Jedro

Dejstvo, da je storilka pred vročitvijo izpodbijanega sklepa izpolnila pogoje, da se je ne obravnava več kot voznico začetnico, za ugotovitev izpolnjevanja pogojev za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni relevantno, ker je za ugotovitev statusa voznika začetnika odločilen čas storitve prekrška.

Izrek

Pritožba storilke S. J. se kot neutemeljena zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Storilka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje storilki S. J. izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imela vozniško dovoljenje na dan 7. 10. 2009, ko je storila prekršek, s katerim je kot voznica začetnika presegla sedem kazenskih točk v cestnem prometu in ji naložilo v plačilo sodno takso.

Proti takšnemu sklepu se pritožuje storilka, ki v pritožbi navaja, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da ob izreku sankcije ni bila več voznik začetnik, saj je že napolnila 21. leto starosti in je tudi bila neprekinjeno dve leti imetnica veljavnega vozniškega dovoljenja. Opiranje sodišča na dejstva ob storitvi prekrška ni pravilno, saj zakonodajalec ne predpisuje, da bi se vozniško dovoljenje razveljavilo z dnem storitve prekrška. Zakonodajalec tako dopušča možnost, da voznik začetnik v času trajanja postopka preide v kategorijo običajnih voznikov s fondom 18 dopustnih točk, saj sicer za čas trajanja postopka vozniku začetniku ne bi pustil veljavno vozniško dovoljenje. Besedilo IV. odst. 235. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) bi sicer bilo drugačno kot pa je. Tudi KZ in ZKP, ki se smiselno uporabljata v teh postopkih, odkazujeta na milejšo uporabo pravnih norm, v kolikor je to v korist obdolženca. Sodišče bi moralo ugotavljati pogoje za izrek kazni ob izreku in ne ob storitvi prekrška, saj je „izrek“ pravno relevantni dogodek v tistem trenutku, ko je vročen stranki, v trenutku izreka kazni pa pogojev za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja storilki kot voznici začetnici ni bilo in je potrebno izpodbijani sklep razveljaviti.

Pritožba ni utemeljena.

Prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja se po določbah Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izreče vozniku na podlagi doseženega oziroma preseženega številka kazenskih točk, saj je v III. odst. 22. čl. ZP-1 med drugim določeno, da vozniku, ki v času treh let doseže ali preseže 18 kazenskih točk v cestnem prometu, sodišče izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je storilec imel dovoljenje, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk, v IV. odst. istega člena pa je določeno, da je z zakonom lahko določeno, da se posameznim vrstam voznikov izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja pri večjem ali manjšem številu kazenskih točk v cestnem prometu. Na tej podlagi je v IV. odst. 235. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) določeno, da se vozniku začetniku izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, če v času treh let doseže ali preseže 7 kazenskih točk v cestnem prometu. Sklep, s katerim sodišče prve stopnje izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja na podlagi I. odst. 202 a. čl. ZP-1, ima tako ugotovitveni značaj, saj imajo s pravnomočnimi odločbami oziroma sodbami o prekršku izrečene kazenske točke opozorilni značaj vse dokler ne dosežejo števila, pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je storilki bilo s sodbo o prekršku Okrajnega sodišča v Celju, ki je postala pravnomočna 25. 8. 2009 izrečenih 5 kazenskih točk, s plačilnim nalogom P. p. p. C., ki je postal pravnomočen 16. 10. 2009, pa prav tako 5 kazenskih točk, pri čemer je prvi prekršek storila 3. 8. 2008, drugega pa 7. 10. 2009, obakrat z motornim vozilom B kategorije. Prav tako ni pritožbeno izpodbijano, da je storilka v skladu z določbami 66. tč. I. odst. 23. čl. ZVCP-1 imela status voznice začetnice do 9. 1. 2010, ko je dopolnila 21 let in da je oba prekrška storila kot voznica začetnica.

Pritožbene navedbe, da izrek prenehanja vozniškega dovoljenja storilki neutemeljen zato, ker storilka ob izreku te kazni ni bila več voznik začetnik, so neutemeljene, saj je izpodbijani sklep izdan 4. 1. 2010, storilka pa je 21 let dopolnila 9. 1. 2010. Pri izrekanju prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi doseženega ali preseženega števila kazenskih točk v cestnem prometu se upoštevajo le pravnomočne odločbe o prekršku, saj se kazenske točke dosežejo šele s pravnomočnostjo odločbe, s katero so bile izrečene, vendar pa je za presojo statusa voznika začetnika odločilna okoliščina čas storitve prekrška oziroma prekrškov in ne čas izdaje sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja na prvi stopnji, kot to zmotno trdi storilka v pritožbi. Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. IV Ips 5/2006 z dne 24.01.2008. Pri tem ni odveč poudarek, da rok iz III. odst. 22. čl. ZP-1 ni v zvezi z rokom, v katerem ima voznik status voznika začetnika (odločba Ustavnega sodišča RS št. Up 56/05 z dne 08.06.2006). Iz spisovnega gradiva pa nedvoumno izhaja, da je storilka v času, ko je storila oba prekrška, imela status voznice začetnice tako glede na datum opravljenega vozniškega izpita za B kategorijo kot tudi glede na njeno starost, prav tako je imela tak status ob nastopu pravnomočnosti obeh zgoraj omenjenih odločb o prekršku kot tudi na dan izdaje izpodbijanega sklepa. Res je, da izrek sodne odločbe lahko za stranko učinkuje šele od dneva, ko ji je sodna odločba vročena, vendar to v obravnavni zadevi nima nobenega vpliva. Izpodbijani sklep je namreč ugotovitvene narave, saj z njim sodišče zgolj ugotovi, da so se na določen dan (ko je postala pravnomočna odločba, s katero je storilec dosegel predpisano število kazenskih točk) stekli pogoji za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Pri tem pa je, kot je omenjeno že zgoraj, odločilna okoliščina za presojo statusa voznika (in s tem za odgovor na vprašanje, ali se ravnanje presoja po strožji ureditvi, ki velja za voznike začetnike) le čas storitve prekrška oz. prekrškov, saj bi sicer prišlo do neenakega obravnavanja voznikov začetnikov, ki so v obdobju, ko so imeli ta status, storili več prekrškov, s katerimi so skupno dosegli 7 kazenskih točk, in tistih voznikov začetnikov, ki so z zgolj enim prekrškom dosegli predpisano število točk za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, poleg tega pa III. odst. 22. čl. ZP-1 določa, da sodišče izreče sodišče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije, za katere je imel storilec dovoljenje ob storitvi prekrška, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk in ne za tiste, ki jih ima ob izreku te sankcije ali tiste, ki jih ima ob pravnomočnosti zadnje odločbe (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. IV Ips 5/2006 z dne 24. 1. 2008, 4., 5. in 6. tč. obrazložitve). Tako torej dejstvo, da je storilka pred vročitvijo izpodbijanega sklepa izpolnila pogoje, da se je ne obravnava več kot voznico začetnico na izpolnjevanje pogojev za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja nima vpliva. Glede na zgoraj citirani odločbi Vrhovnega sodišča RS in Ustavnega sodišča RS je opiranje sodišča na dejstva ob storitvi prekrška pravilno, stališče storilke, da zakonodajalec dopušča možnost, da storilec, ki je v času trajanja statusa voznika začetnika storil prekrške, s katerimi je v obdobju treh let dosegel 7 kazenskih točk, v času trajanja postopka za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja preide v kategorijo običajnih voznikov s fondom 18 dopustnih točk, pa zmotno. Prav tako je zmotno storilkino razumevanje IV. odst. 235. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), saj ga je treba uporabljati v povezavi s 22. čl. ZP-1 in ga razumeti tako, kot je navedeno zgoraj, poleg tega pa smiselna uporaba KZ in ZKP v postopku za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne prideta v poštev, saj je ta postopek celovito urejen v ZP-1. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s III. odst. 163. čl. ZP-1 storilkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je sklep sodišča prve stopnje v celoti potrdilo.

Ker storilka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi I. odst. 147. čl. ZP-1 odločilo, da mora plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče s posebnim plačilnim nalogom.