Jedro

Z izdajo odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja ni moglo biti poseženo v tožničine pravice, ki jih mejašem v vplivnem območju gradnje daje materialno upravno pravo, saj je občina Vipava kot lastnica javne poti, glede na obstoječe parcelne meje, soglašala z legalizacijo stopnišča, tožnica pa ni izkazala in dokazala niti, da je bil predlog za določitev parcelne meje med parc. št. 1489/17 in 1492/3 pri pristojni geodetski upravi vložen. Pa tudi sicer domnevno neurejena parcelna meja med navedenima zemljiščema na odločitev v zadevi ne more vplivati, saj ni bil predložen noben nov dokaz kot razlog za obnovo postopka po prvem odstavku 260. člena ZUP. Sodišče še dodaja, da se upravni postopek izdaje gradbenega dovoljenja vodi v javnem interesu ter da udeleženci v njem varujejo svoje pravice, ki jim jih daje upravo pravo, predmet odločanja pa ni katerakoli dejanska korist, ampak samo pravna korist. Pravna korist je le tista osebna in neposredna korist posameznika, ki jo kot tako določa zakon ali drug predpis materialnega upravnega prava.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbujano odločbo je drugostopenjski organ ugodil pritožbi investitorjev A.A., B.B. in C.C., vsi … in odpravil sklep Upravne enote (v nadaljevanju UE) Ajdovščina št. 351-161/2014-2 -KK z dne 16. 5. 2014 (točka 1 izreka), s katerim je bilo ugodeno tožničinemu predlogu za obnovo postopka, končanega z odločbo UE Ajdovščina št. 351-388/2012-10-L z dne 17. 5. 2012 (v obsegu, da se predlagateljica obnove postopka vključi v postopek kot stranska udeleženka); ter sam odločil o zadevi tako, da je zavrgel tožničin predlog za obnovo s citirano odločbo izdanega gradbenega dovoljenja (točka 2 izreka); in da stroškov postopka ni bilo (točka 3 izreka). Prvostopni organ je z navedeno odločbo o spremembi gradbenega dovoljenja UE Ajdovščina št. 351-21411/2008 -7-L z dne 19. 8. 2008 imenovanim investitorjem dovolil dozidavo širšega zunanjega stopnišča in dodanega nadstreška k enostanovanjski hiši na zemljišču s parc. št. 1492/4 in 1489/17 k.o. ... Tožnica je v zadevi vložila predlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v katerem je trdila, da ob legaliziranem objektu poteka dostopna javna pot do njenega stanovanjskega objekta, ki je ne more več ustrezno koristiti.

2. Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za dovolitev obnove postopka, zato je pritožbeni organ izpodbijani sklep prve stopnje kot nepravilen odpravil. Iz 261. člena ZUP izhaja, da lahko predlaga obnovo postopka stranka; organ, ki je izdal odločbo, na katero se obnovitveni razlog nanaša, pa lahko začne obnovo postopka po uradni dolžnosti. Drugostopenjski organ ugotavlja, da je tožnica vložila predlog za obnovo postopka z namenom dokazati, da ji je v času izdaje odločbe, ki je predmet obnove postopka, pripadal status stranke oz. stranskega udeleženca. Glede na določbe 43. člena ZUP lahko pravico do udeležbe v postopku uveljavi le oseba, ki zatrjuje in izkaže, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, to je neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi v upravni stvari, o kateri se v tem postopku odloča, saj je le pravni interes relevanten za to, da se osebi prizna položaj stranskega udeleženca. Organ zaključuje, da glede na določbe prvega odstavka 261. člena ZUP tožnica ni upravičena podati predloga za obnovo postopka, saj je dostopna pot po vsej dolžini in tudi ob spornem stopnišču široka 3 metre, kar mora zadoščati za vsa dostavna vozila, sporni objekt pa je v celoti lociran na zemljišču parc. št. 1489/17 k.o. ..., na katerem tožnica ni izkazala nobene služnostne pravice, zato njen predlog ni dovoljen, zaradi česar ga je bilo treba po 267. členu ZUP zavreči. Dodaja še, da tožnica ne more zahtevati obnove postopka po 9. točki 260. člena ZUP, ker zaradi predmetne legalizacije nikakor ni izkazala pravnega interesa za sodelovanje v postopku izdaje odločbe, ki je predmet obnove, saj je njeno zemljišče parc. št. 1489/1 iste k.o. oddaljeno več kot 10 metrov od predmetnega stopnišča, njena trditev, da to stopnišče sega na javno pot, pa ni resnična, saj je iz geodetskega posnetka, ki je sestavni del PGD razvidno, da je stopnišče odmaknjeno 0,70 m od zemljišča s parc. št. 1492/3, kar pravilno ugotavlja tudi lastnica tega zemljišča, občina Vipava v svojem soglasju o predvidenem odmiku od javne poti. Dejstvo, da zgrajeni objekt ne ovira obstoječe poti, ki poteka zahodno od predmetnega stopnišča, izhaja tudi iz vpogleda v portal PA Prostor geodetske uprave RS.

3. Tožnica se z navedeno odločbo ne strinja in jo v tožbi izpodbija ter predlaga izvedbo naroka za glavno obravnavo z izvedbo dokazov. Predlaga tudi dovolitev obnove postopka v zvezi z izdajo gradbenega dovoljenja št. 355-388/2011/L z dne 17. 5. 2012 in dopustitev njene stranske udeležbe v postopku izdaje citiranega dovoljenja, ter njegovo odpravo. Hkrati uveljavlja varstvo svojih pravic in pravnih koristi, ki izhajajo neposredno iz Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in ki so neposredno vezane nanjo. Navaja, da v zadevi ni sporno, da edini dostop do njene nepremičnine poteka preko javne poti na parcelnih številkah 1489/18, 1492/3 in 1494/1, katerih zemljiškoknjižna lastnica je Občina Vipava, in da je bila v postopku izdaje zadevnega gradbenega dovoljenja dovoljena dozidava zunanjega stopnišča z nadstreškom. Sporno je, ali je investitor z opisano gradnjo posegel v javno pot in ali jo (tožnico) obravnavani poseg vznemirja pri izvrševanju lastninske pravice, na podlagi česar bi morala kot stranska udeleženka sodelovati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja zaradi varstva svojega pravnega interesa. Meni, da je za presojo vprašanja, ali je izkazala pravni interes, da v tem postopku sodeluje kot stranska udeleženka, okoliščina same oddaljenosti njene nepremičnine od sporne gradnje pravno nepomembna; odločilno je dejstvo, da gradbeni poseg pomembno vpliva na širino dovozne poti, ki ji kot taka onemogoča neoviran dostop do njene nepremičnine s parc. št. 1489/1. Poudarja, da prav to dejstvo (vpliv sporne gradnje na izvrševanje njene lastninske pravice) določno zatrjuje in dokazuje v svojem predlogu. Opozarja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti, na podlagi česa je toženka prišla do sklepa, da ne more biti ovir pri dostavi drv in kurilnega olja, zato se odločbe v tem delu ne da preizkusiti (bistvena kršitev pravil postopka). Trdi, da navedba toženke, da je dovozna pot tudi ob stopnišču široka 3 metre, zaradi česar naj bi dostavna vozila lahko neovirano dostopala do njene nepremičnine, ne drži (nepravilna ugotovitev dejanskega stanja), o čemer se je mogoče prepričati izključno z meritvami in ogledom, neposredno na kraju samem. Pojasnjuje, da sama ni nikoli zatrjevala izključne posesti na dovozni poti in ji zato ne gre posestno varstvo, na katerega jo v obrazložitvi napotuje tožnica. Ponavlja, da gre v konkretnem primeru za vznemirjanje pri izvrševanju lastninske pravice, ki v skladu s SPZ lastniku omogoča, da svojo stvar uporablja in z njo na absoluten način ter izključi delovanje in vplivanje drugih na stvar. Toženka je zato tudi zmotno uporabila materialno pravo, ko je zaključila, da z gradbenim posegom ni šlo za vznemirjanje, saj je imelo dejstvo, da ji ni bilo omogočeno, da kot stranska udeleženka sodeluje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, za posledico, da dovozne poti ne more več uporabljati v obsegu, ki omogoča normalno rabo njene nepremičnine, pred posegom pa pri tem ni bila ovirana. Dodatno navaja še, da je Občina Vipava s tem, ko je privolila v gradbeni poseg v javno pot, ne da bi se predhodno prepričala o poteku meje (da ji meja ni znana naj bi bilo nedvomno razvidno iz dopisa z dne 3.3.2014), ravnala v nasprotju z javnim interesom.

4. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet presoje v zadevnem upravnem sporu je drugostopna odločba, s katero je bil odpravljen prvostopenjski sklep o dovolitvi obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenje za legalizacijo stopnišča z nadstreškom ob javni poti v obsegu, da se dopusti tožničina stranska udeležba, ter zavržen tožničin predlog za obnovo postopka. V tem obsegu je sodišče tudi presojalo tožničine ugovore in presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi drugostopenjskega organa in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu –v nadaljevanju ZUS-1).

7. V predmetni zadevi tožnica uveljavlja obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja. Slednji je bil namreč zaključen z odločbo UE Ajdovščina št. 351-388/2012-10-L z dne 17. 5. 2012, s katero je bila dovoljena legalizacija stopnišča z nadstreškom ob stanovanjski hiši investitorjev A.A., C.C. in B.B., vsi ..., na zemljišču s parc. št. 1489/17 in 1429/2 k.o. ... Iz navedenega odločbe izhaja, da so investitorji dne 19. 8. 2008 pridobili gradbeno dovoljenje UE Ajdovščina št. 35-2141/2008-7-L za dozidavo zunanjega stopnišča, za odmik 0,81 m od parc. št. 1492/3 k.o. Vrhpolje, dejansko pa so objekt za cca 10 cm približali navedenemu zemljišču in ga pokrili z nadstreškom, zaradi česar so na podlagi inšpekcijske odločbe zaprosili za spremembo gradbenega dovoljenja, za katerega tožnica predlaga obnovo postopka, in da se je, glede na citirano gradbeno dovoljenje iz leta 2008, stopnišče približalo dostopni poti le za 10 cm, ter da je bilo soglasje lastnice dovozne poti Občine Vipava pridobljeno v obeh primerih. Tožnica predlaga obnovo postopka kot lastnica sosednjega zemljišča, ker naj bi investitor z opisano gradnjo posegel v javno pot in predlaga, da je potrebno ugotoviti, ali jo obravnavani poseg vznemirja pri izvrševanju lastninske pravice, na podlagi česar bi morala sodelovati v obravnavanem postopku kot stranska udeleženka, saj naj bi bila za presojo vprašanja, ali je ta interes izkazala, pravno nepomembna okoliščina same oddaljenosti njene nepremičnine od sporne gradnje in je odločilno le dejstvo, da gradbeni poseg vpliva na širino dovozne poti, ki ji onemogoča neoviran dostop do njene nepremičnine in to dejstvo (vpliv sporne gradnje na izvrševanje njene lastninske pravice) določno zatrjuje in dokazuje v svojem predlogu. Predlaga torej obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja.

8. Iz prvega odstavka 267. člena ZUP izhaja, da ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščine, na katero se predlog opira verjetno izkazana. Iz drugega odstavka 267. člena ZUP pa izhaja, da če pogoji iz prvega odstavka niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom. Tudi po presoji sodišča je drugostopenjski organ ravnal pravilno, ko je prvostopni sklep odpravil in tožničin predlog za obnovo postopka zavrgel. 9. Po presoji sodišča z omenjeno odločbo o izdaji gradbenega dovoljenja ne more biti poseženo v tožničine pravice, saj ni verjetno izkazala, da je bil z gradnjo spornega objekta in izdajo gradbenega dovoljenja, prizadet njen pravni interes. Že iz tega razloga so neutemeljeni tožničini ugovori, da bi v postopku, v katerem je bila izdana odločba o spremembi gradbenega dovoljenja iz leta 2008, morala sodelovati kot stranka, ter njeno sklicevanje na obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP.

10. Iz vseh pojasnjenih razlogov je, po presoji sodišča, izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožničini ugovori pa neutemeljeni. Kot že povedano z izdajo odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja ni moglo biti poseženo v tožničine pravice, ki jih mejašem v vplivnem območju gradnje daje materialno upravno pravo, saj je občina Vipava kot lastnica javne poti, glede na obstoječe parcelne meje, soglašala z legalizacijo stopnišča, tožnica pa ni izkazala in dokazala niti, da je bil predlog za določitev parcelne meje med parc. št. 1489/17 in 1492/3, obe k.o. ... pri pristojni geodetski upravi vložen. Pa tudi sicer domnevno neurejena parcelna meja med navedenima zemljiščema na odločitev v zadevi ne more vplivati, saj upoštevaje vse navedeno, ni bil predložen noben nov dokaz kot razlog za obnovo po prvem odstavku 260. člena ZUP. Sodišče še dodaja, da se upravni postopek izdaje gradbenega dovoljenja vodi v javnem interesu ter da udeleženci v njem varujejo svoje pravice, ki jim jih daje upravo pravo, predmet odločanja pa ni katerakoli dejanska korist, ampak samo pravna korist. Pravna korist je le tista osebna in neposredna korist posameznika, ki jo kot tako določa zakon ali drug predpis materialnega upravnega prava. Tožnica pa lahko varstvo svojih pravnih interesov uveljavlja v pravdnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti.

11. Iz pojasnjenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

12. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

13. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.