Jedro

V 25. členu pogodbe piše: „Pogodbeni stranki se obvežeta morebitne spore reševati sporazumno. V kolikor sporazuma oziroma izvensodne rešitve spora ni mogoče doseči, je za reševanje spora stvarno pristojno sodišče v Ljubljani.“ Takšna pogodbena klavzula ne le, da ne ustreza pojmu arbitražnega sporazuma po 1. odstavku 10. člena ZArbit, marveč ga celo izključuje. Bistvo sporazuma o arbitraži je namreč ravno izključitev sodne pristojnosti.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe se izrek izpodbijanega sklepa spremeni tako, da se pravilno glasi: „Ugovor, da odločitev o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost, se zavrne.“

II. Sicer se pritožba tožene stranke zavrne ter odločitev o ugovoru sodne pristojnosti potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločalo o ugovoru sodne pristojnosti, ki ga je podala tožena stranka. Vsebinsko je presodilo, da ugovor sodne pristojnosti ni utemeljen, ker med strankama ni bil sklenjen veljaven arbitražni sporazum. Nato je sodišče prve stopnje odločilo: „Ugovor stvarne pristojnosti se zavrne kot neutemeljen.“

2. Proti sklepu vlaga pritožbo tožena stranka. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1) ter sodišču predlaga, naj sklep spremeni in tožbo zavrže, podredno predlaga razveljavitev. Pritožnik vztraja, da sta stranki sklenili arbitražni sporazum. Ta je namreč vsebovan v splošnih pogojih pogodbe in sicer v 53. členu, ki se sklicuje na pravilnik, ta pa v 15. členu vsebuje arbitražni sporazum. V nadaljevanju utemeljuje, da poseben pogodbeni dogovor iz 25. člena pogodbe ni v nasprotju s 53. členom Splošnih pogojev. Oba akta namreč primarno predvidevata izvensodno reševanje spora, šele sekundarno pa reševanje pred sodiščem. Dalje tudi opozarja na obveznost tožene stranke, da učinkovito zunajsodno rešuje spore.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena, vendar je pritožbeno sodišče ob njenem reševanju sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je omejen na vprašanje odločanja o ugovoru sodne pristojnosti.

Glede ugovora sodne pristojnosti (prvi odstavek 288. člena ZPP):

5. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ima specialen pogodbeni dogovor iz 25. člena pogodbe (priloga A6) prednost pred določbo Splošnih pogodbenih pogojev iz 53. člena. Tako velja že po splošnih razlagalnih predpisih, ki rešujejo kolizijo med pravnimi akti z enake normativne ravni (lex specialis derogat legi generali ter lex posterior derogat legi priori), kakor tudi po izrecni določbi četrtega odstavka 120. člena OZ (2).

6. Pritožnik trdi, da med obema pravnima aktoma ni bistvenega vsebinskega nasprotja, saj naj bi bil v obeh primerih primarno določen izvensodni način reševanja sporov, šele sekundarno pa naj bi bila določena pristojnost sodišča v Ljubljani.

7. Pritožbeno sodišče mu odgovarja, da je glede na uvodoma navedene razloge nepomembno, kaj je določeno v 53. členu Splošnih pogojev. Kar je odločilnega pomena, je to, da 25. člen pogodbe izključuje zaključek, da je med strankama sklenjen arbitražni sporazum. V 25. členu pogodbe namreč piše: „Pogodbeni stranki se obvežeta morebitne spore reševati sporazumno. V kolikor sporazuma oziroma izvensodne rešitve spora ni mogoče doseči, je za reševanje spora stvarno pristojno sodišče v Ljubljani.“

8. Takšna pogodbena klavzula ne le, da ne ustreza pojmu arbitražnega sporazuma po prvem odstavku 10. člena Zarbit (3), marveč ga celo izključuje. Bistvo sporazuma o arbitraži je namreč ravno izključitev sodne pristojnosti. Arbitražni postopek ni le poizkus izvensodnega urejanja sporov (kot npr. mediacija s svojimi izvenpravnimi tehnikami), marveč arbitražni postopek je izvensodno urejanje sporov. Če je sklenjen arbitražni sporazum, potem je torej podana pristojnost arbitraže. Arbitražna odločba je za stranki zavezujoča, njeno izpodbijanje je omejeno. Nedopustno je tudi odločanje sodišča v isti zadevi, v kateri je arbitraža že odločila (4). Odločitev, da se ugovor sodne pristojnosti zavrne, je zato pravilna.

Glede izreka, da se zavrne ugovor stvarne pristojnosti:

9. Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijanega sklepa podalo naslednjo odločitev: „Ugovor stvarne pristojnosti se zavrne kot neutemeljen.“

10. S tem je sodišče prve stopnje v resnici (najbrž pomotoma) odločilo širše; odločitev o zavrnitvi ugovora stvarne pristojnosti v celoti vsebuje tudi odločitev o zavrnitvi ugovora sodne pristojnosti, hkrati pa se opredeljuje še do vprašanja stvarne pristojnosti. Ker nobena stranka stvarne pristojnosti ni ugovarjala, tudi ni bilo razloga, da bi sodišče o tem izdalo sklep. Pritožbeno sodišče je zato ob reševanju pritožbe sklep sodišča prve stopnje utesnilo tako, da se glasi: „Ugovor sodne pristojnosti se zavrne.“

11. Sicer je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi procesnega pooblastila iz 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo ter odločitev o zavrnitvi ugovora sodne pristojnosti potrdilo.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo – ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa).

(2) Zakon o arbitraži (Ur. l. RS, št. 45/2008).

(3) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001).

(4) Zakon o arbitraži (Ur. l. RS, št. 45/2008).

(5) Glej o enakem vprašanju sklep VSL II Cpg 589/2014.