Jedro

Če vse poškodbe v prometni nesreči niso mogle nastati, zatrjevana škoda ne izvira iz nje, torej se zavarovalni primer ni zgodil tako, kot je zatrjeval tožnik. S tem je izključena vzročna zveza med zatrjevano škodo in prometno nesrečo, posledično pa tudi toženkina obveznost njenega povračila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 7. 9. 2005 od sodišča zahteval, naj toženki naloži povračilo premoženjske škode v višini 82.485,98 EUR. Zatrjuje, da mu je škoda nastala v prometni nesreči, ki se je zgodila 9. 1. 2005 med Sežano in Lipico tako, da je toženkin zavarovanec zapeljal na nasprotni vozni pas.

2. Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Tožnik zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo iz obeh revizijskih razlogov. Revizijskemu sodišču predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da tožbenemu zahtevku po temelju ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in ponovno sojenje. Zahteva povrnitev revizijskih stroškov. Sodišču druge stopnje očita pomanjkljiv odgovor na njegova pritožbena očitka o nesprejemljivih stališčih sodišča prve stopnje, da poškodbe desne strani izključujejo tudi ostale poškodbe avtomobila in da tožnikovo vozilo v obravnavanem dogodku ni utrpelo nikakršne škode, ki nima podlage v izvedenih dokazih, predvsem v izvedenskem mnenju. Opozarja, da vzročne zveze med prometno nesrečo in nastalo škodo ne bi bilo zgolj, če bi bilo njegovo vozilo pred prometno nesrečo poškodovano do te mere, da v njej ne bi utrpelo nobene dodatne škode. Meni, da je sodišče druge stopnje pomanjkljivo odgovorilo tudi na njegove pritožbene očitke o neskrbni in nevestni dokazni oceni sodišča prve stopnje, saj ni pojasnilo, kako tožnikova verodostojnost vpliva na vsebino fotografije z odtisnjenim datumom. Sodišče druge stopnje bi moralo pojasniti, ali je ocena sodišča prve stopnje, da fotografije niso bile posnete po popravilu vozila, pravilna in zakaj. Opozarja, da je pritrdilo njegovi pritožbi, da časa poškodbe ni razbrati iz prejetega dopisa, a pri tem mimo ugotovitev sodišča prve stopnje s pomanjkljivimi razlogi zaključilo, da bi bil avtomobil lahko poškodovan tudi po 3. 12. 2004. Ob napačno ugotovljenem dejstvu s strani sodišča prve stopnje bi moralo sodišče druge stopnje toliko bolj vestno presoditi izpodbijano dokazno oceno. Sodišču druge stopnje očita tudi zmotno porazdelitev dokaznega bremena glede tega, kdaj je bilo vozilo poškodovano in kdaj popravljeno, in se pri tem sklicuje na dokazni pravili, da se priznanih dejstev ne dokazuje in da se negativnih dejstev ne more dokazati. Meni, da bi toženka morala dokazati, da je bilo vozilo poškodovano po 3. 12. 2004, nato pa bi dokazno breme ponovno prešlo nanj. Ker ji to ni uspelo, bi moralo sodišče druge stopnje šteti, da vozilo ni bilo poškodovano, v nasprotnem primeru pa bi moralo svoj zaključek ustrezno obrazložiti. Iz vseh navedenih razlogov sodišču druge stopnje očita, da je storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopka (v nadaljevanju ZPP), napačno pa uporabilo tudi njegovi določbi 212. in 214. člena, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost njegove sodbe. Opozarja, da s predhodnim trčenjem ni mogoče dokazati nameščenosti prometne nesreče in da je izvedeni dokazi niso potrdili. V okviru pravilne uporabe materialnega prava, na katero bi sodišče druge stopnje moralo paziti po uradni dolžnosti, mu očita tudi zmotno uporabo 944. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

5. Tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Zavarovalnica je dolžna plačati odškodnino, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer (921. člen OZ),(1) in če je zatrjevana škoda njegova posledica (prvi odstavek 131. člena OZ). Oškodovancu je dolžna povrniti le tisto škodo, za katero bi odgovarjal povzročitelj škode. Ker se je tožnik skliceval na nesrečo dveh motornih vozil, bi moral dokazati, da je prišlo do nje, da je v njej nastala vsa zatrjevana škoda in vzročno zvezo med nesrečo in škodo.(2) Toženka se je branila z ugovorom, da je bila prometna nesreča namerno povzročena.(3)

8. Sodišči nižjih stopenj sta na podlagi izvedenskega mnenja ugotovili, da je v prometni nesreči 9. 1. 2005 prišlo do trčenja med tožnikovim avtomobilom in avtomobilom toženkinega zavarovanca, a vse poškodbe tožnikovega avtomobila v tej prometni nesreči niso mogle nastati, saj v nobenem primeru v njej ni moglo priti do poškodbe njegovega desnega blatnika. Tožnik tej ugotovitvi ne očita procesne ali materialnopravne nepravilnosti. Zatrjevana škoda, ki je posledica poškodbe desnega blatnika, torej ne izvira iz te prometne nesreče, kar vodi k zaključku, da se zavarovalni primer ni zgodil tako, kot je zatrjeval tožnik. S tem je izključena vzročna zveza med vso zatrjevano škodo in prometno nesrečo,(4) posledično pa tudi toženkina obveznost njenega povračila.

9. Tožnik si dokaznega bremena svojih trditev, da je vsa zatrjevana škoda nastala v tej prometni nesreči, ne more olajšati s sklicevanjem na minornost ugotovljene poškodbe desnega avtomobilskega blatnika, ki po njegovem mnenju ne more izključiti preostale škode. Ker je zahteval povračilo vse škode, si je naložil tudi (glede na rezultat dokaznega postopka pretežko) dokazno breme, da je nastala v tej prometni nesreči. Njegovi razlogi o v pretežni meri podani vzročni zvezi med nastalo škodo in prometno nesrečo so materialnopravni zmotni. Izhajajo namreč iz predpostavke, da je znaten del škode ob trčenju nastal. Tožnik pa njenega povračila ni zahteval tako, da bi lahko uspel. Za svoj uspeh bi moral jasno razmejiti, katere poškodbe je povzročil toženkin zavarovanec in katere (čeprav majhne) ne. Niti po prejemu izvedenskega mnenja, ki je izključilo možnost poškodbe desnega avtomobilskega blatnika v prometni nesreči, tožnik ni razmejil poškodb. Tožniku je na vprašanje vzročne zveze in njene razmejitve od višine škode odgovorilo že sodišče druge stopnje, zato njegov očitek o pomanjkljivih razlogih pri odgovoru na tovrstne pritožbene očitke ni utemeljen.

10. Šele, če bi tožnik uspel dokazati svoje trditve, bi morala toženka za svoj nasprotni uspeh dokazati resničnost svojega ugovora (namerno povzročitev zavarovalnega primera). Ob tožnikovem dokaznem neuspehu pa sodiščema nižjih stopenj toženkinega ugovora ni bilo treba presojati. Njuni zaključki o predhodni poškodbi tožnikovega avtomobila, o času predhodne poškodbe in njeni morebitni odpravi, o tožnikovi verodostojnosti, o nameščenosti prometne nesreče in podobni so le rezervne narave in na odločitev ne morejo vplivati. Tožnik pa z očitki zoper njih ne more uspeti, zato revizijsko sodišče nanje ni odgovarjalo.

11. Ker uveljavljana revizijska razloga nista podana, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Odločitev, da tožnik sam krije svoje revizijske stroške, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z izrekom te odločbe.

Op. št. (1): Zavarovalni primer je dogodek, glede na katerega se sklene zavarovanje, in mora biti bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov (prvi odstavek 922. člena OZ).

Op. št. (2): Tožeči stranki je naloženo dokazovanje tistih dejstev, na katere opira svoj zahtevek, tožena stranka pa lahko dokazuje, da trditve nasprotne stranke ne držijo, ali druge svoje ugovore (212. člen ZPP), pri tem pa ne gre za vprašanje dokazovanja negativnih dejstev.

Op. št. (3): Če je zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec povzročil zavarovalni primer namenoma ali s prevaro, zavarovalnica ni zavezana za nikakršne dajatve, nasprotno pogodbeno določilo pa je nično (944. člen OZ).

Op. št. (4): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 45/2011 z dne 26. 9. 2011, II Ips 381/2009 z dne 3. 9. 2009, II Ips 352/2006 z dne 30. 10. 2008,...