Jedro

Sodnik nima pravice do dostopa do sodišča oziroma sodnega varstva ter pravnega sredstva zoper oceno o sodniški službi in sklep Personalnega sodišča Vrhovnega sodišča o pritožbi zoper oceno o sodniški službi, kadar je v oceni sodniške službe ugotovljeno, da sodnik ne ustreza sodniški službi. Namen določbe 6. alineje 1. odstavka 28. člena ZS ni v tem, da bi Sodni svet odločal o zatrjevani kršitvi sodnikove zakonske pravice, ki naj bi jo pred tem storil Sodni svet pri odločanju o pritožbi sodnice zaradi zatrjevanih kršitev zakonskih pravic v postopku ocenjevanja sodniške službe.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. ... z dne 10. 7. 2006 je tožena stranka na podlagi 28. člena Zakona o sodiščih (ZS) zavrnila pritožbo tožnice zaradi kršitve njene zakonske pravice, do katere naj bi prišlo v postopku za oceno sodniške službe in sicer z izdajo ocene sodniške službe Personalnega sveta Višjega delovnega in socialnega sodišča št. ... z dne 9. 1. 2006 in z izdajo sklepa Personalnega sveta Vrhovnega sodišča RS št. ... z dne 24. 4. 2006. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka odgovarja na pritožbene navedbe s sklicevanjem na določilo 28. in 4. člena ZS in pravi, da pritožnica konkretno ne navaja, katera zakonska pravica ji je bila kršena. Tožena stranka pravi, da je v okviru presojanja zakonitosti sprejemanja ocene sodniške službe z odločbo z dne 10. 7. 2006 potrdila navedeno oceno sodniške službe, pri čemer je ugotovila, da je bil postopek sprejemanja ocene sodniške službe v skladu z določili Zakona o sodniški službi (ZSS) in je zaradi tega oceno potrdil. Tožena stranka pravi, da ni ugotovila kršitev ZSS ali kršitev zakonskih pravic sodnice, njenega neodvisnega položaja ali neodvisnosti sodstva.

Z izpodbijano odločbo št. ... z dne 21. 9. 2006 pa je tožena stranka na podlagi 28. člena ZS pritožbo tožnice zoper odločbo Sodnega sveta št. ... z dne 10. 7. 2006 zavrnila, pri čemer se je v obrazložitvi te izpodbijane odločbe v celoti sklicevala na razloge odločbe, zoper katero je tožnica vložila pritožbo.

V tožbi tožnica pravi, da je prišlo do nezakonitega posega v njen položaj kot sodnice, s čimer je bil kršen njen neodvisen položaj. V tožbi med drugim navaja, da je sporna ureditev ZSS glede razrešitve sodnika z vidika Ustave; da bi moral biti v konkretni zadevi izpeljan disciplinski postopek; sklicuje se na določilo 2. odstavka 4. člena ZSS; opisuje, kako je reagirala na odredbe v zadevi ... in kako je potekala sporna komunikacija v nadzorstvenih postopkih, kar zadeva pravno relevantno dejansko stanje iz ocene o sodniški službi; da bi morala biti ocena narejena na podlagi upoštevanja vseh kriterijev iz določila 29. člena ZSS; navaja, katerih kriterijev personalna sveta nista upoštevala v oceni in katere kriterije sta personalna sveta napačno uporabila; predmetna ocena se na bi smela nanašati na dejstva iz prejšnjega ocenjevanega obdobja, kjer je bilo ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje za napredovanje; navaja, da je ocena neupravičeno stroga in pomeni neenakopravno obravnavanje tožnice v primerjavi z drugimi sodniki, saj je splošno znano dejstvo, da zaradi preobremenjenosti sodišč prihaja do prekoračenja instrukcijskega roka za izdelavo sodbe; Sodni svet bi moral odločati po vsebini o zakonitosti ocene o sodniški službi in ne gre zgolj za presojo zakonitosti; navaja tudi kršitev 5. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). Zakonska pravica naj bi ji bila kršena zato, ker mora biti ocena sodniške službe narejena na podlagi postopka in kriterijev iz ZSS. To navaja na str. 5, 6, 10, 12 tožbe. Na koncu tožbe predlaga, da sodišče odpravi obe izpodbijani odločbi in da toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka tožeči stranki.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba se zavrne.

V določilu 28. člena ZS-UPB2 (Uradni list RS, št. 100/2005), ki je uvrščeno v poglavje o Sodnem svetu, so navedene pristojnosti Sodnega sveta. V določilu 6. alineje 1. odstavka 28. člena ZS je določeno, da Sodni svet obravnava in odloča o utemeljenosti pritožbe sodnika, ki meni, da je bila kršena njegova zakonska pravica, kršen njegov neodvisni položaj ali neodvisnost sodstva. Ožji vidiki varovanja sodnikovih pravic pa so zajeti tudi v določilu 2. odstavka 4. člena ZSS (Uradni list RS, št. 41/2006), ki pravi, da sodnik, ki meni, da je bila kakor koli prizadeta njegova neodvisnost, lahko Sodnemu svetu predlaga, da odpravi kršitev. Če Sodni svet ugotovi, da je predlog utemeljen, lahko kršitev glede na njeno naravo odpravi oziroma zahteva ali predlaga njeno odpravo ter objavi svojo ugotovitev. V obeh primerih (določilo 6. alineje 1. odstavka 28. člena ZS in 2. odstavek 4. člena ZSS), ki se deloma prekrivata, gre za pravno sredstvo prizadetega sodnika, ki ga je treba v upravnem sporu obravnavati v povezavi s pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave (Uradni list RS, št. št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004).

V delu tožbe, ki se nanaša na uveljavljanje nezakonitosti odločbe tožene stranke z dne 10. 7. 2006, tožnica uveljavlja, da ji je bila kršena zakonska pravica do izdelave ocene sodniške službe na podlagi pravilne uporabe določb ZSS in ZDR in sicer zaradi izdaje ocene sodniške službe in odločitvijo Personalnega sveta Vrhovnega sodišča o pritožbi zoper oceno sodniške službe. Iz uveljavljene prakse Vrhovnega sodišča RS (I Up 7/2002 z dne 18. 7. 2002 in I Up 994/2003 z dne 26. 11. 2003) izhaja, da sodnik nima pravice do dostopa do sodišča oziroma sodnega varstva ter pravnega sredstva zoper oceno o sodniški službi (35. člen ZSS) in sklep Personalnega sodišča Vrhovnega sodišča o pritožbi zoper oceno o sodniški službi (36. člen ZSS), kadar je v oceni sodniške službe ugotovljeno, da sodnik ne ustreza sodniški službi (1. točka 1. odstavka 32. člena ZSS). Po mnenju Vrhovnega sodišča RS to velja zaradi tega, ker razlog iz 1. odstavka 7. točke 74. člena ZSS nastopi z dnem, ko Sodni svet potrdi ceno sodniške službe, ker po določilu 2. odstavka 33. člena ZSS ocena sodniške službe učinkuje šele tedaj, ko jo potrdi Sodni svet, ker se z oceno sodniške službe in sklepom personalnega sveta Vrhovnega sodišča o pritožbi zoper oceno sodniške službe še ne odloča o posameznikovi pravici oziroma se z njima tudi še ne posega v ustavne pravice oziroma ker se o pravici posameznika odloči šele z odločitvijo Sodnega sveta o potrditvi ocene sodniške službe. Ker iz navedenega razloga stranka nima sodnega varstva zoper omenjena akta v postopku ocenjevanja sodniške službe, je treba tudi pravno sredstvo iz določbe 6. alineje 1. odstavka 28. člena ZS razlagati tako, da stranka nima pritožbe zaradi kršitve zakonskih pravic zoper navedena akta v postopku ocenjevanja sodniške službe, saj mora oceno o neustreznosti sodnika za opravljanje sodniške funkcije potrditi Sodni svet, ki pa mora v aktu o potrditvi presojati pravilno uporabo zakona, kar vključuje tudi vse tiste kršitve zakonskih pravic, ki jih uveljavlja prizadeti sodnik. Tudi v predmetni zadevi je Sodni svet moral izdati akt o potrditvi ocene sodniške službe in je v tem postopku imela prizadeta sodnica možnost, da Sodni svet opozori na kršitve zakonskih pravic. Zaradi tega bi bila razlaga ZS, ki bi dovoljevala kopičenje pravnih sredstev, tako da bi stranka lahko uveljavljala pritožbo zoper akta o oceni sodniške službe po 28. členu ZS, o kateri bi moral Sodni svet odločiti posebej, poleg tega pa bi Sodni svet moral izdati še odločbo po 2. odstavku 33. člena ZSS, napačna tako z vidika smiselne uporabe določila drugega stavka 1. odstavka 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 22/2005 v zvezi z določilom 4. člena ZUP), po katerem stranka lahko vloži pritožbo, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi, kot tudi z vidika specialne določbe 2. odstavka 36. člena ZSS glede na splošno določbo 6. alineje 1. odstavka 28. člena ZS, ki določa pravico do pritožbe v postopku izdaje ocene sodniške službe na Personalni svet Vrhovnega sodišča RS. To pomeni, da bi morala tožena stranka pritožbo tožnice zavreči kot nedovoljeno s smiselno uporabo določila 1. odstavka 246. člena ZUP, ne pa da je o njej odločala po vsebini. Vendar pa ta procesna napaka ni takšna, da bi moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti, zato je sodišče imelo podlago, da je tožbo v tem delu tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, vendar iz drugih razlogov, kot jih je navedla tožena stranka (2. odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 - odločba US, odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006).

Tožba pa je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na izpodbijanje akta z dne 21. 9. 2006. S tem aktom je tožena stranka odločila o pritožbi tožnice po 6. alineji 1. odstavka 28. člena ZS zoper odločitev Sodnega sveta z odločbo št. ... z dne 10. 7. 2006. Kršitev zakonskih pravic tožnice naj bi bila torej storjena z odločbo, s katero je tožena stranka odločala o pritožbi iz 6. alineje 1. odstavka 28. člena ZS. Tudi v tem primeru bi tožena stranka morala pritožbo zavreči kot nedovoljeno ob smiselni uporabi določila drugega stavka 1. odstavka 229. člena ZUP ter ob upoštevanju pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Namen določbe 6. alineje 1. odstavka 28. člena ZS namreč ni v tem, da bi Sodni svet odločal o zatrjevani kršitvi sodnikove zakonske pravice, ki naj bi jo pred tem storil Sodni svet pri odločanju o pritožbi sodnice zaradi zatrjevanih kršitev zakonskih pravic v postopku ocenjevanja sodniške službe. Tožničine zakonske pravice so namreč varovane v upravnem sporu na podlagi tožbe tožnice zoper odločbo o potrditvi ocene sodniške službe, ki je v konkretnem primeru odločba Sodnega sveta v zadevi ... z dne 10. 7. 2006. Poleg tega ZSS v specialnem določilu 25. člena glede na splošno določbo 28. člena ZS izrecno določa, zoper katere odločitve Sodnega sveta je dovoljena pritožba, tako da o pritožbi zoper odločbo Sodnega sveta odloča Sodni svet z dvotretjinsko večin glasov vseh članov, in med temi primeri ni tega, ki ga je uveljavljala tožnica. To pomeni, da bi morala tožena stranka pritožbo tožnice tudi v obravnavanem delu zavreči kot nedovoljeno, ne pa da je o njej odločala po vsebini. Vendar pa ta procesna napaka ni takšna, da bi moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti, zato je sodišče imelo podlago, da je tožbo tudi v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno, vendar iz drugih razlogov, kot jih je navedla tožena stranka (2. odstavek 59. člena ZUS).

Obrazložitev k drugi točki izreka: V drugi točki izreka je sodišče s sklepom odločilo o stroškovnem zahtevku tožeče stranke. Sodišče je tožeči stranki glede na odločitev Ustavnega sodišča v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006 zavrnilo stroškovni zahtevek na podlagi določil Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/2004, 1. odstavek 154. in 1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi z določilom 16. člena ZUS), ker s tožbo ni uspela.