Jedro

Določbo 998.čl. ZOR je treba razumeti tako, da obličnost predpisuje le za zavezovanje poroka in ne tudi za izjavo volje upnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zahtevi tožeče in drugotožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta prvotožena in drugotožena stranka solidarno dolžni plačati 2.295.936,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.2.1997 do plačila (1. točka izreka). Zahtevek po nasprotni tožbi, da solidarna poroštvena obveznost drugotoženca ne obstoji, je prvostopno sodišče zavrnilo (2.točka izreka), toženi stranki pa naložilo povrnitev pravdnih stroškov (3. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje drugotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je treba ločiti podpis osebe kot pooblaščenca prvotožene stranke od podpisa, iz katerega sledi zaveza fizične osebe. Sicer pa je drugotoženčevo poroštveno izjavo treba šteti kot ponudbo za sklenitev poroštvene pogodbe, ki pa nato ni bila sklenjena, saj je tožnica ni sprejela v predpisani (pisni) obliki. Napačna je tudi odločitev o obrestih, ki jih sodišče prve stopnje ni preverjalo.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvotožena stranka (po svojem direktorju D.S.) dne 3.9.1996 sklenila s tožnico kreditno pogodbo št. 578/96. Poroštveno izjavo (brez datuma) pa je dal D.S. Ta izjava je nedvomno izjava drugotoženca kot fizične osebe. Pritožbena izvajanja o ločevanju podpisa fizične osebe od podpisa iste osebe kot zastopnika prvotožene stranke z dejanskim stanjem poroštvene izjave nimajo zveze. Če pa pritožnik te trditve postavlja v zvezi s kreditno pogodbo, potem so za njegovo poroštveno zavezo irelevantne. Iz poroštvene izjave, ki je za zavezo drugotoženca edina relevantna, je jasno razvidno, da ni bila podpisana od drugotoženca kot zastopnika prvotožene stranke.

Interpretacija obličnosti pri poroštveni pogodbi, kot jo zagovarja drugotožena stranka v tem postopku, je po oceni pritožbenega sodišča napačna. Po 1.odst. 67.čl. ZOR se za sklenitev pogodbe ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon določa drugače. O obliki v zvezi s poroštveno pogodbo je v 998.čl. ZOR določeno zgolj to, da pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pismeno. Zakon torej ne uporabi dikcije "pogodba mora biti sklenjena v pismeni obliki", ki bi bila za primer določanje obličnosti celotne pogodbe sicer običajna (glej npr. 2.odst. 630.čl. ZOR o gradbeni pogodbi). Zato je določbo 998.čl. ZOR treba razumeti dobesedno, torej tako, da obličnost predpisuje le za zavezovanje poroka in ne tudi za izjavo volje upnika. Interpretacija obravnavane določbe preko njenega besedila bi nasprotovala tudi 1.odst. 67.čl. ZOR, ki obličnost predvideva kot izjemo (ki se ne sme tolmačiti široko). Do istega rezultata vodi tudi presoja namena določbe 998.čl. ZOR. Oblika je očitno predpisana zgolj zaradi preprečevanja nepremišljeno danih poroštvenih zavez. Ta namen pa zadeva le poroka in ne tudi upnika.

Drugotožena stranka ne trdi, da naj tožnik njene poroštvene izjave sploh ne bi sprejel. Trdi le, da akcept ni bil dan pisno. Glede na gornjo obrazložitev je to irelevantno. Če pa je tožeča stranka poroštveno izjavo sprejela (pa čeprav ne pisno), je drugotoženec tekom pravde ni več mogel preklicati. Poroštvena pogodba je torej bila veljavno sklenjena, drugotožena stranka je ne more veljavno preklicati, in zato poroštvena zaveza drugotoženca veže. Za tiste zneske, ki predstavljajo neporavnane dele glavnic po kreditnih pogodbah, je bila torej drugotožena stranka pravilno obsojena na plačilo.

Vsak obračun obresti je sklop dejanskih trditev o zneskih terjatev, osnovah zanje (v konkretnem primeru kreditnih pogodbah), datumih zapadlosti in (delnih) plačil, času obrestovanja, uporabljeni obrestni meri in končnem rezultatu obračunavanja. Če so iz obračuna vsi ti elementi jasno razvidni, je v pravdi tožena stranka tista, ki je po 1.odst. 212.čl. ZPP dolžna navedbe in dokaze nasprotnika izpodbijati. Drugotožena stranka pa je v postopku zgolj navedla, da obračuni niso "konzistentni". Da naj bi bila morda kakšna konkretno identificirana tožnikova (v obračunih implicirana) trditev napačna, drugotožena stranka ni zatrdila. Še manj je postavila trditve o tem, kakšni oz. kolikšni naj bi bili ti elementi obračuna po njenem stališču. Ob takšnem stanju se tudi odločitev prvostopnega sodišča o obrestih pokaže kot (v okvirih predloženega trditvenega in dokaznega gradiva) pravilna.

Odločitev sodišča o nasprotnem ugotovitvenem zahtevku (2.točka izreka) in o stroških (3.točka izreka) bi bila lahko napačna le v primeru, da bi bila utemeljena pritožbena izvajanja v zvezi s 1.točko izreka. Ker ta izvajanja niso utemeljena, je treba ugotoviti, da pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno pritožbo po 353.čl. ZPP zavrniti in izpodbijano sodbo v celoti potrditi.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1.odst. 165. čl. ZPP. Pritožbeni stroški drugotoženi stranki niso priznani zato, ker s pritožbo ni uspela (154. čl. ZPP). Stroškov odgovora na pritožbo pa sodišče druge stopnje tožeči stranki ne priznava zato, ker vsebina odgovora na pritožbo ne prinaša ničesar za postopek tako relevantnega, da bi to na odločitev lahko kakorkoli vplivalo. Odgovor na pritožbo - tak kot je bil vložen - torej ni bil potreben (prim. 1. odst. 155. čl. ZPP).