Jedro

Policisti so informacije v uradnih zaznamkih z dne 15. 6. 2009 in 28. 4. 2010, katerih izvor ni pojasnjen, preverili s podatki uradnih evidenc (ki so natančno povzeti v izpodbijani odredbi) in z uradnim zaznamkom o zbranih obvestilih od znane osebe, zato zagovornikovim navedbam, da tožilka ob izdaji odredbe pri presoji dokaznega standarda ni preverila objektivne (in subjektivne) zanesljivosti obvestil, pridobljenih od neznanih virov, ni mogoče pritrditi.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v višini 200,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Škofji Loki je s sodbo z dne 24. 11. 2015 J. G. spoznalo za krivo storitve sedmih kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v okviru katere ji je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen enega meseca zapora, nato pa ji je določilo enotno kazen šestih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in ji naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je iz razloga po 1. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo obtožbo, da je obsojenka storila osemnajst kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1. Odločilo je, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obsojenke ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, v kolikor se dajo izločiti iz skupnih stroškov postopka, bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 16. 6. 2016 pritožbi obsojenkinega zagovornika in okrajnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeni, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenki naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik pravočasno, dne 13. 7. 2016, zaradi kršitve kazenskega zakona (ki je v zahtevi ne obrazlaga), bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost sodbe, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga oprostitev obsojenke ali razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP dne 22. 7. 2016, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno, zato predlaga njeno zavrnitev. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca sta sodišči v izpodbijani pravnomočni sodbi obrazložili, da je bila v času izdaje odredbe podana stopnja artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da obsojenka (skupaj s F. G.) izvršuje kazniva dejanja, za razkritje katerih je bila potrebna odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov. Izdana odredba se poleg anonimnih informacij opira tudi na uradni zaznamek o zbranih obvestilih od I. B., ki potrjuje pridobljene (anonimne) informacije o obsojenkini vlogi pri izvrševanju obravnavanih kaznivih dejanj, čemur pritrjuje tudi zagovornik v zahtevi. Zagovornik z izpodbijanjem ocene sodišč o zanesljivosti in načinu pridobitve informacij, ki so utemeljevale razloge za sum (t. i. dokazna ocena v ožjem pomenu), po vsebini izpodbija dejansko podlago izdane odredbe, s čemer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovni državni tožilec ocenjuje, da se je sodišče prve stopnje pri vseh kaznivih dejanjih podrobno ukvarjalo z obsojenkino krivdo, pri čemer je v sodbi obrazložilo zavestni in voljni element direktnega naklepa ter ga povezalo s posledico storjenih kaznivih dejanj.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojenki in njenemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Zagovornik uveljavlja kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da je odredba Okrožnega državnega tožilstva v Kranju Tpp 25/2010-4-IK/ss z dne 8. 7. 2010 nezakonita, zato je potrebno dokaze, pridobljene na njeni podlagi in dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi teh dokazov, izločiti iz spisa. V izpodbijani odredbi ni obrazložen obstoj utemeljenih razlogov za sum, da obsojenka izvršuje očitana kazniva dejanja. Tožilstvo ob izdaji odredbe ni razpolagalo z dokazi, ki bi kazali na to, da obsojenka izvršuje kazniva dejanja, temveč je razpolagalo zgolj s podatkoma, da naj bi kazniva dejanja izvrševal F. G. in da je v A., d. d., Področni enoti L., zaposlena tudi obsojenka, ki je njegova žena. Zagovornik navaja, da se sodišče druge stopnje do takšnih pritožbenih navedb ni opredelilo (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP).

6. Okrožna državna tožilka je policiji z navedeno odredbo za obdobje dveh mesecev dovolila izvajanje ukrepa tajnega opazovanja (149.a člen ZKP), tajnega delovanja (155.a člen ZKP) in navideznega dajanja podkupnine (155. člen ZKP) zoper F. in J. G. zaradi utemeljenih razlogov za sum, da izvršujeta kazniva dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1 in ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1. 7. Za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov po 149.a, 155.1 in 155.a členu ZKP mora biti podan dokazni standard utemeljenih razlogov za sum. Skladno z ustaljeno sodno prakso utemeljeni razlogi za sum pomenijo višjo stopnjo suma od razlogov za sum ter se po kvaliteti in kvantiteti zbranih podatkov in njihovi preverljivosti v veliki meri približujejo utemeljenemu sumu2, utemeljen sum pa pomeni visoko stopnjo artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje3. Obstoj utemeljenih razlogov za sum ni podan, kadar so edina podlaga za sklepanje, da je bilo oziroma bo izvršeno kaznivo dejanje: a) splošne oziroma v odnosu do kaznivega dejanja nevtralne okoliščine, ki niso v neposredni zvezi z izvrševanjem kaznivega dejanja, pač pa nakazujejo zgolj zelo oddaljeno oziroma neoprijemljivo možnost, da je bilo izvršeno kaznivo dejanje. Take okoliščine so: predkaznovanost; kontakt z osebami, ki so bile obsojene zaradi kaznivih dejanj; premoženjsko stanje; zaposlitev; kraj prebivališča; starost; videz; potovanja v tujino ipd., b) obvestila, pridobljena od anonimnih oseb, če ni izkazana subjektivna zanesljivost avtorja ter objektivna zanesljivost obvestila, oziroma drugi operativni podatki policije, ki niso preverljivi oziroma katerih izvor ni pojasnjen.

8. Presoja dokaznega standarda mora jasno izhajati iz obrazložitve tožilčeve odredbe, saj prav slednja predstavlja temelj in dejanski okvir morebitnega kasnejšega izpodbijanja in (ex post) presoje zakonitosti odrejenih ukrepov. Odredbodajalec mora razpolagati s takšnimi dokazi, da lahko utemeljene razloge za sum opre na lastno presojo in ni soočen s položajem, ko lahko zgolj zaupa navedbam predlagatelja ali ne. Naloga predlagatelja posameznega ukrepa, s katerim se posega v pravice posameznika, zato ni le seznanitev sodnika oziroma državnega tožilca s svojimi dejanskimi ugotovitvami, ampak mora predlagatelj v zadostni meri pojasniti tudi podlago oziroma vir teh ugotovitev4. 9. Okrožna državna tožilka je v odredbi z dne 8. 7. 2010 obstoj utemeljenih razlogov za sum, da obsojenka (skupaj s F. G.) izvršuje zgoraj navedena kazniva dejanja, utemeljila na podlagi: 1) uradnih zaznamkov z dne 15. 6. 2009 in 28. 4. 2010, ki so ju policisti sestavili na podlagi ugotovitev, do katerih so prišli na terenu in izjave anonimne osebe, 2) uradnih zaznamkov o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 18. 5. 2010, 24. 5. 2010 in 10. 6. 2010, ki vsebujejo ugotovitve policijskih preverb podatkov ter 3) uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od I. B. z dne 29. 6. 2010. Uradna zaznamka z dne 15. 6. 2009 in 28. 4. 2010 vsebujeta informacije neznanega izvora oziroma vira o načinu izvršitve očitanih kaznivih dejanj, in sicer da naj bi F. in J. G. sprejemala denar, da ne izvršita tehničnega pregleda motornega vozila ali pa tehnični pregled opravi vozilo, ki ne izpolnjuje teh pogojev ter je za to vozilo kljub temu podaljšano prometno dovoljenje. Anonimni vir je v uradnem zaznamku z dne 28. 4. 2010 opisal tudi domnevno vlogo obsojenke, torej da naj bi preglednik G. podaljšanje registracije vozila v prometnem dovoljenju uredil preko žene, ki dela na registraciji vozil. Iz odredbe nadalje izhaja, da so policisti v evidencah preverili navedbe neznanih virov in ugotovili, da je obsojenka dne 26. 4. 2010 registrirala traktor in dva motorja, ki potrditvah anonimnega vira, navedenih v uradnem zaznamku z dne 28. 4. 2010, niso bili tehnično pregledani. Vloga obsojenke je nadalje potrjena z izjavo I. B. z dne 29. 6. 2010. Kot je v točki 7 obrazložilo sodišče druge stopnje, se navedene izjave (anonimnih) oseb in ugotovitve policije medsebojno dopolnjujejo ter potrjujejo, zato so že v času izdaje odredbe predstavljale zadostno dejstveno in dokazno podlago za utemeljene razloge za sum, da obsojenka izvršuje očitana kazniva dejanja. Policisti so informacije v uradnih zaznamkih z dne 15. 6. 2009 in 28. 4. 2010, katerih izvor ni pojasnjen, preverili s podatki uradnih evidenc (ki so natančno povzeti v izpodbijani odredbi) in z uradnim zaznamkom o zbranih obvestilih od znane osebe, zato zagovornikovim navedbam, da tožilka ob izdaji odredbe pri presoji dokaznega standarda ni preverila objektivne (in subjektivne) zanesljivosti obvestil, pridobljenih od neznanih virov, ni mogoče pritrditi. Zagovornik z navedbami, da tožilstvo v času izdaje odredbe ni razpolagalo z dokazi, da obsojenka izvršuje kazniva dejanja, izpodbija vsebino oziroma verodostojnost (zgoraj navedenih) uradnih zaznamkov, s čemer izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki (tako tožilstva kot) sodišč in uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Zagovornikove navedbe, da obsojenkin direktni naklep v sodbi sodišča prve stopnje ni obrazložen, niso utemeljene (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je za vsako izmed kaznivih dejanj, za katero je obsojenko spoznalo za krivo, obrazložilo, da je obsojenka poznala meje svojih uradnih pravic, ki jih je imela kot referentka za registracijo vozil, prav tako je vedela, da ne sme izvajati nezakonitih uradnih dejanj in da je strankam prepovedano pridobivati nepremoženjsko korist; zaključilo je, da je drugačno ravnanje obsojenke nezakonito in pomeni zlorabo njenega uradnega položaja, pri čemer je obsojenka dejanje hotela storiti (točke 59, 72, 87, 99, 111 ter 125 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Zagovornik z navedbami, da naklep obsojenke ni izkazan, izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč prve in druge stopnje, s tem pa uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenka dolžna plačati sodno takso v višini 200,00 EUR po tarifni številki 7111 v zvezi s tarifno številko 71113 v zvezi s tarifno številko 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenke.

1 Mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 346. 2 Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997. 3 Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996. 4 Tako tudi sodba VSRS I Ips 49375/2010-136 z dne 5. 6. 2014 in številne druge.