Jedro

ZOR zavarovalnici določa štirinajstdnevni izpolnitveni rok, v katerem mora izplačati odškodnino ali v pogodbi določeno vsoto. Če zavarovalnica v tem roku ne plača, pride v dolžniško zamudo, posledica katere je tudi tek zamudnih obresti. Če pa je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen (daljši) čas, teče rok štirinajstih dni od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti. Dokazno breme o obstoju okoliščin, ki opravičujejo podaljšanje roka, je praviloma na zavarovalnci, razen če (tako kot v obravnavanem primeru) določila splošnih pogojev ne določajo obrnjenega dokaznega bremena.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tj. glede teka zamudnih obresti od prisojene odškodnine) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 23.06.2004, opr. št. V P 280/98-34, razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati

1.327.620,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od

15.08.1998 dalje do plačila, ter mu povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 277.300,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper izrek sodbe o zamudnih obrestih je pritožbo vložila tožena stranka, ki navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo zamudne obresti od 15.08.1998 dalje do plačila, saj je tožena stranka najkasneje 20.07.1998, ko je poslala tožniku nesprejemljivo poravnavo, imela na razpolago vse dokaze o obstoju in višini svoje obveznosti. S takim stališčem se tožena stranka ne strinja, saj je sodišče zmotno ugotovilo, kdaj je tožena stranka zvedela za dejstva, na podlagi katerih bi lahko ugotovila svojo obveznost. Tožena stranka je plačilu zavarovalnine ugovarjala, ker je bil tožnik v času prometne nesreče nesporno pod vplivom alkohola, kar je v skladu z zavarovalno pogodbo razlog za izgubo zavarovalnih pravic. Tak ugovor je tožena stranka podala že v odgovoru na tožbo. Določba zavarovalnih pogojev namreč predpostavlja vzročno zvezo med zavarovančevo alkoholiziranostjo in nastalo nezgodo, zavarovanec pa lahko dokaže nasprotno, tj., da vzročna zveza ne obstaja. Tožnik je neobstoj vzročne zveze tudi dokazal, in sicer v pravdni zadevi, ki je vzporedno s to pravdo tekla pri Okrožnem sodišču v Ljubljani med istima strankama, a na podlagi zavarovanja avtomobilske odgovornosti.

Sodišče je v vzporednem postopku angažiralo izvedenca prometne stroke, ki je podal mnenje, da tožnikova alkoholiziranost ni v vzročni zvezi z nastalo poškodbo. Kot izhaja iz spisa okrožnega sodišča, je tožena stranka to mnenje prejela 07.11.2001, šele takrat pa je tožnik toženi stranki dokazal, da njegovo stanje pod vplivom alkohola ni bilo v vzročni zvezi z nastalo nezgodo in šele takrat je začel za toženo stranko teči 14 dnevni rok za izpolnitev obveznosti.

Ta rok je potekel 21.11.2001 in je tožena stranka prišla v zamudo

22.11.2001. Ker je bilo dokazno breme na strani tožnika, je predlagal dokaz z vpogledom v spis okrožnega sodišča, dokaz pa je prvostopenjsko sodišče izvedlo, zato bi moralo ugotovljena dejstva tudi upoštevati. Sodišče je zato dejansko stanje v delu, ki se nanaša na tek zamudnih obresti, nepopolno ugotovilo, saj teh dejstev v sodbi sploh ne omenja, prav tako pa je nepravilno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da višje sodišče izrek prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožniku prisodi zamudne obresti od glavnice za čas od

22.11.2001 do plačila, za čas od 15.08.1998 do 21.11.2001 pa tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi izpodbija zgolj tek zamudnih obresti od prisojene glavnice, zato je odločitev o glavnici v višini 1.327.620,00 SIT kot tudi odločitev o stroških postopka (skupaj s prisojenimi zamudnimi obresti od le-teh) postala pravnomočna.

Tožena stranka v pritožbi trdi, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, saj bi bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje v predmetni pravdni zadevi treba uporabiti določbo 2. in ne 1. odstavka

919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. list. SFRJ, št. 29/78-57/90, v nadaljevanju ZOR). Pritožbeni očitek je utemeljen.

ZOR v 1. odstavku 919. člena določa zavarovalnici izpolnitveni rok, saj pravi, da mora zavarovalnica, če nastane zavarovalni primer, izplačati odškodnino ali v pogodbi določeno vsoto v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot štirinajstni dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. Če zavarovalnica v tem roku ne plača odškodnine ali pogodbeno dogovorjene zavarovalnine, pride v dolžniško zamudo (324. člen ZOR), posledica katere je tudi tek zamudnih obresti (277. člen). Ker mora zavarovalnica ravnati kot dober strokovnjak (2. odstavek 18. člena ZOR), rok štirinajst dni načeloma zadošča, da na podlagi predloženih dokazov s strani zavarovanca ugotovi obstoj in znesek svoje obveznosti ali vsaj njen nesporni del. Situacijo, ko je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen (daljši) čas, pa ureja 2. odstavek 919. člena ZOR, ki pravi, da teče rok iz 1. odstavka od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti. Seveda je dokazno breme o obstoju okoliščin, ki opravičujejo podaljšanje roka, zaradi česar naj zavarovalnica ne bi bila v zamudi s svojo izpolnitvijo, na njej (npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 06.09.2002, opr. št. II Ips 92/2000).

V obravnavani zadevi je zavarovalnica ugovarjala obstoju svoje obveznosti, saj je zatrjevala, da je zavarovalni primer v vzročni zvezi s tožnikovo alkoholiziranostjo. Ugotavljanje vzročne zveze med alkoholiziranostjo tožnika in nastalim zavarovalnim primerom presega poklicno dejavnost tožene stranke, saj gre za vprašanje, za razjasnitev katerega je potrebno strokovno znanje izvedenca posebne stroke. V skladu z zgoraj navedenim pravilom o dokaznem bremenu okoliščin iz 2. odstavka 919. člena ZOR bi morala tedaj zavarovalnica angažirati izvedenca ustrezne stroke, ki ugotovil (ne)obstoj vzročne zveze. Vendar pa je v obravnavani zadevi dokazno breme (izjemoma) na tožniku. V skladu z 8. točko 1. odstavka 9. člena Splošnih pogojev tožene stranke NE-93 se namreč šteje, da je vzročna zveza podana, če je imel voznik motornega vozila ob nezgodi v krvi več kot 5 promilov alkohola, lahko pa se dokaže nasprotno. Ker je tožena stranka na podlagi zapisnika o alkoholiziranosti tožnika, iz katerega izhaja, da je imel tožnik v času prometne nezgode v krvi nedovoljeno količino alkohola, ugovarjala obstoju svoje obveznosti, je dokazno breme o neobstoju vzročne zveze prevalila na tožnika. Ta je v vzporednem pravdnem postopku (v katerem je tožnik od tožene stranke kot zavarovalnice, pri kateri je imel povzročitelj prometne nezgode zavarovano odgovornst, zahteval povračilo gmotne in negmotne škode) tudi predlagal postavitev izvedenca, ta pa je podal mnenje, da tožnikova alkoholiziranost ni v vzročni zvezi z nastalo prometno nezgodo. Šele od tega trenutka dalje je bila ovržena trditev tožene stranke o obstoju vzročne zveze, zato je v skladu z določbo 2. odstavka 919. člena ZOR izpolnitveni rok teče šele odtlej.

Po obrazloženem se izkaže, da je pritožba tožene stranke utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 355. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo) ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede teka zamudnih obresti od prisojene glavnice razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V nadaljevanju naj sodišče prve stopnje v skladu z navedenim materialnopravnim stališčem ugotovi, kdaj je tožena stranka prišla v dolžniško zamudo, nato pa ponovno odloči o zadevi.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.