Jedro

Iz jezikovne razlage določbe 48. člena ZBPP izhaja, da je upravičenec do brezplačne pravne pomoči dolžan povrniti stroške, izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer, če je upravičenec v celoti ali delno uspel v postopku in če je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne poravnave premoženje oziroma dohodek tudi dejansko prejel.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Okrožnega sodišča v Mariboru, Organa za brezplačno pravno pomoč, št. Bpp 470/2006-11 z dne 13.7.2010 se odpravi in se zadeva vrne pristojnemu organu za brezplačno pravno pomoč v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je organ za brezplačno pravno pomoč odločil, da sta tožnika dolžna povrniti Republiki Sloveniji znesek 385,58 €, izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči. Iz obrazložitve izhaja, da sta bila tožnika na podlagi odločbe zgoraj navedenega organa za brezplačno pravno pomoč upravičena do brezplačne pravne pomoči v obsegu sestave in vložitve pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. II P 703/2002 z dne 11.4.2006 ter v obsegu oprostitve plačila sodne takse za pritožbo, izvedba brezplačne pravne pomoči pa je bila zaupana odvetnici A.A. Organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da je na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru št. II P 148/2009 dne 8.6.2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 137/2010 z dne 17.2.2010 tožena stranka iz navedene pravdne zadeve tožnikoma dolžna plačati znesek 3.800.26 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 20.11.1996 do 31.12.2001 in znesek 2.668,20 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi v znesku 2.668,20 € ter jima povrniti pravdne stroške v višini 2.134,60 €. Organ za brezplačno pravno pomoč je s sklicevanjem na 48. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP, Uradni list RS, št. 48/2001, 50/2004, 23/2008) odločil, da sta tožnika dolžna povrniti stroške, ki so bili na podlagi sklepa št. Bpp 470/2006-7 z dne 27.9.2006 izplačani odvetnici A.A. v višini 385,58 €.

Tožnika v tožbi, vloženi v tem upravnem sporu, navajata, da zneska, ki jima je bil prisojen z zgoraj navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru še nista prejela, prav tako nista prejela prisojenega zneska iz naslova povrnitve pravdnih stroškov. Tožnica je še vedno prejemnica denarne socialne pomoči, znesek izplačan iz naslova brezplačne pravne pomoči pa naj povrne nasprotna stranka, ki je pravdo izgubila. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravni spis.

Tožba je utemeljena.

V skladu z 48. členom ZBPP je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki je delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona. V nobenem primeru se od upravičenca do brezplačne pravne pomoči ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil. Člen 46 ZBPP, na katerega se sklicuje 48. člen ZBPP, pa določa, da terjatev upravičenca do brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal, preide do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči po tem zakonu, na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oziroma sklepa o stroških postopka. S prehodom terjatve na Republiko Slovenijo vstopi Republika Slovenija v razmerju do nasprotne stranke v položaj upravičenca do brezplačne pravne pomoči kot upnika. Predlog za izterjavo terjatev izvrši na predlog državnega pravobranilstva pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov. Pri tem se odločba, s katero sodišče razsodi o stroških, šteje za izvršilni naslov.

Po proučitvi zadeve sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke preuranjena. Tožena stranka namreč pri svoji odločitvi ni izhajala iz jezikovne razlage določbe 48. člena ZBPP, po kateri je upravičenec do brezplačne pravne pomoči dolžan povrniti stroške, izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja in sicer, če je upravičenec v celoti ali delno uspel v postopku in če je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodek. Organ za brezplačno pravno pomoč je ugotovil le, da sta tožnika v pravdnem postopku uspela, medtem ko drugega pogoja, to je pridobitve premoženja ali dohodka ni ugotavljal in se do tega sploh ni opredelil. Pri odločitvi torej ni upošteval tretjega odstavka 48. člena ZBPP, po katerem se od upravičenca do brezplačne pravne pomoči ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil (tako tudi sodba Upravnega sodišča RS, št. I U 713/2010 z dne 10.6.2010).

K zgoraj navedenemu sodišče še dodaja, da je po določilu 46. člena ZBPP Republika Slovenija na podlagi subrogacije – zakonite cesije upravičena terjati plačilo stroškov od nasprotnika upravičenca do brezplačne pravne pomoči v primeru, ko mu je sodišče z odločbo naložilo povrnitev stroškov postopka v korist upravičenca do brezplačne pravne pomoči. V tem primeru namreč na podlagi zakona preide terjatev upravičenca do brezplačne pravne pomoči do višine stroškov izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči na Republiko Slovenijo, ki v razmerju do nasprotne stranke stopi v položaj upravičenca do brezplačne pravne pomoči. Takšno terjatev izvrši na podlagi predloga državnega pravobranilstva davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov. Organ za brezplačno pravno pomoč tudi v tem delu dejanskega stanja ni razjasnil in ugotovil okoliščin v zvezi z izterjavo teh zneskov na podlagi drugega odstavka 46. člena ZBPP.

Glede na navedeno, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, zato je moralo sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) izpodbijani sklep odpraviti in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrniti organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo potrebno ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) dopolniti ugotovitveni postopek in ponovno odločiti o zadevi.