Jedro

Že v zahtevi za izdajo začasne odredbe je treba predlagati obliko začasne ureditve stanja in konkretizirati hujše škodljive posledice, ki naj se odvrnejo. Izključitev iz šole je vzgojni ukrep, določen v 55. členu Zakona o poklicnem strokovnem izobraževanju, zato kot z zakonom predvidena sankcija ne more že sam po sebi predstavljati hujše posledice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 253/2001-3 z dne 22.2.2001.

Obrazložitev

Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu zaradi odprave sklepa tožene stranke z dne 16.1.2001. S tem sklepom je bil zavrnjen ugovor tožnikov proti sklepu učiteljskega zbora tožene stranke z dne 21.12.2000, o izključitvi iz šole do konca šolskega leta 2001 do 2002. Istočasno je bila vložena zahteva za izdajo začasne odredbe, s katero je bilo predlagano: 1. toženi stranki se prepoveduje izvrševati sklep učiteljskega zbora tožene stranke z dne 21.12.2000 ter sklep sveta šole tožene stranke z dne 16.1.2001 in se prvemu tožniku N.J. vzpostavi status dijaka tožene stranke z vsemi pravicami in obveznostmi, ki iz tega izhajajo; 2. v primeru kršitve prepovedi iz 1. točke je dolžna tožena stranka v skladu s 1. odstavkom 227. v zvezi z 2. odstavkom 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju plačati denarno kazen v višini 50.000,000,00 SIT; 3. ta začasna odredba velja do pravnomočne odločitve v tem sporu.

Sodišče prve stopnje je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo s sledečo obrazložitvijo: Predlog, da se tožniku z začasno odredbo vzpostavi status dijaka z vsemi pravicami in obveznostmi, ki iz tega izhajajo, se vsebinsko v celoti pokriva s tožbenim zahtevkom za odpravo izpodbijanega sklepa tožene stranke. Glede na to, da je sklep učiteljskega zbora izvršljiv še pred dokončnostjo, pa ga celo presega. Začasna ureditev stanja s prepovedjo izvrševanja, po navedbah same tožeče stranke že izvršenega izpodbijanega sklepa, po presoji sodišča, pojmovno ni mogoča. Vzpostavljanje stanja, ki v celoti ustreza stanju, kot bi bilo, če tožeča stranka iz šole sploh ne bi bila izključena, po presoji sodišča prve stopnje presega namen določbe 2. odstavka 69. člena ZUS. Tožeča stranka verjetnost hujših škodljivih posledic in verjetnost potrebe po njihovi odvrniti z izdajo začasne odredbe, zgolj zatrjuje, na pa tudi konkretno izkazuje, kar za izdajo začasne odredbe ne zadošča. Z začasno odredbo se stanje le začasno ureja, če škodljivih posledic tožnik ne more preprečiti sam, s svojim aktivnim ravnanjem. ZUS ne napotuje na uporabo določb Zakona o izvršbi in zavarovanju, konkretno pa tudi 69.člen tega zakona, ki ureja začasno odredbo v upravnem sporu, ne predvideva določitve denarnih kazni.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da se predlog za izdajo začasne odredbe ne pokriva s tožbenim zahtevkom oziroma ga ne presega, saj se zahteva za izdajo začasne odredbe glasi le na eno izmed posledic obeh sklepov, to je njuno izvršljivost ter izgubo statusa dijaka, ki iz tega izhaja. Zelo hudih škodljivih posledic na drugačen način ni možno odvrniti, zato je začasna ureditev stanja nujna. V primeru, da bi se zahteva za izdajo začasne odredbe pokrivala s tožbenim zahtevkom, pa bi sodišče predlogu lahko ugodilo samo delno in bi tožeči stranki status dijaka vzpostavilo samo glede nekaterih pravic, ki iz tega izhajajo. Sklep tožene stranke še ni izvršen in je zato začasna ureditev stanja s prepovedjo njegovega izvrševanja še mogoča, saj ukrep izključitve obsega tudi druge prepovedi kot npr. obiskovanje izobraževalnega dela, pridobivanja ocen in vpisa v naslednji letnik. Glede hujših škodljivih posledic je tožeča stranka predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem tožnikov. To sicer po prepričanju tožeče stranke ni potrebno, saj so posledice sklepa tožene stranke splošno znano dejstvo, katerega ni potrebno dokazovati. Nerazumljiva je obrazložitev sklepa sodišča v delu, v katerem navaja, da se z začasno odredbo ureja stanje, če škodljivih posledic tožnik ne more preprečiti sam, s svojim aktivnim ravnanjem. Tožeči stranki namreč ni znano, kako bi lahko preprečila izgubo dveh letnikov šolanja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

ZUS v 2. odstavku 69. člena določa, da tožnik lahko zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Tožnik mora zato v zahtevi za izdajo začasne odredbe po tej določbi predlagati obliko začasne ureditve stanja in konkretizirati hujše škodljive posledice, ki naj se odvrnejo.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka v svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe ni predlagala začasne ureditve spornega pravnega razmerja temveč vsebinsko neomejeno prepoved izvrševanja sklepov učiteljskega zbora in sveta šole tožene stranke. Prav tako v zahtevi ni konkretizirala hujših škodljivih posledic in je le na splošno navedla, da bo tožniku, zaradi s tožbo izpodbijanega sklepa, onemogočeno šolanje in posledično pridobitev izobrazbe. Izključitev iz šole je vzgojni ukrep določen v 55. členu Zakona o poklicnem strokovnem izobraževanju. Zato kot z zakonom predvidena sankcija ne more že sam po sebi predstavljati hujše posledice, kar je pogoj za izdajo začasne odredbe. Samo s sklicevanjem na posledice take sankcije, kot na splošno znano dejstvo, brez konkretne navedbe morebitne hujše posledice posebej za tožnika, tudi sicer ni verjetno izkazana potreba za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS.

Neutemeljeno je stališče v pritožbi, da sklep tožene stranke še ni izvršen. Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijani sklep že izvršen, njegove posledice pa trajajo. Zato predlagana začasna odredba dejansko pomeni zahtevo za vzpostavitev prejšnjega stanja pred izdajo sklepa in se tako vsebinsko pokriva s tožbenim zahtevkom oziroma ga celo presega. Neutemeljeno je tudi stališče v pritožbi, da bi sodišče lahko samo delno ugodilo začasni odredbi z vzpostavitvijo statusa dijaka glede nekaterih pravic. Sodišče je vezano na predlagano vsebino zahteve za izdajo začasne odredbe in jo samo ne more modificirati tako, da bi vzpostavilo le nekatere pravice tožniku.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno na podlagi 73. in 68. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.