Jedro

Nepremičninsko izvršbo namreč opravlja sodišče, medtem ko izvršbo na ostale predmete opravlja davčni organ po določbah ZDavP-2, postopka pa lahko tečeta vzporedno. Ker za davčne obveznosti, ki se izterjujejo z davčno izvršbo, ni predpisana izjema od prenehanja pravice do izterjave, mora davčni organ ob vsakokratni uvedbi davčne izvršbe upoštevati zastaranje in v seznam izvršilnih naslovov, ki je podlaga davčne izvršbe, zastaranih terjatev ne sme vključiti. Posledica tega so "ažurirane" terjatve v sklepih, na katere je dolžnik opozoril tudi v ugovoru po izteku roka. Vendar si dolžnik napačno tolmači, da se je iz tega razloga davčna obveznost zmanjšala zgolj na 1.092,74 EUR. Kot že pojasnjeno, podlago predmetni izvršbi predstavlja seznam izvršilnih naslovov z dne 4. 9. 2017, v njem navedene terjatve pa so zavarovane s hipoteko, kar pomeni izjemo od prenehanja pravovarstvenega zahtevka za njihovo izterjavo iz dolžnikove nepremičnine.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka potrdi.

II.Upnica krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugovoru dolžnika po izteku roka ugodilo glede izterjave dela glavnice v višini 37,26 EUR in zakonskih zamudnih obresti v višini 2.848,80 EUR ter v tem obsegu izvršbo ustavilo (I. točka izreka). V presežnem delu je ugovor dolžnika po izteku roka zavrglo (II. točka izreka). Hkrati je odločilo o stroških ugovornega postopka, in sicer je dolžniku naložilo, da upnici v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrne 489,60 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov (III. točka izreka).

2.Zoper citirani sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Opozarja, da upnica v sodnem postopku uveljavlja upravno terjatev ter meni, da upnica nima pravice zahtevati več, kakor pa znaša sicer njena upravna terjatev. Nadalje meni, da je terjatev na podlagi zakona po desetih letih zastarala. Opozarja na sklep o davčni izvršbi FURS-a z dne 10. 11. 2021. V njem je upnica navedla, da ima na dan 10. 11. 2021 terjatev 11.156,36 EUR s pp. Iz tega razloga navedbe upnice v vlogi z dne 10. 11. 2022, da bi naj upnica imela terjatev v višini 46,552,86 EUR zagotovo ne držijo. Graja zakonsko ureditev o "doživljenjskem davčnem dolgu" in določbo 126.a člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Očita, da je izpodbijani sklep nerazumljiv in nejasen ter da nima razlogov, zakaj sodišče ni upoštevalo navedb in dokazov dolžnika. Meni, da bi sodišče moralo dopustiti dokazni predlog s postavitvijo izvedenca finančne stroke z nalogo izračuna eventualne preostale terjatve. V celoti se sklicuje na svojo pripravljalno vlogo in vztraja pri vloženih ugovorih. Predlaga, da ga sodišče napoti na pravdo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe za znesek, za katerega se izvršilni postopek vodi. Prav tako predlaga napotitev upnika na pravdo, saj je terjatev sporna. Pojasnjuje, da je davčni dolg bistveno nižji oziroma ga v letu 2025 več ni, ker dolžnik kot s.p. ne posluje že 17 let. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbenih stroškov ne priglaša.

3.Upnica v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Glede na to, da je odločitev pod I. točko izreka izpodbijanega sklepa, s katero je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika po izteku roka ugodilo glede izterjave dela glavnice v višini 37,26 EUR in zakonskih zamudnih obresti v višini 2.848,80 EUR ter v tem obsegu izvršbo ustavilo dolžniku v korist in dolžnik s pritožbo zoper ta del sklepa ne more doseči zase ugodnejše odločitve, je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ štelo, da dolžnik sklep sodišča prve stopnje izpodbija le glede odločitve pod II. in III. točko izreka. Pravilnost sklepa v tem delu je preizkusilo tako v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ ter 56. člena ZIZ).

6.V obravnavani zadevi je upnica podala predlog za izvršbo za izterjavo denarne terjatve, to je davčnih in nedavčnih obveznosti, na podlagi seznama izvršilnih naslovov z dne 4. 9. 2017. Ta obsega vse zahtevane sestavine iz 9. točke drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 in kot tak na podlagi 3. točke drugega odstavka 17. člena ZIZ predstavlja izvršilni naslov. Sklep o izvršbi z dne 15. 11. 2017 je postal pravnomočen dne 13. 12. 2017, saj dolžnik zoper njega ni vložil ugovora.

7.Dolžnik lahko po pravnomočnosti sklepa o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova vse do konca izvršilnega postopka vloži ugovor po izteku roka, če ugovor temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, dejstvo pa je nastopilo po izdaji sklepa o izvršbi (prvi odstavek 56. člena ZIZ). Dolžnik je dolžan v takem ugovoru navesti vse razloge, ki jih lahko uveljavi v času vložitve. Sodišče zavrže kasnejši ugovor, če temelji na razlogih, ki bi jih dolžnik lahko uveljavil v prejšnjem ugovoru (drugi odstavek 56. člena ZIZ).

8.Dolžnik je dne 23. 10. 2024 vložil (že) drugi ugovor po izteku roka,

v katerem je zatrjeval zastaranje terjatev. Sodišče prve stopnje je predlogu delno ugodilo in sicer glede izterjave dela glavnice v višini 37,26 EUR in zakonskih zamudnih obresti v višini 2.848,80 EUR ter v tem obsegu izvršbo ustavilo, v presežnem delu pa ugovor dolžnika po izteku roka zavrglo. Svojo odločitev je utemeljilo na dejstvu, da je dolžnik v delu glede temelja in obdobja nastanka upničinega dolga ter glede popolnega prenehanja terjatve v pretežni meri povsem pavšalno ponavljal navedbe iz predhodnega ugovora po izteku roka z dne 6. 1. 2022, o čemer se je sodišče že izčrpno vsebinsko opredelilo v sklepu z dne 27. 12. 2022. Iz tega razloga je v okviru predmetnega sklepa presojalo zgolj, ali je prišlo do morebitnega nadaljnjega zastaranja ali drugačnega prenehanja upnikove terjatve. Pojasnilo je, da so iz naslova zamudnih obresti upoštevajoč prvi odstavek 126.a člena ZDavP-2 na dan izdaje izpodbijanega sklepa (dodatno) zastarale še vse preostale terjatve upnika iz naslova zamudnih obresti v višini 2.848,80 EUR (št. 337 do št. 425).

Nadalje je pojasnilo, da je upnica v odgovoru na ugovor delno potrdila tudi navedbe dolžnika glede delnega prenehanja glavnice, in sicer v delu 37,26 EUR, zato je sodišče ugovoru tudi v tem delu ugodilo.

9.Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna.

10.Utemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagani dokaz s pritegnitvijo izvedenca finančne stroke.

Za izračun preostale terjatve upoštevajoč vlogo upnice o delnem umiku in materialnopravna pravila o zastaranju ni potrebno posebno strokovno znanje. Golo nestrinjanje z izračunom ne da bi dolžnik konkretiziral, v katerih delih je ta napačen, pa sodišča druge stopnje po tem, ko je tudi samo v okviru določbe drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazilo na pravilno uporabo materialnega prava, ne prepriča.

11.Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče v celoti spregledalo dokazni predlog dolžnika - sklep FURS-a z dne 10. 11. 2021, ki ga je dolžnik predložil sodišču in podal trditveno podlago ter na podlagi tega sklepa tudi vložil ugovor po izteku roka. Dolžnik spregleda, da se je o navedenem izjavilo že sodišče prve stopnje v sklepu I 1772/2017 z dne 27. 12. 2022 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Ip 52/2023 z dne 15. 2. 2023. Dolžnik se je namreč na navedeni sklep skliceval že v (prvem) ugovoru po izteku roka z dne 6. 1. 2022, vloženem 10. 1. 2022. Na podlagi navedenega se sodišče prve stopnje do navedb podanih že v ugovoru po izteku roka z dne 6. 1. 2022 v skladu z drugim odstavkom 56. člena ZIZ pravilno ni opredeljevalo. Ob tem je dolžniku pojasniti, da so pritožbene navedbe glede vloge upnice z dne 10. 11. 2022 za pritožbeno presojo nerelevantne, saj je bila navedena vloga predmet presoje prvega ugovora po izteku roka. Upnica je na ponovni ugovor po izteku roka podala odgovor v vlogi z dne 6. 11. 2024, kjer je pojasnila, da dolg dolžnika znaša še 42.875,51 EUR iz naslova glavnice, to vlogo pa je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo pri odločitvi o predmetnem ugovoru.

12.Zavrniti je očitke o nerazumljivih in nejasnih razlogih izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je natančno podalo razloge glede dela glavnice in zamudnih obresti, na katere se zastaranje nanaša.

Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ je podana, če ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sklepa nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa ali če sklep sploh nima razlogov ali v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da sklepa zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sklepa in ne njegovih razlogov, kar je vsebinski kriterij.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ima izpodbijani sklep vse potrebne elemente, ki omogočajo njegov preizkus, v njem tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov citirane 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in razumljivi ter omogočajo pritožbeni preizkus. Sodišče prve stopnje je opravilo celovito dokazno oceno, obrazložitev sklepa ni pomanjkljiva, je logična in izkustveno sprejemljiva ter temelji na zahtevi iz 8. člena ZPP. Kot pojasnjeno že zgoraj, pa se sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 56. člena ZIZ ni opredeljevalo do navedb in dokazov dolžnika, ki jih je ta podal že v ugovoru po izteku roka z dne 6. 1. 2022.

13.Edini (novi) dokazni predlog, ki ga je dolžnik podal v ponovnem ugovoru po izteku roka z dne 23. 10. 2024 ter o njem prehodno še ni bilo odločeno s sklepom I 1772/2017 z dne 27. 12. 2022 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Ip 52/2023 z dne 15. 2. 2023, je sklep z dne 4. 9. 2024, v katerem je v 1. točki izreka določeno, da se postopek davčne izvršbe, začet s sklepom davčnega organa z dne 10. 11. 2021 delno ustavi za zakonske zamudne obresti v znesku 2.083,32 EUR, v 2. točki izreka pa, da se postopek nadaljuje še za glavnico v višini 1.092,74 EUR. Sodišče prve stopnje je glede navedenega dokaza pravilno sledilo navedbam upnice iz odgovora na ugovor, ki je pojasnila, da se predmetni sklep nanaša zgolj na del terjatve upnice, ki je hkrati predmet izvršilnega postopka. Nepremičninsko izvršbo namreč opravlja sodišče, medtem ko izvršbo na ostale predmete opravlja davčni organ po določbah ZDavP-2, postopka pa lahko tečeta vzporedno. Ker za davčne obveznosti, ki se izterjujejo z davčno izvršbo, ni predpisana izjema od prenehanja pravice do izterjave, mora davčni organ ob vsakokratni uvedbi davčne izvršbe upoštevati zastaranje in v seznam izvršilnih naslovov, ki je podlaga davčne izvršbe, zastaranih terjatev ne sme vključiti. Posledica tega so "ažurirane" terjatve v sklepih, na katere je dolžnik opozoril tudi v ugovoru po izteku roka. Vendar si dolžnik napačno tolmači, da se je iz tega razloga davčna obveznost zmanjšala zgolj na 1.092,74 EUR. Kot že pojasnjeno, podlago predmetni izvršbi predstavlja seznam izvršilnih naslovov z dne 4. 9. 2017, v njem navedene terjatve pa so zavarovane s hipoteko, kar pomeni izjemo od prenehanja pravovarstvenega zahtevka za njihovo izterjavo iz dolžnikove nepremičnine.

14.V zvezi z očitki v smeri neustavnosti 126.a člena ZDavP-2, ker je ta diskriminatoren do dolžnikov, ki imajo nepremičnine, sodišče druge stopnje odgovarja, da zastaranje ne pomeni prenehanja obveznosti, temveč z zastaranjem preneha le pravica zahtevati njeno izpolnitev (prvi odstavek 335. člena OZ).

15.Na predlog dolžnika, da se ga napoti na pravdo, sodišče druge stopnje še odgovarja, da lahko dolžnik v tridesetih dneh po pravnomočnosti sklepa o ugovoru začne pravdo ali drug postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, če je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna, in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev (prvi odstavek 59. člena ZIZ).

16.Stroškovne odločitve (III. točka izreka izpodbijanega sklepa) dolžnik ni konkretizirano grajal, zato je sodišče druge stopnje v tem delu opravilo le uradni pritožbeni preizkus, ki pa kršitev ni pokazal. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje stroške odmerilo skladno z Odvetniško tarifo in jih glede na uspeh z ugovorom (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) ter potrebnost za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ) pravilno naložilo v plačilo dolžniku.

17.Po obrazloženem, in ker tudi kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ni ugotovilo, je sodišče druge stopnje pritožbo dolžnika kot neutemeljeno zavrnilo in sklep v II. in III. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

18.Dolžnik pritožbenih stroškov ni priglasil, zato je odločitev o njegovih stroških odpadla (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnica s pritrjevanjem prvostopenjskim razlogom k pritožbeni presoji ni pripomogla, zato stroški vloge niso bili potrebni in jih kot take krije sama (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

O prvem ugovoru po izteku roka z dne 6. 1. 2022 je bilo odločeno s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru I 1772/2017 z dne 27. 12. 2022 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Ip 52/2023 z dne 15. 2. 2023.

Glej točko 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

Glej točko 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

Glej točki 13 in 14 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

Glej VSM Sodba I Cp 636/2023.

Primerjaj 126.a člen ZDavP-2.

Zveza:

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 126a, 126a/1 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 335, 335/1 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 17, 17/2, 17/2-3, 56, 56/1, 56/2, 59, 59/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 339, 339/2, 339/2-14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.