Jedro

Na podlagi dejstva, da je bila tožena stranka o odstopu terjatve obveščena 8. 7. 2010, ugovor zoper odstopnika pa se nanaša na stanje sredstev dolgoročnih rezervacij za investicije po programu ekoloških sanacij na dan 31. 12. 2011, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor dolžnika, ki ga ima zoper odstopnika terjatve, ker tega ugovora proti prevzemniku ne more več uveljaviti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica nosi svoje pritožbene stroške, kakor tudi stranski intervenient svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 968.799,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka) in 8.956,00 EUR pravdnih stroškov, stranskemu intervenientu pa 9.350,36 EUR pravdnih stroškov, po poteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne ter ji naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Na pritožbo sta odgovorila tožena stranka in stranski intervenient, oba s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica se v pritožbi sklicuje na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne izpodbija pa dokazne ocene sodišča prve stopnje niti ne navede, konkretno katera ugotovljena dejstva izpodbija. Ker sodišče druge stopnje ne preizkuša ugotovljenega dejanskega stanja po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), za njegov preizkus posledično ni imelo podlage in je zato na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, v tej zadevi vezano.

6. Relevantna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, so naslednja: - P. kot naročnik in investitor, Republika Slovenija (Ministrstvo za okolje in prostor - MOP) kot naročnik in sofinancer in G. kot izvajalec, so sklenili Pogodbo o sanaciji ... (Pogodba A4); - s Pogodbo dogovorjena dela so obsegala sanacijo ... po klavzuli „ključ v roke“; - investitor in sofinancer sta se kot zavezanca za plačilo sanacije iz Pogodbe o sanaciji ... dogovorila, da P. zagotavlja sredstva v višini 1.047.936.800 SIT (iz sredstev dolgoročnih rezervacij za ekološko sanacijo), MOP pa razliko sredstev do celotne pogodbene vrednosti in sicer z nepovratnimi sredstvi v višini kot bodo namensko zagotovljena v proračunu za leta 2006, 2007 in 2008; - zaradi spremenjenih okoliščin (v plasteh zemljine na dnu lagune in na njenih brežinah so se pojavile žveplene kisline) se je obseg sanacije povečal; - naročnika sta izvajalcu naročila dodatna dela, pri čemer MOP s sklepom številka 35405-44/2005 z dne 22. 5. 2008, s katerim je potrdil, da so ta dela „neobhodno potrebna za učinkovito izvedbo sanacije ...“ (A7); - vsa opravljena dela, vključno z dodatnimi deli, sta prevzela P. in MOP; - P. je izvajalcu plačal znesek v višini, ki ga je bil dolžan po Pogodbi zagotoviti iz sredstev dolgoročnih rezervacij za ekološko sanacijo; - naročnika izvajalcu nista plačala razlike zaradi povečanega obsega del v višini 968.799,76 EUR; - P. in G. sta sklenila Pogodbo o cesiji terjatve in medsebojnem pobotu (A18), s katero je P. G.-ju odstopil svojo terjatev do sofinancerja za dela, ki jih je opravil izvajalec G. in jih je G. zaračunal P., P. pa MOP- u (kot naročniku/sofinancerju) z računom št. 27815580 v višini 968.799,76 EUR in z zapadlostjo 8. 6. 2010; - o Pogodbi o cesiji terjatve in medsebojnem pobotu je bil dolžnik obveščen z dopisom z dne 8. 7. 2010 (A19), vendar obveznosti plačila ni izpolnil. 7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke, da izvajalec del za dodatno naročena in opravljena dela ni upravičen do višje cene od cene, ki je bila določena v Pogodbi o sanaciji ... Ugotovilo je, da sta se financer in sofinancer med seboj dogovarjala o načinu financiranja teh del (Zapisnik 1. uskladitvenega sestanka zaradi definiranja in opredelitve načina financiranja nepredvidenih dodatnih del številka 35405-44/2005/106 tožene stranke z dne 14. 3. 2007) ter da je MOP s sklepom številka 35405-44/2005 z dne 22. 5. 2008 naročil dodatna dela, ki so bila nujno potrebna za učinkovito izvedbo sanacijo ... (A7). V razlogih sodbe je navedlo, da na podlagi navedenih dejstev zaključuje, da pri dodatno naročenih delih ne gre za dela, ki so zajeta v osnovni Pogodbi o sanaciji ... in da zato za njih določba „ključ v roke“ v smislu določbe 659. člena OZ ne velja, pač pa določba četrtega odstavka 653. člena OZ, po kateri ima izvajalec del pravico do pravičnega plačila za nepredvidena dela, ki jih je bilo treba opraviti. Ker tožena stranka ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta oba naročnika sprejela spremenjeno ponudbo sanacije ..., s pritožbenim vztrajanjem, da je za odločitev o spornem razmerju pomembno le pogodbeno določilo „ključ v roke“ iz osnovne pogodbe, ne more uspeti. Poleg tega je navedeni pritožbeni očitek v nasprotju s trditvami tožene stranke na 4. strani pritožbe, da je „tožena stranka sicer res priznala izvedbo dodatnih del, saj so bila ta dejansko opravljena in potrjena z zapisnikom o prevzemu del z dne 24. 6. 2009, vendar pa je ugovarjala pasivno legitimacijo, saj ni tožena stranka zavezanec za plačilo, temveč je to P.“.

8. Glede načina financiranja dodatno naročenih del iz razlogov sodbe smiselno izhaja, da pogodbeni stranki nista dosegli dogovora o drugačnem načinu financiranja oziroma sofinanciranja, od financiranja, ki izhaja iz dogovora, ki je zapisan v Pogodbi o sanaciji, torej da velja pogodbeno določilo, da P. financira sanacijo do višine 1.047.936.800 SIT, preračunano 4.372.962,78 EUR (iz sredstev dolgoročnih rezervacij za ekološko sanacijo), preostalo pa MOP. Tožena stranka ni zanikala, da se je MOP s P. dogovarjal o načinu financiranja spremenjenega projekta sanacije, ni pa podala nobenih trditev o tem, da sta se dogovorila za drugačen ključ delitve stroškov od ključa iz Pogodbe o sanaciji. V obravnavanem primeru je obveznost obeh dolžnikov do izvajalca, ki je deljiva (prvi odstavek 393. člena OZ), tudi določena (drugi odstavek 393. člena OZ) tako, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka teh zaključkov s pritožbo ni uspela izpodbiti.

9. Kot bistven razlog za zavrnitev plačila je tožena stranka v tem sporu izpostavila dejstvo, da je P. pridobil za ekološko sanacijo dodatno še sredstva v višini 738.877,11 EUR in da bi zato moral opravljena dela izvajalcu poravnati sam iz teh sredstev, brez soudeležbe tožene stranke. Razliki med 738.877,11 EUR do 968.799,76 EUR na tej podlagi ni izrecno nasprotovala. Trdila pa je, da P. neupravičeno ni porabil vseh sredstev dolgoročnih rezervacij ter da je bila tožena stranka neustrezno informirana o dejanskem stanju sredstev ekoloških rezervacij v višini 738.877,11 EUR. Zato je vztrajala, da naj sam nosi strošek sanacije.

10. V zvezi s temi sredstvi dolgoročnih rezervacij za ekološko sanacijo je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo naslednja ugotovljena dejstva: - P. je uspel z ugovorom preveč plačanega nadomestila za stavbno zemljišče, na podlagi česar je bil upravičen do vrnitve zneska v višini 738.877,11 EUR; - tožena stranka je na tej podlagi z odločbo z dne 6. 8. 2012 (A40, B4) ugotovila, da gre za neporabljena sredstva dolgoročnih rezervacij za ekološko sanacijo na dan 31. 12. 2011 in z odločbo vzpostavila za nazaj stanje rezervacij; - P. terjatve v višini 738.877,11 EUR ni vnovčil in z denarnimi sredstvi na račun ekološke sanacije ne razpolaga; toženo stranko je obvestil naj sredstva porabi za plačilo G..

11. Navedeni ugovor tožene stranke je glede na to, da tožeča stranka vtožuje terjatev, ki jo je pridobila od odstopnika, sodišče prve stopnje presojalo kot ugovor dolžnika zoper odstopnika terjatve. V skladu z določbo drugega odstavka 421. člena OZ lahko dolžnik uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop. Na podlagi dejstva, da je bila tožena stranka o odstopu terjatve obveščena 8. 7. 2010, ugovor zoper odstopnika pa se nanaša na stanje sredstev dolgoročnih rezervacij za investicije po programu ekoloških sanacij na dan 31. 12. 2011, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor dolžnika, ki ga ima zoper odstopnika terjatve, ker tega ugovora proti prevzemniku ne more več uveljaviti. Iz razlogov sklepa izhaja materialno pravno pravilna odločitev, da tožena stranka ne more več ugovora zoper odstopnika terjatve (ki bi ga sicer lahko uveljavljala zoper P., če bi on zahteval plačilo zase) uveljavljati zoper prevzemnika terjatve. O utemeljenosti oziroma neutemeljenosti trditev Republike Slovenije, ki se nanašajo na neporabljena sredstva dolgoročnih rezervacij po stanju na dan 31. 12. 2011, se pravilno ni opredelilo. Zato so nepomembni očitki, ki jih tožena stranka v pritožbi ponovno naslavlja na P. v zvezi z neporabo sredstev sanacije, prav tako pa tudi odgovor P.-a (intervenienta v tej pravdi), da je sredstva neporabljenih ekoloških rezervacij v višini 738.877,11 EUR pridobil v končni fazi Eko sklad (ki je v lasti toženca).

12. Na podlagi obrazloženega je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati denarno terjatev v višini 968.799,76 EUR tožeči stranki. Tožeči stranki je poleg glavnice prisodilo še zamudne obresti za čas zamude s plačilom od 9. 6. 2010 do plačila. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Ugovor tožene stranke, da je terjatev za zamudne obresti zastarala, je pravilno zavrnilo. Tožeča stranka je vložila tožbo 15. 6. 2012. Na katere zamudne obresti misli pritožnica, ko trdi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih trditev, da so zastarale v treh letih šteto od datuma zapadlosti in da zastaranje ni prekinjeno zaradi sestanka na P. 27. 10. 2010, pritožbeno sodišče ne more ugotoviti. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe pa zaključuje, da sodišče prve stopnje pri uporabi pravil o zastaranju zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice, za čas od 9. 6. 2010 dalje, ni zmotno uporabilo materialnega prava.

13. Ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Zaradi neuspeha s pritožbo tožena stranka ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Stranski intervenient na strani tožeče stranke pa je po oceni pritožbenega sodišča v pretežni meri v odgovoru na pritožbo ponovil trditve, ki jih je podal v postopku pred sodiščem prve stopnje, za prvostopni postopek pa so mu bili stroški že priznani, zato mu priglašenih stroškov nagrade za postopek pred sodiščem prve stopnje ni priznalo (prvi odstavek 155. člena ZPP).