Jedro

ZPPPAI v 1. členu določa, da zakon zagotavlja socialno varnost delavcev, ki so bili do ukinitve proizvodnje izpostavljeni škodljivim vplivom azbestnega prahu. Ker je v 2. členu ZPPPAI določba, da je proizvodnja azbestocementnih izdelkov na območju RS prepovedana od 20.12.1996 dalje (ukinitev proizvodnje), se da sklepati, da zakon rešuje socialno varnost le delavcem, ki so delali pri proizvodnji (v proizvodnji) azbestnih izdelkov na dan 20.12.1996. Ta določba je veljala do sprejema novele v letu 1998, ko je bil spremenjen 1. člen ZPPPAI tako, da je socialno varnost zagotavljal vsem delavcem, ki so bili izpostavljeni škodljivim vplivom azbestnega prahu. Novela je torej spremenila osnovni zakon v toliko, da za priznanje pravic ni bilo več zahtevano opravljanje dela pri azbestu v času ukinitve proizvodnje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku na razveljavitev odločbe tožene stranke št. 191/06/97-5,4/1 z dne 19.6.1997, s katero je bil zavrnjen njen zahtevek za priznanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji in ji priznalo uveljavljano pravico.

Drugostopenjsko sodišče je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnica vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da sodišče druge stopnje ni obravnavalo vseh pritožbenih razlogov, sodbo sodišča prve stopnje pa je razveljavilo tudi v delu, kjer se ugotavlja, da je na delu 10 let bila izpostavljena vplivom azbesta. Poleg tega je sodišče zmotno ugotavljalo, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji in tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Pravica je bila priznana nekaterim njenim neposrednim sodelavcem, pa tudi drugim, ki sploh niso delali v območju nevarnih snovi. Vse kaže, da tožena stranka o pravici ni odločala v vseh primerih enako. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve ali druge stopnje.

Tožeča stranka je 25.2.2002 vložila dopolnitev revizije, ki je bila vložena po za vložitev revizije določenem roku, zato jo revizijsko sodišče ni obravnavalo (prvi odstavek 367. člena ZPP).

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija ni dopustna zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišča izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo (370. člen ZPP).

Revizijsko sodišče iz navedb tožeče stranke ni moglo ugotoviti, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi zagrešilo sodišče druge stopnje. Drugačna uporaba materialnega prava lahko zahteva drugačno ugotovitev dejstev. Zato ni jasno, s čim naj bi bile s tako odločitvijo bistveno kršene določbe pravdnega postopka. Ker očitana kršitev ob nejasni obrazložitvi formalno ni opredeljena, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava, saj je sodišče zavrnilo zahtevek skladno z določbami zakona o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (ZPPPAI - Uradni list RS, št. 56/96, 35/98 in 86/2000).

Iz izpodbijane odločbe tožene stranke izhaja, da je tožena stranka odločila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za uveljavitev pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, ker ji je delovno razmerje prenehalo po določbah zakona o delovnih razmerjih in ne po določbah ZPPPAI.

V socialnih sporih sodišče odloča o zakonitosti dokončnih aktov, ki jih v zvezi o pravicah do in iz invalidskega zavarovanja oziroma drugih socialnih pravicah izdajajo pristojni organi (določbe 5. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Uradni list RS, št. 19/94, 20/98). Zato za odločitev sodišča praviloma ne morejo biti pomembna dejstva in dokazi, ki se jih pridobi po dokončnosti izpodbijane odločbe, če ta dejstva in in ti dokazi ne predstavljajo del v predhodnem postopku ugotavljanega dejanskega stanja.

Revizijsko sodišče sicer ne soglaša v celoti z pravnim razlogovanjem sodišča v izpodbijani sodbi, da zahtevek tožnice ni utemeljen zato, ker je bil ZPPPAI sprejet leta 1996, tožnici pa je delovno razmerje prenehalo 1995, saj je treba upoštevati, da gre za različno pravno situacijo. Osnovni zakon iz leta 1996 v 1. členu določa, pa čeprav ne najbolj jasno, da zakon zagotavlja socialno varnost delavcev, ki so bili do ukinitve proizvodnje izpostavljeni škodljivim vplivom azbestnega prahu. Ker je v 2. členu ZPPPAI določba, da je proizvodnja azbestocementnih izdelkov na območju RS prepovedana od 20.12.1996 dalje (ukinitev proizvodnje), se da sklepati, da zakon rešuje socialno varnost le delavcem, ki so delali pri proizvodnji (v proizvodnji) azbestnih izdelkov na dan 20.12.1996. Ta določba je veljala do sprejema novele v letu 1998, ko je bil spremenjen 1. člen ZPPPAI tako, da je socialno varnost zagotavljal vsem delavcem, ki so bili izpostavljeni škodljivim vplivom azbestnega prahu. Novela je torej spremenila osnovni zakon v toliko, da za priznanje pravic ni bilo več zahtevano opravljanje dela pri azbestu v času ukinitve proizvodnje.

To pomeni, da tožnica osnovnega pogoja iz 1. člena ZPPPAI, zaposlitve v času prepovedi proizvodnje v času odločanja tožene stranke, ni izpolnjevala, kasneje pa kljub spremembi zakona ni vložila zahteve za izdajo nove odločbe.

Iz povedanega je zaključiti, da je bila odločba tožene stranke v času odločanja pravilna in v skladu z zakonskimi določbami, saj je bil edini razlog za zaključek, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji ta, da ji je delovno razmerje prenehalo kot trajno presežni delavki pred uveljavitvijo ZPPPAI. Po spremembi zakona v letu 1998, je tožeča stranka glede osnovnega pogoja iz 1. člena ZPPPAI sicer izpolnjevala prvi pogoj in bi zato zaradi spremenjenih pogojev, ki so bili spremenjeni z novelo zakona, morala vložiti nov zahtevek, da bi se v predpisanem postopku ugotovilo, ali izpolnjuje tudi ostale zahtevane pogoje za priznanje uveljavljane pravice. Zato sodišče ni imelo razloga, da bi izpodbijano odločbo razveljavilo.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.