Jedro

Tožnik pravilno navaja, da je bilo dokazno breme o namenski porabi denarja na tožencu. Materialno dokazno breme za tožbene trditve je bilo na tožniku, na tožencu pa procesno dokazno breme, da dokaže izpolnitev dogovora. V sodni praksi je jasno zavzeto stališče, da ko tožnik zatrjuje negativno dejstvo, toženec pa istočasno izpolnitev svoje obveznosti, je dokazno breme na tožencu.

Ni naloga sodišča, da stranko seznani z vsemi možnimi relevantnimi dokaznimi predlogi. Takšno postopanje sodišča bi bilo pretirano v korist ene stranke in pristransko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec tožniku dolžan v roku 15 dni od vročitve sodbe plačati 4.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2021 dalje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrniti stroške postopka (I. točka izreka). O pravdnih stroških je odločilo, da je tožnik tožencu dolžan povrniti 1.045,30 EUR stroškov v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2.Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da ni dokazano, da bi toženec izpovedal verodostojno. Tožnik kot prava nevešča stranka ni bil seznanjen, da bi lahko zahteval predložitev celotne poslovne dokumentacije. Materialno procesno vodstvo ni bilo ustrezno upoštevano. Sodišče prve stopnje bi moralo tožnika pozvati na dopolnitev dokaznega gradiva. Toženec je priznal, da je denar potreboval kot fizična oseba in ga je dobil pod pretvezo, da bo denar vložil v družbo A., d. o. o. Podjetje še naprej deluje pod drugim imenom oziroma toženec in njegova žena prodajata mačke brez registrirane dejavnosti. Toženec ni dokazal, da je denarna sredstva vložil v družbo. Ni predložil izpiskov, iz katerih bi bilo razvidno, da je šlo pri spornih zneskih za stvarne vložke ali materialna sredstva družbe. V izpodbijani sodbi so pravopisne napake. Ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje sledilo izpovedbi toženca in ne dokaznemu gradivu. Tudi tožnik je bil prepričljiv v izpovedbi. Obveznosti iz posojilne pogodbe niso prenehale. Tožnik s stečajnim postopkom ni bil seznanjen, zato ni prijavil terjatev. Stečaj je bil namerno izveden, manjka poslovna dokumentacija. Sodišče prve stopnje zmotno ni zahtevalo poslovne dokumentacije za vsa leta poslovanja. Odločitev temelji na podlagi izpiskov prometa za dva meseca. Na tožencu je bilo dokazno breme, da je denar porabil za podjetje. Sredstva je prejel kot fizična oseba. Finančni načrt ni ustrezen dokaz o porabi denarja. Računov toženec ni predložil. Tožnikovo škodo predstavlja izgubljeni denar. Toženec je naklepno ogoljufal tožnika in državo, kar potrjuje v izpovedbi, da denarja ni nakazal na račun podjetja. Podjetje je toženec odprl zgolj zaradi pridobitve dovoljenja za stalno bivanje. Sodišče prve stopnje je kršilo 7. člen ZPP, ignoriralo je tožnikove navedbe in prošnje o dokaznem gradivu, toženec pa 9. člen ZPP. Tožnik je večkrat pozval sodišče na pridobitev dokumentacije o poslovanju podjetja. Toženec se je neupravičeno obogatil na škodo tožnika.

3.Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik je v tožbi trdil, da sta s tožencem sklenila dve ustni posojilni pogodbi, dne 22. 4. 2018 za znesek 3.000 EUR in dne 15. 5. 2018 za 1.000 EUR. Oba zneska je tožnik nakazal na toženčev osebni račun. Sprva je trdil, da sta bili posojilni pogodbi sklenjeni na odpoklic (brez določenega datuma vračila), kasneje pa, da naj bi skladno z dogovorom toženec sporni denar vložil v podjetje A., d. o. o., vendar tega ni storil, ampak si je denar neupravičeno prilastil.

6.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku utemeljeno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati tožbenih trditev. Prepričljivo je ugotovilo, da pravdni stranki nista sklenili ustne posojilne pogodbe, ampak poslovni dogovor o sodelovanju, kot je tudi tožnik sam (spremenjeno) trdil na prvem naroku za glavno obravnavo. Za tožnika tako v pritožbi sporno ostaja vprašanje skladne porabe nakazanega denarja.

7.Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze. Noben dokazni predlog ni bil zavrnjen, zato ni jasna pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zavračalo pozive tožnika za pridobitev poslovne dokumentacije. Tožnik ne pojasni, kdaj oziroma v kateri vlogi je vložil takšen dokazni predlog, iz podatkov spisa pa ni razviden.

8.Tožnik pravilno navaja, da je bilo dokazno breme o namenski porabi denarja na tožencu. Materialno dokazno breme za tožbene trditve je bilo na tožniku, na tožencu pa procesno dokazno breme, da dokaže izpolnitev dogovora. V sodni praksi je jasno zavzeto stališče, da ko tožnik zatrjuje negativno dejstvo, toženec pa istočasno izpolnitev svoje obveznosti, je dokazno breme na tožencu. Navedenemu stali1u je pravilno sledilo tudi sodi1e prve stopnje. Podrobno je obrazloilo, da sta bili pravdni stranki drubenika in imeli 1ir1i plan poslovnega sodelovanja ter da se je tonik zavezal v drubo vloiti doloeno vsoto denarja. V 17. toki obrazloitve je ustrezno pojasnilo, zakaj ni sledilo tonikovim trditvam, da si je toenec denar neupravieno prilastil zase, ampak je verjelo toencu, da ga je porabil za poslovanje drube.

9.Tonik v pritobi zgolj pav1alno navaja, da ni dokazano, da bi toenec izpovedal verodostojno. Ne navede okoli1in, ki bi kazale drugae. Izpodbijana sodba pa ne temelji zgolj na toenevi izpovedbi. Iz dokazne ocene je razvidno, da je sodi1e prve stopnje sledilo prepriljivi izpovedbi toenca, ker je bila njegova izpovedba podprta tudi z drugim dokaznim gradivom. Priloena listinska dokumentacija je potrjevala, da sta bili stranki dogovorjeni, da bo tonik vloil denar v podjetje, da je podjetje kasneje poslovalo, vzrejalo in prodajalo make. V pravdnem postopku ne obstajajo formalna dokazna pravila. Toenec bi ugovorne navedbe res lahko dokazal tudi s predloitvijo kak1nega rauna, ni pa nujno. Izpolnitev obveznosti je dokazal z lastno izpovedbo in z drugo listinsko dokumentacijo.

10.Tonik konkretizirano ne izpodbija zakljuka, da je druba A., d. o. o. poslovala in prodajala make ter so v zvezi s tem nastajali stro1ki, ki jih je toenec pokril s spornim denarjem. Pritoba se zmotno osredotoa na poslovanje toenca po steaju podjetja in na sam steajni postopek, kar pa za konkretno zadevo ni relevantno.

11.Sodi1e prve stopnje se je utemeljeno sklicevalo na finanni plan v prilogi B10 in B11, ki dokazuje, da je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor o vloitvi finannih sredstev v drubo A., d. o. o. s strani tonika in dogovor o izvajanju poslovnega modela vzreje in prodaje posebne vrste mak. Sam po sebi tak1en plan ali dogovor 1e ne dokazuje skladne porabe denarja, gre pa za posredni dokaz, ki potrjuje toeneve navedbe o realnem poslovanju podjetja in nastalih stro1kih poslovanja.

12.Toenec v zvezi s tem neutemeljeno navaja, da bi ga moralo sodi1e prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati, da lahko zahteva predloitev celotne poslovne dokumentacije podjetja. Tobeni zahtevek ni bil zavrnjen zaradi pomanjkljivega ali neustreznega dokaznega predloga, ampak zaradi toenevega uspeha v dokaznem postopku. Razlaga uporabe instituta materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), za katero se zavzema pritoba, ni ustrezna. Ni naloga sodi1a, da stranko seznani z vsemi monimi relevantnimi dokaznimi predlogi. Tak1no postopanje sodi1a bi bilo pretirano v korist ene stranke in pristransko. Materialno procesno vodstvo namre ne pomeni, da mora sodi1e stranko "voditi za roko", da bi ji celo moralo predlagati, tono katera dejstva naj zatrjuje in tono katere dokaze naj predlaga; to tudi sicer ni mono, saj dejstva in dokaze pozna sama stranka in ne vnaprej sodi1e. V tem primeru bi sodi1e moralo navezati s tako privilegirano stranko tak1en dialog, da bi privzelo vlogo njenega odvetnika, s imer bi kr1ilo temeljno procesno naelo razpravnosti (7. člen ZPP).

13.Ker je sodi1e prve stopnje ugotovilo, da je bil sporni denar porabljen skladno z dogovorom za potrebe poslovanja drube, pravilno ni nadalje presojalo morebitne nastale 1kode v obliki izgube ali zmanj1anja tonikovega premoenja na raun steaja. Tonik ni niti trdil, da bi bil za primer prenehanja drube ali izgube sklenjen poseben dogovor o vrailu vloka.

14.Ob1irne pritobene navedbe o nezakonitem prodajanju mak po steaju podjetja, o pravopisnih napakah izpodbijane sodbe, nepravilnostih v zvezi s steajnim postopkom in omogoanju izdajanja dovoljenj za bivanje tujcem s strani toenca, za odloitev v tej zadevi niso relevantne, zato pritobeno sodi1e nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. lena ZPP).

15.Vsi pritobeni oitki se tako izkaejo kot neutemeljeni. Ker pritobeno sodi1e tudi ni na1lo kr1itev, ki jih preizkusi po uradni dolnosti (drugi odstavek 350. lena ZPP), je pritobo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodi1a prve stopnje potrdilo (353. len ZPP).

16.Pritobeni stro1ki niso bili priglašeni.

-------------------------------

1Sodba VSRS II Ips 68/2021 z dne 1. 6. 2022

2Sklep VSRS II Ips 119/2015 z dne 6. 10. 2016.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 285

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.