Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi morala delo razmeščanja palet, ko so bile te zataknjene, opravljati dva delavca. Pravilno je zaključilo, da je bilo pričakovano, da delo opravlja en delavec. Tako se je delo tudi običajno opravljalo. Glede na dolžnost delodajalca, da zagotovi varen delovni proces v skladu s 5. členom ZVZD-1, si toženka v pritožbi neutemeljeno prizadeva za to, da njena (krivdna) odgovornost ne bi bila podana. Neutemeljeno tudi poudarja, da vse palete niso bile zataknjene, saj je do poškodbe prišlo, ko je tožnik razmeščal zataknjeno paleto, torej pri delu, ki bi ga morala opravljati dva delavca. Delo je opravljal sam, kar je bilo po pričakovanjih toženke, običajno. V tem je njeno protipravno ravnanje; torej da dela ni organizirala na pravilen način, kar je vodilo do poškodbe.

Od delavca, ki delo opravlja na običajen (s strani delodajalca predviden) način, se ne more zahtevati, da dela drugače oziroma da v nasprotju z uveljavljeno prakso prosi za pomoč sodelavca, ki sicer opravlja drugo delo. Organizacija dela je v pristojnosti delodajalca. Kljub določbi drugega odstavka 12. člena ZVZD-1 ni mogoče od delavca zahtevati, da delo opravlja v nasprotju z uveljavljeno prakso. Tožniku, ki je delo opravljal na običajen način, tako ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastanku škode. Če toženka dela ni organizirala tako, da bi zataknjene palete razmeščala dva delavca, mu neutemeljeno očita, da bi moral sam delo opravljati tako, da bi prosil za pomoč sodelavca, torej v nasprotju z načinom dela, kot ga je sama organizirala. Ugotovljeno dejstvo, da za pomoč ni zaprosil, tako ne vodi do presoje, da je podan njegov soprispevek k nastanku škodnega dogodka. Podana je izključna odgovornost toženke za nastalo škodo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točkah I in III izreka tako, da se točki I in III izreka v celoti na novo glasita: "I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova poškodbe pri delu dne 4. 2. 2016 plačati 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2019 do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Tožbeni zahtevek za plačilo 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2019 do plačila iz naslova poškodbe pri delu dne 4. 2. 2016 se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni za tožečo stranko plačati stroške postopka v znesku 471,11 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Resljeva 14, Ljubljana, številka SI56 0110 0637 0501 417, sklic SI 00 937-19, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 293,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila."

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 756,71 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku iz naslova poškodbe pri delu z dne 4. 2. 2016 plačati 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2019 do plačila, v 15. dneh, da ne bo izvršbe; tožbeni zahtevek za plačilo še 18.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova poškodbe pri delu dne 4. 2. 2016 je zavrnilo (točka I izreka); in da je dolžna tožniku iz naslova poškodbe pri delu dne 22. 3. 2019 plačati 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2019 do plačila, v 15. dneh, da ne bo izvršbe (točka II izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna v roku 15 dni za tožnika plačati stroške postopka v znesku 250,87 EUR na račun sodišča prve stopnje, tožnik pa je dolžan v roku 15 dni toženki plačati stroške postopka v znesku 1.789,23 EUR (točka III izreka), v obeh primerih z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del točke I izreka in točko III izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje o 50 %-nem soprispevku k nastanku škode. V tem delu je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Najmanj preuranjen je zaključek sodišča prve stopnje, da je podana le krivdna odgovornost toženke. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja glede morebitne objektivne odgovornosti toženke sploh ni ugotavljalo. Razmeščanje palet samo po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti, v okoliščinah konkretnega primera pa gre za nevarno dejavnost, saj je po ustaljenem načinu dela palete razmeščal le en delavec, ki ni imel možnosti, da bi mu kdo pri tem pomagal, palete so bile narobe obrnjene oziroma zataknjene med seboj. Iz tega izhaja tveganje, ki je večje od običajnega. Če bi sodišče prve stopnje opravilo skrbno oceno dokazov v smislu 8. člena ZPP, bi zaključilo, da tožnikov soprispevek ni podan. Skrb za varno delo je v skladu s 45. členom ZVZD-1 primarno na delodajalcu, prelaganje odgovornosti za nastalo škodo na delavca je neupravičeno in materialnopravno zmotno. Tožnik je delo opravljal na ustaljen način, ki je bil nevaren. Navodil glede razmeščanja palet ni dobil. To je v svojem zaslišanju potrdil vodja proizvodnje A. A. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi toženka morala dati jasna navodila, da morata palete, ki so zataknjene, razmeščati dva delavca, je podana njena izključna odgovornost. Tožnik je bil v podrejenem položaju, saj je ne dolgo pred tem podpisal pogodbo o zaposlitvi. Sodni izvedenec iz varstva pri delu se je bistveno bolj osredotočal na to, kako bi moral ravnati delavec, ne pa delodajalec. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da bi povprečno skrben delavec poiskal pomoč, saj sodišče prve stopnje ni z gotovostjo ugotovilo, ali je bila pomoč na voljo, oziroma koliko delavcev je bilo prisotnih in kdo bi lahko tožniku pomagal. Tožbeni zahtevek iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je v celoti utemeljen. Iz tega naslova je tožniku prisojenih 8 plač, čeprav so v primerljivih zadevah dosojene višje odškodnine. Enako velja glede odškodnine za strah. Neutemeljeno je zavrnjen tožbeni zahtevek iz naslova skaženosti, saj ne gre za kozmetični defekt. Predvsem večje brazgotine so lahko opazne in posebej v poletnem času za tožnika neugodne. Ne strinja se, da mu po določbi prvega odstavka 282. člena ZPP ne pripadajo stroški postopka, nastali po poravnalnem naroku. Gre za prekomeren poseg, ki je v nasprotju z načelom sorazmernosti. Udeležba na pripravljalnem naroku ne bi privedla do drugačne odločitve. Sodišče prve stopnje je tožnika nepravilno vabilo na narok, do česar se v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del točke I izreka in točki II ter III izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal, da se je poškodba z dne 4. 2. 2016 zgodila na delu. Čas nastanka zatrjevane poškodbe je nepopolno ugotovljen. Čeprav je tožnik na urgenci povedal, da se je poškodoval pri padcu po stopnicah, mu je sodišče prve stopnje verjelo, da se je poškodoval na delu. Ker je opis dogodka z dne 4. 2. 2016 spremenil potem, ko je prejel vabilo na zagovor pred odpovedjo, gre za povračilni ukrep tožnika, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Če bi se tožnik poškodoval na delu, bi poskrbel, da bi prejemal nadomestilo plače v deležu 100 % osnove. Ker je tožnik pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas podpisal že 2015, ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da ga je bilo strah izgube službe. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do dejstva, da toženka ni prijavila poškodbe z dne 4. 2. 2016, čeprav je za vsako poškodbo pri delu naredila zapisnik in tudi prijavo. B. B. je neverodostojna priča, saj je izpovedal zelo natančno in povsem enako kot tožnik, vključno z dogodkom, ki se je zgodil nekaj dni pred 4. 2. 2016 in ki ni bil predmet obravnavanja v tem postopku. To pomeni, da je bila njegova izpoved podrobno pripravljena. Dejstvo, da je tožnik imel dovolilnico za predčasni izhod dne 4. 2. 2016, mu ni v korist, saj toženka pri poškodbah ni izdajala dovolilnic. Zato tožnik 4. 2. 2016 toženke ni seznanil s poškodbo pri delu, kar potrjuje tudi izpoved C. C. Prav tako ni verodostojna izpoved tožnikove žene, že zaradi tega, ker ima interes, da tožnik dobi čim višjo odškodnino. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno upoštevalo mnenje izvedenca ortopeda, da se je tožnik poškodoval 4. 2. 2016, ker je tega dne iskal zdravniško pomoč, saj bi se tožnik lahko poškodoval drugje. Toženka je glede na ugotovitve izvedenca iz varstva pri delu in izpovedi D. D., B. B., A. A. in C. C. ter listinske dokaze ravnala zakonito. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala delo opravljati dva delavca. Na stroju kalandru vedno delajo trije delavci, kljub temu pa je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je toženka glede razmeščanja palet pričakovala, da to delo opravi en delavec. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni pravilno povzelo izpovedi C. C. in izvedenca iz varstva pri delu, da vse palete niso bile zataknjene. Za nezgodo je kriv tožnik sam, ker bi lahko prosil za pomoč sodelavca. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi toženka morala delavcem dati navodila, da morata palete razmeščati dva delavca. Tožnik je delo opravljal že dolgo, bil je usposobljen, vedel je tudi, da bi moral pri zataknjenih paletah prositi za pomoč sodelavca. Navodila delodajalca ne bi ničesar spremenila. Prisojena odškodnina je previsoka in odstopa od sodne prakse v primerljivih zadevah. Pooblaščenci toženke bi morali prejeti prepis zvočnega posnetka pred izdajo sodbe, da bi imeli ustrezen rok za podajo morebitnih pripomb. Zaradi napačne odločitve glede tožnikovega uspeha je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

4. Stranki v odgovoru na pritožbo prerekata navedbe iz pritožbe nasprotne stranke, predlagata njuno zavrnitev in potrditev po nasprotni stranki izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju zgolj pavšalno uveljavlja toženka, tožnik pa v zvezi s presojo sodišča prve stopnje o njegovem soprispevku v deležu 50 %. Sodišče prve stopnje je sodbo obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, zato je pritožbeno sodišče sprejeto odločitev vsekakor lahko preizkusilo, vendar pa glede tožnikovega soprispevka ni pravilno uporabilo materialnega prava.

8. Z izpodbijano sodbo ni podana kršitev določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja toženka, ker ji je sodišče prve stopnje prepis zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 12. 7. 2023 vročilo skupaj s sodbo. Upoštevaje, da v pritožbi ne zatrjuje, da bi bil prepis napačen oziroma da bi sodišče prve stopnje odločitev oprlo na prepis, ki ne bi bil pravilen, opisano ravnanje na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe ni vplivalo.

9. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) v prvem odstavku 179. člena določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je nastala škoda pri delu ali v zvezi z delom, to škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). OZ v prvem odstavku 131. člena določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde - krivdna odgovornost, v drugem odstavku tega člena pa določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo - objektivna odškodninska odgovornost. Po določbi prvega odstavka 171. člena OZ (deljena odgovornost) ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

10. Toženka neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da si je tožnik poškodoval desno koleno dne 4. 2. 2016, ko se je pri vleki palete z njo zadel v koleno. V pritožbi v zvezi s tem najprej izpostavlja, da iz kopije izvida z dne 4. 2. 2016 in pojasnila Univerzitetnega kliničnega centra E. z dne 11. 4. 2022 izhaja, da se je poškodba zgodila ob 18.00 uri, sodišče prve stopnje pa upošteva izpoved tožnika, da je bilo to okoli 15.00 ure, česar ni potrdil niti priča B. B., ki je izpovedal, da se je zgodila ob 14.00 uri. Sodišče prve stopnje je glede ure in datuma pravilno ugotovilo, da iz evidence delovnega časa za tožnika za februar 2016 izhaja, da je bil tožnik prisoten na delu v popoldanski izmeni od 14.00 do 22.00 od ponedeljka 1. 2. 2016 do četrtka 4. 2. 2016, ko je odšel z dela že ob 16.19 uri. Odtlej je tožniku za tisti dan in vse naslednje delovne dni v tem mesecu evidentiran bolniški stalež. B. B., ki je videl, kako je paleta udarila tožnika v koleno, je zaslišan kot priča res izpovedal, da se je poškodba zgodila okrog 14.00 ure, tožnik pa, da okoli 15.00 ure. Glede na to, da je B. B. izpovedal, da je tožnik potem še eno uro delal, tožnik pa, da je še malo delal, dokler mu ni noga otekla, čez pol ure ali uro kasneje pa ni več mogel delati. Odstopanje med njunima izpovedbama ni odločilno glede na pritožbeno zatrjevanje, da se je poškodba zgodila ob 18.00 uri, kot je navedeno v izvidu in dopisu UKC E., saj je do poškodbe prišlo vsaj pred 16.19 uro, ko je tožnik odšel z dela. V zvezi s pravilnostjo dokazne ocene o poškodbi tožnika na delu je tudi bistveno, da je B. B. videl, kako se je tožnik udaril s paleto v koleno in da mu je koleno oteklo, ter da sta zaradi tega šla skupaj s tožnikom k nadrejenemu delavcu C. C. 11. Ni utemeljen pritožbeni očitek toženke, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno verjelo tožniku, da se je na urgenci zlagal, ker se je bal za službo, oziroma, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da je tožnik spremenil opis dogodka z dne 4. 2. 2016, ko je prejel vabilo na zagovor. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno razlogovalo, da je tožnik o tem, da se je 4. 2. 2016 poškodoval na delu pri toženki, spregovoril šele potem, ko je bil nezadovoljen z uvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ko so se pri njem že dlje časa na desnem kolenu manifestirale v začetku še nepričakovane hujše zdravstvene posledice, torej se je do navedenega opredelilo. Ker je ugotovljeno, da je do poškodbe prišlo na delu 4. 2. 2016, ni utemeljeno pritožbeno sklepanje toženke, da gre za povračilni ukrep tožnika oziroma da bi sicer tožnik poskrbel, da bi prejemal nadomestilo plače v deležu 100 % osnove. Tudi sicer gre glede povračilnega ukrepa za novoto, ki je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP ne upošteva. Zakaj je šele kasneje uveljavljal, da je šlo za poškodbo pri delu, je sodišče prve stopnje ugotovilo iz izpovedi tožnika; utemeljeno mu je verjelo, da je bil mnenja, da bodo posledice poškodbe trajale le par dni in da ni želel prijavljati poškodbe pri delu, potem ko je (sicer že 8. 7. 2015) podpisal pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

12. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba toženke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da za poškodbo z dne 4. 2. 2016 ni bila narejena prijava poškodbe pri delu. Za presojo odškodninske odgovornosti je, kot že navedeno, bistveno, da si je tožnik dne 4. 2. 2016 na delu poškodoval koleno. V zvezi z vprašanjem evidentiranja poškodbe pri toženki je sodišče prve stopnje verjelo B. B., da je tožnik zahteval, da mu (nadrejeni delavec) naredi zapisnik o poškodbi pri delu, a da mu je C. C. rekel, naj gre k zdravniku in da bodo potem že uredili. Potem ko je šel tožnik k zdravniku ter tam povedal, da se ni poškodoval pri delu, pa se pri toženki po 4. 2. 2016 ni več omenjalo poškodbe pri delu in torej ni bilo potrebe po sestavi zapisnika in prijave. Glede na vse navedeno izostanek zapisnika oziroma prijave poškodbe pri delu ne potrjuje prizadevanj toženke, da bi se ugotovilo, da se tožnik ni poškodoval na zatrjevan način, torej na delu. Nenazadnje je tudi C. C. po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje izpovedal, da so zapisnik o poškodbi naredili zlasti, če je bila poškodba hujša. S tem v zvezi ni utemeljeno stališče pritožbe toženke, da je B. B. neverodostojna priča, ker naj bi izpovedoval tako kot tožnik. Kot je bilo že zgoraj navedeno, ni povsem enako izpovedal o uri poškodbe kot tožnik, povedal pa je smiselno enako o okoliščinah, ki so nastopile po tem, ko se je tožnik udaril, ko je tožniku koleno oteklo in ni mogel nadaljevati z delom ter sta šla skupaj do nadrejenega delavca. Zaradi tega ni mogoče šteti, da je sodišče nepravilno dokazno ocenilo njegovo izpoved.

13. Dokaznega zaključka o poškodbi tožnika na delu ne omaja niti pritožbena navedba toženke, da mu dejstvo, da je tožnik dobil dovolilnico za predčasen izhod z dela, ne gre v korist, ker se naj v takem primeru dovolilnica sploh ne bi izdajala. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da okoliščina, da mu je nadrejeni delavec 4. 2. 2016 izdal dovolilnico za predčasen izhod z dela, še ne potrjuje, da tožnik 4. 2. 2016 z dela ni odšel zaradi zdravstvenih težav. Upoštevalo je izpoved A. A., da so dovolilnice za izhod izdali tudi v primeru, če se je nekdo slabo počutil, in izpoved C. C., ki je po pravilni ugotovitvi v izpodbijani sodbi dopuščal, da je tožnik odšel z dela, ker ga je bolela noga (koleno).

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženke, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedi tožnikove žene. Zaključka o tem, da je tožnik poškodbo desnega kolena 4. 2. 2016 utrpel pri rokovanju s paletami in ne pri padcu na drseči podlagi, sploh ni oprlo na njeno izpoved, saj je ugotovilo, da ob poškodbi ni bila navzoča (padec doma in poškodba v službi), ampak ji je o tem pred zaslišanjem povedal tožnik. Ugotovilo je, da iz njene izpovedi še izhaja, da dva dogodka pojmuje kot padec (izpovedala je, da je tožnik padel doma in vzel zdravila proti bolečinam ter da je čez par dni spet padel).

15. Nadalje ni utemeljen pritožbeni očitek toženke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, zakaj je tožnik najprej (na urgenci) povedal, da je padel doma. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zavrnilo pomisleke toženke, da bi se lahko tožnik poškodoval kje drugje, saj je na podlagi mnenja sodnega izvedenca ortopeda F. F. ugotovilo, da je tožnikov opis dogodka najbolj verjeten; sam sodni izvedenec je pojasnil, da je zelo verjetno prišlo do poškodbe na način, kot ga opisuje tožnik. Udarec palete je po njegovih ugotovitvah verjetno povzročil, da je tožnik izgubil ravnotežje. Ker se refleksi zaradi nenadnosti in nepričakovanosti dogodka verjetno niso aktivirali dovolj hitro in v zadostni meri, je sila teže delovala na koleno v smeri prevelikega stranskega upogiba, giba v smeri naprej - nazaj in giba v smeri zasuka, rotacije, zato vezi meniskusa niso zdržale teh sil. Poleg tega je sodni izvedenec glede tega, kdaj bi lahko prišlo do poškodbe kolena, dodal, da je tožnik 4. 2. 2016 poiskal zdravniško pomoč, saj takoj po poškodbi nastopi huda bolečina in ta najhujša bolečina navadno nastane prvi, drugi dan.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je za poškodbo dne 4. 2. 2016 podana krivdna odgovornost toženke. Tožnik mu v pritožbi neutemeljeno očita, da dejanskega stanja glede morebitne objektivne odgovornosti toženke ni ugotavljalo, pri čemer nevarnost povezuje z okoliščinami konkretnega primera, kar njegovih prizadevanj ne utemelji; če določena dejavnost ni nevarna sama po sebi, ampak takšna postane zaradi določenih okoliščin, je to kvečjemu podlaga za krivdno odgovornost. 17. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo mnenje sodnega izvedenca iz varstva pri delu dr. G. G., da je viličar tri palete odložil na mizo, ki je poševno nagnjena. Paleta je dimenzije 155 cm x 155 cm, njena višina je 12 cm, teža suhe palete pa 24,80 kg, če se zmoči, se lahko njena teža poveča od 5 do 10 %. Teža glede na Prilogo II Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen (Ur. l. RS, št. 73/2005) po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ne presega največje dovoljene mase bremena za moškega v starosti nad 19 do 45 let, ki je 55 kg. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi določbo Pravilnika, da je ročno premeščanje bremen lahko tvegano predvsem za poškodbe hrbta, če je breme pretežko ali preveliko, nepriročno ali ga je težko prijeti, nestabilno ali ima vsebino, ki se bo verjetno prevrnila, nameščeno na način, ki zahteva, da ga je treba držati ali premeščati na razdalji od telesa ali z upognjenim ali ukrivljenim telesom, verjetno, da bo zaradi svojih obrisov in/ali čvrstosti povzročilo poškodbe delavcev, zlasti pri trčenju. Ker je sodni izvedenec ugotovil, da sama teža palete ni problematična, ampak je problematično dejstvo, da je breme preveliko, nepriročno in nestabilno, je zaključil, da bi toženka morala v primeru zatikanja palet organizirati delo tako, da palete razmeščata dva delavca, česar pa po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni storila. Zaključki sodišča prve stopnje o okoliščinah opravljanja dela tudi po stališču pritožbenega sodišča dajejo podlago za presojo o krivdni odgovornosti toženke in niso pavšalni, kot to neutemeljeno navaja v pritožbi, niti niso v nasprotju z izvedenimi dokazi.

18. V zvezi z vprašanjem protipravnosti ravnanja toženke in soprispevka tožnika za nastalo škodo pritožba toženke neutemeljeno navaja, da je glede na ugotovitve sodnega izvedenca iz varstva pri delu in izpovedi D. D., B. B., A. A. in C. C. ter listinske dokaze dokazano, da je ravnala zakonito. Sodišče prve stopnje je, kot je že zgoraj navedeno, ugotovilo, da bi morala delo razmeščanja palet, ko so bile te zataknjene, opravljati dva delavca. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je pravilno povzelo izpoved A. A., da glede razmeščanja palet delavcem niso dali ne pisnih ne ustnih navodil, ker so to šteli za enostavno delo. Pravilno je zaključilo, da je bilo pričakovano, da delo opravlja en delavec. Tako se je delo tudi običajno opravljalo. Glede na dolžnost delodajalca, da zagotovi varen delovni proces v skladu s 5. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011 in nadaljnji), si toženka v pritožbi tudi neutemeljeno prizadeva za to, da njena (krivdna) odgovornost ne bi bila podana. Neutemeljeno tudi poudarja, da vse palete niso bile zataknjene, saj je do poškodbe prišlo, ko je tožnik razmeščal zataknjeno paleto, torej pri delu, ki bi ga morala opravljati dva delavca. Delo je opravljal sam, kar je bilo po pričakovanjih toženke, običajno. V tem je njeno protipravno ravnanje; torej da dela ni organizirala na pravilen način, kar je vodilo do poškodbe.

19. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta na stroju delala dva delavca, tretji pa je bil na "pavzi" ter da bi bili za pomoč dosegljivi tudi nekateri drugi delavci, ni utemeljena pritožbena navedba toženke, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotovilo, koliko delavcev je bilo na delu in če bi lahko pomagali tožniku. Toženka je soprispevek (zmanjšanje svoje odgovornosti) pred sodiščem prve stopnje utemeljevala z navedbami, da bi tožnik moral prositi za pomoč sodelavca. Po pravilni presoji protipravnosti ravnanja toženke je sodišče prve stopnje zmotno njene navedbe štelo kot takšne, da vodijo do presoje o soprispevku v deležu 50 % v smislu določbe prvega odstavka 171. člena OZ, pri čemer se je nepravilno postavilo na stališče, da bi moral delavec, ki delo opravlja na običajen način, za pomoč prositi sodelavca, kar še toliko bolj velja ob okoliščinah konkretnega primera, kot jih je ugotovilo, da je bil eden od delavcev na "pavzi", dva pa sta upravljala s strojem. Od delavca, ki delo opravlja na običajen (s strani delodajalca predviden) način, se ne more zahtevati, da dela drugače oziroma da v nasprotju z uveljavljeno prakso prosi za pomoč sodelavca, ki sicer opravlja drugo delo. Organizacija dela je v pristojnosti delodajalca. Kljub določbi drugega odstavka 12. člena ZVZD-1, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in ki določa, da mora delavec opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb, ni mogoče od delavca zahtevati, da delo opravlja v nasprotju z uveljavljeno prakso. Tožniku, ki je delo opravljal na običajen način, tako ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastanku škode. Če toženka dela ni organizirala tako, da bi zataknjene palete razmeščala dva delavca, mu neutemeljeno očita, da bi moral sam delo opravljati tako, da bi prosil za pomoč sodelavca, torej v nasprotju z načinom dela, kot ga je sama organizirala. Ugotovljeno dejstvo, da za pomoč ni zaprosil, tako ne vodi do presoje, da je podan njegov soprispevek k nastanku škodnega dogodka. Podana je izključna odgovornost toženke za nastalo škodo.

20. Tožnik je tožbeni zahtevek postavil tako, da je za škodni dogodek z dne 4. 2. 2016 iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zahteval 12.000,00 EUR (priznanih 10.000,00 EUR), iz naslova strahu 2.500,00 EUR (priznanih 2.000,00 EUR), iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 18.000,00 EUR (v celoti priznanih) ter 1.000,00 EUR iz naslova skaženosti - v tem delu je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

21. Po določbi prvega odstavka 179. člena OZ pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. V skladu z drugim odstavkom 179. člena OZ je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

22. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik dne 4. 2. 2016 utrpel raztrganje sprednje križne vezi, raztrganje zadnje križne vezi, raztrganje notranjega meniskusa in poškodbo lateroposteriornih vezi desnega kolena - natrganje LCL, zunanjega meniskusa in poplitealne mišice. Tožnik je imel dve operaciji. Dne 17. 10. 2016 je imel v dnevni bolnišnici prvo artroskopsko operacijo za sanacijo meniskusa, dne 12. 1. 2017 pa večjo artroskopsko operacijo - rekonstrukcijo križnih vezi. Hospitaliziran je bil od 11. 1. 2017 do 18. 1. 2017. Po prvi operaciji oktobra 2016 je imel hude bolečine en dan, po drugi operaciji januarja 2017 pa še 14 dni. Stalne srednje hude bolečine je imel tožnik po poškodbi še 14 dni, po prvi operaciji 3 dni, po drugi operaciji 21 dni, decembra 2017, ko je poskusil pričeti z delom pa en teden, kumulativno 6 do 7 tednov. Stalne lahke bolečine je imel tožnik v času med poškodbo in prvo operacijo en mesec, po prvi operaciji 14 dni, po drugi operaciji 3 mesece, ko je poskusil pričeti delati pa še 14 dni, kumulativno približno 5 mesecev. Občasne srednje hude bolečine je imel v obdobju lahkih bolečin takrat, ko je na primer delal vaje doma, v zdravilišču, bil na fizioterapiji. Ob prvem pregledu v urgentni ambulanti je dobil analgetik, bergle, navodila za vaje za razgibavanje kolena in krepitev stegenskih mišic in navodila za hlajenje. Po drugem operativnem posegu je imel ambulantno fizioterapijo, od 3. 4. 2017 do 14. 4. 2017 pa intenzivno rehabilitacijo v naravnem zdravilišču. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel 68 obravnav pri izbrani splošni zdravnici, 16 obravnav pri specialistih travmatologih, nekajkrat je obiskal ambulantne fizioterapije. V toplicah je bil 12 dni, imel je 2 MRI preiskavi, rentgensko slikanje - slikanje kolena in pljuč pred operacijami, narejenih je bilo 14 slik. Pri prvi operaciji je imel tožnik Esmarchovo prevezo, ki je bila napihnjena na stegnu in je povzročila boleče tiščanje. Druga operacija je s pripravami trajala 3 do 4 ure in bila narejena v splošni anesteziji. Imel je različne medicinske postopke, kot so jemanje krvi, nameščanje infuzij, prevez, odstranjevanje šivov, injekcije Fragmina proti strdkom, ki si jih je moral sam dajati doma približno 3 tedne v podkožje trebuha, en dan je imel drenažo kolenskega sklepa. Nosil je rigidno opornico, ki jo je pričel uporabljati po drugi operaciji križnih vezi, pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za precej masivno, nerodno, v kolenu nepregibno opornico, katero je nosil približno 6 tednov. Nosil je 4-točkovne opornice, po drugi operaciji približno 5 mesecev. Bergle je kumulativno uporabljal 7 mesecev. Potreboval je pomoč pri osebni higieni in oblačenju. Pred drugo operacijo je dobil preventivno dozo antibiotika, nato antibiotik še kasneje zaradi sumov, da gre za vnetje rane. Po drugi operaciji je imel en dan analgetike v obliki infuzije, februarja 2018 v obliki injekcij, sicer je dobival analgetike v obliki tablet. Bil je v dolgotrajnem bolniškem staležu. Intenzivno zdravljenje je bilo zaključeno po zdraviliškem zdravljenju v aprilu 2017. Zdravljenje v širšem smislu je trajalo dlje časa, do takrat, ko je pričel z 8-urnim delom v decembru 2017. 23. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje tožniku priznalo primerno odškodnino. Tožnik izpostavlja, da je odškodnina prenizka in v nasprotju s podobnimi primeri v sodni praksi, vendar pa teh svojih trditev ne konkretizira, toženka pa tudi povsem pavšalno v pritožbi zatrjuje, da je odškodnina nepravična in neutemeljena in da odstopa od podobnih primerov v sodni praksi. Ker je glede na podatke Statističnega urada RS povprečna neto plača za julij 2023, ko je sodišče prve stopnje razsodilo, znašala 1.428,46 EUR, je tožniku iz tega naslova dosojenih 7 povprečnih neto plač, kar je primerljivo s sodno prakso odločanja v podobnih primerih (II Ips 275/2004).

24. Pritožbi tudi neutemeljeno izpodbijata prisojo odškodnine za strah. Celotna priznana odškodnina v višini 2.000,00 EUR ji glede na ugotovljene okoliščine primera ustrezen znesek. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik imel primarni strah najprej na dan poškodbe približno dve uri, kmalu zatem pa je nastopil sekundarni strah, predvsem zaradi nejasnosti, saj ga je bolelo koleno, bilo je nestabilno in je moral uporabljati bergle, ki je bil zmerne stopnje in prisoten do pregleda pri kirurgu. Ko je prejel informacijo, da gre za hujšo poškodbo vezi, da bo potrebna ena in nato še druga operacija, pa je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje strah postal bolj intenziven. V zmerni obliki je bil strah pri tožniku prisoten tudi po drugi operaciji in se je nato postopno zmanjševal. Tudi glede dosojene odškodnine za strah sta pritožbi povsem pavšalni, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je znesek primeren in ne odstopa od podobnih primerov sodne prakse (II Ips 275/2004 - 2,36 plače, dolgotrajnejše zdravljenje).

25. Tudi v zvezi z dosojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti toženka le pavšalno navaja, da je odločitev nepravilna in odstopa od podobnih primerov sodne prakse. Sodišče prve stopnje je v zvezi s trajnimi posledicami, ki jih ima tožnik zaradi poškodbe, pravilno ugotovilo, da so povezane s trajno zmanjšano funkcionalnostjo desne noge. Ne more več igrati nogometa, vse aktivnosti so zmanjšane pri tistih opravilih, ki zahtevajo popolno stabilnostno kontrolo nad kolenskim sklepom in pa popolno mišično moč, in sicer bolj zahtevna opravila, na primer hoja po neravnem terenu, daljša hoja in stoja, dvigovanje in prenašanje težjih bremen, opravila oziroma aktivnosti, ki zahtevajo skoke, zasuke, stranske gibe, opravila na nezavarovani višini. Z odločbo ZPIZ z dne 9. 8. 2019 je tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto, pretežno sedeče delo vsaj 60 % delovnega časa, v preostalem času lahko hodi na krajše razdalje po ravnem terenu, s polnim delovnim časom od 25. 3. 2019 dalje. Dosojena odškodnina je tudi glede na tožnikovo starost v času dogodka (34 let, tožnik je rojen 1982) ustrezna, saj bo tožnik trpel duševne posledice zaradi posledic poškodbe še dolgo časa. Odločitev je tudi primerljiva s podobnimi primeri v sodni praksi (II Ips 275/2004, II Ips 363/2001).

26. Glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine za skaženost je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je na sprednji strani kolena v predelu pogačice malo vidna svetla brazgotina, širine enega do 2 mm, dolžine 7 cm, na notranji strani kolena pa je 6 cm dolga poševna brazgotina. Drugod so 3 manjše centimetrske brazgotine, ki so praktično nevidne. Izvedenec je menil, da brazgotine pri tožniku ne predstavljajo skaženosti. Pritožba tožnika neutemeljeno izpostavlja, da so brazgotine lahko opazne in predvsem v poletnem času za tožnika neugodne, saj je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izpoved tožnika, da zaradi tega duševno ne trpi in posledično utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek iz tega naslova.

27. Pritožba toženke neutemeljeno in povsem pavšalno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede odškodnine za škodni dogodek z dne 22. 3. 2019 v znesku 2.000,00 EUR, saj je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

28. Po določbi prvega odstavka 282. člena ZPP stranka izgubi pravico zahtevati povrnitev nadaljnjih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, če ne pride na pripravljalni narok. S to določbo je zakonodajalec skušal vzpodbuditi stranke (in sodišče) k ustrezni pripravi na glavno obravnavo. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ga na pripravljalni narok ni pravilno vabilo. Imel je dve pooblaščenki, pri čemer je za pravilnost vročenja vabila na pripravljalni narok zadoščala vročitev eni od njiju (drugi odstavek 137. člena ZPP), ki je bila opravljena. Zaradi odsotnosti s pripravljalnega naroka je podal predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo s sklepom z dne 9. 7. 2021 (pritožbo zoper ta sklep je pritožbeno sodišče zavrnilo in ga potrdilo s sklepom Pdp 554/2021 z dne 26. 10. 2021).

29. Sodišče prve stopnje je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje le glede soprispevka tožnika za škodni dogodek dne 4. 2. 2016 delno zmotno uporabilo materialno pravo. V tem delu je pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo, tako da je prisojeno odškodnino zvišalo, kot je razvidno iz izreka (5. točka 385. člena ZPP). V preostalem, ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

30. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka (spremenjen uspeh strank), je spremenilo odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnikov uspeh ni v deležu 48 %, temveč 90,14 %. Glede na vrednost spornega predmeta je upoštevaje Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) upravičen do nagrade za tožbo v višini 700 točk, 2 % materialnih stroškov (14 točk), skupaj z 22 % DDV, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR ob upoštevanju uspeha znaša 471,11 EUR. Toženka je dolžna te stroške vrniti v korist sodišča prve stopnje, ki jih je tožniku plačalo v okviru dodeljene brezplačne pravne pomoči. Toženka je upravičena do nagrade za odgovor na tožbo v višini 700 točk, 700 točk za zastopanje na pripravljalnem in prvem naroku 9. 6. 2021 (ne pa še ločeno za pripravljalni narok, ker mu je sledil prvi narok), 4 x po 350 točk za zastopanje na ostalih narokih, 2 x po 525 točk za vlogi z dne 20. 1. 2022 in 3. 2. 2023, 3 x po 50 točk za krajše vloge z dne 19. 12. 2022, 8. 3. 2023 in 25. 4. 2023, skupaj 4.000 točk ter 2 % materialnih stroškov do 1.000 točk in 1 % nad tem. Navedeno skupaj z 22 % DDV in pričnino v znesku 8,80 EUR ob upoštevanju uspeha toženke (9,86 %) znaša 293,18 EUR.

31. Ker je tožnik delno uspel v pritožbenem postopku, mu v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP pripada sorazmerni del stroškov pritožbe ter v celoti stroški odgovora na pritožbo toženke, saj toženka s pritožbo ni uspela; toženka stroške svoje pritožbe krije sama. Glede na vrednost po tožniku izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje 18.500,00 EUR znaša njegov uspeh v pritožbenem postopku 81,08 %; v deležu 18,92 % je z odgovorom na pritožbo tožnika uspela toženka. Za sestavo pritožbe je tožnik upravičen do 625 točk, do 2 % materialnih stroškov ter 22 % DDV, kar glede na uspeh znaša 378,35 EUR. Toženka je upravičena do 625 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV; glede na uspeh 88,29 EUR. Glede na vrednost po toženki izpodbijanega dela sodbe v višini 17.000,00 EUR je tožnik upravičen do 625 točk za odgovor na pritožbo, do 2 % materialnih stroškov ter do 22 % DDV, skupaj do 466,65 EUR. Upoštevaje navedeno je toženka dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 756,71 EUR. Višjih stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo, saj so bodisi že zajeti v ostalih postavkah (pritožba) oziroma sploh niso nastali (uveljavljanje povračila sodne takse za odgovor na pritožbo).