Tožena stranka pa je ta dokazni predlog substancirala z navedbami v smeri neobstoja pravno priznane škode in ne izključitve protipravnosti.

11, Ker uveljavljana revizijska razloga nista podana, je bilo treba revizijo toženk kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP).